Jedro

Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v III. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nerazveljavljenih delih (I. in II. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine (tč. I izreka), predlog zakonitih dedičev za določitev dveh začasnih skrbnikov zapuščine (tč. II izreka) in predlog zakonitih dedčev za imenovanje upravitelja zapuščine.

2. Zakonita dediča A. A. in B. B. ml. sta se zoper uvodoma navedeni sklep pritožila. Pritožnika v skupni pritožbi izpodbijata vse tri točke izreka izpodbijanega sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožnika predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni, tako da samo meritorno odloči, s tem da pritožbi ugodi ter spremeni odločitev sodišča prve stopnje na način, da predlogu zakonitih dedičev ugodi v celoti, zgolj podredno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje zapuščinskemu sodišču. Pritožnika primarno uveljavljata, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da je izpodbijana odločitev preuranjena. Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožnika opozarjata, da gre v tem primeru po vsebini za razreševanje ti. ″pravne praznine″ oziroma medsebojno kolizijo najmanj dveh zakonov, ki urejajo sporno problematiko postavitve in razrešitve začasnega skrbnika zapuščine. Zakon o dedovanju (ZD) v 131. členu ureja institut začasne postavitve skrbnika zapuščine, Družinski zakonik (DZ) pa od 239. člena do vključno 245. člena ureja ″skrbništvo″, ki se večinoma nanaša na urejanje razmerij do fizičnih oseb in zgolj v enem primeru tudi glede zavarovanja premoženja. Posebej opozarjata na določilo 254. člena DZ, ki jasno ureja ravno sporno situacijo, torej situacijo, ko sodišče določi skrbnika, CSD pa izvajanje nalog spremlja. Če CSD ugotovi, da je skrbnik malomaren ali da celo zlorablja svoje pravice, predlaga sodišču, da sodišče samo razreši skrbnika in imenuje novega drugega. Ker CSD ni sodišča obvestil o spornih ravnanjih skrbnice, sta ob odsotnosti verodostojnih dokazil glede skrbi za zapuščino, žal v predlog na razrešitev bila primorana oba pritožnika, ki za časa izvajanja ″skrbništva″ nista imela vpogleda v poročila skrbnice. Sodna praksa navedeno problematiko razrešitve začasnega skrbnika zapuščine ureja različno, v konkretnem primeru pa tudi določno. Obstajajo številne odločbe pritožbenih sodišč, iz katerih izhaja, da vendarle pritožbena sodišča odločajo glede utemeljenosti razlogov, vezanih na predloge po razrešitvi začasnih skrbnikov zapuščine. Številne sodne odločitve jasno kažejo na stališča pritožbenih sodišč, da le-ta smejo oziroma bolje rečeno morajo odločati o razlogih, vezanih na razrešitev začasnega skrbnika zapuščine, pri čemer izpostavljata odločbe v zadevah I Cp 159/2022 z dne 12. 4. 2022, I Cp 867/2022 z dne 3. 6. 2022,1 Cp 60/2019 z dne 24. 4. 2019, I Cp 754/2022 z dne 23. 5. 2022 in še zlasti v zadevi I Cp 663/2018 z dne 27. 8. 2018, v kateri se sodišče eksplicitno opredeli do načela delitve oblasti. Sodišče je namreč sprejelo stališče, da sodišče ne more postavljati nalog upravnim organom, kar upoštevajoč ″a contrario″ pomeni, da tudi izvršni upravni organi ne morejo posegati oziroma spreminjati odločitve sodne veje oblasti. Povedano pomeni, da upravni organ niti po dikciji 131. člena ZD, še manj pa upoštevajoč 3. člen Ustave RS ne sme in ne more s svojimi odločitvami posegati v predhodno že sprejete pravnomočne odločitve sodne veje oblasti (konkretno zapuščinskega sodišča). 131. člen ZD namreč daje CSD zgolj ″pooblastilo″, da lahko postavi drugega skrbnika in nič več. Prav nobene zakonske podlage namreč ni, da bi se navedeno določilo tako široko razlagalo, kot ga skuša utemeljevati zapuščinsko sodišče v smeri, da sme CSD posegati v pravnomočne odločitve sodišč na način, da (če pri izvajanju svoje nadzorne funkcije ugotovi, da začasni skrbnik zapuščine svojega dela ne opravlja dobro in korektno ter transparentno), sme sam razrešiti obstoječega začasnega skrbnika zapuščine in imenovati novega – drugega. Zakonskega pooblastila, da sme CSD poseči v pravnomočno sodno odločitev na način, da razreši predhodno s strani sodišča postavljenega začasnega skrbnika zapuščine, enostavno ni. Takšnega zakonskega pooblastila ne daje CSD-ju niti določilo drugega odstavka 131. člena ZD niti določilo 254. člena DZ. ZD namreč zgolj daje pooblastilo, da sme CSD postaviti drugega, ne daje pa pooblastila CSD, da razreši obstoječega - to je po razumevanju obeh pritožnikov zgolj v domeni neodvisnega in z ustavo določenega zapuščinskega sodišča, ki svojo oblast izvršuje po načelu delitve oblasti, vsebovano v drugem odstavku 3. člena Ustave RS. V dokaz pritožbenemu stališču se dostavlja tudi mnenje CSD z dne 14. 12. 2021, iz katerega izhaja, da o zahtevi za razrešitev skrbnika in imenovanju novega odloča tisto sodišče, ki ga je postavilo. Pritožnika si namreč ne znata predstavljati, da sme upravni organ s svojo odločbo posegati v že pravnomočno odločitev zapuščinskega sodišča, ne da pri tem zapuščinsko sodišče kot prvostopenjsko sodišče ali pa pritožbeno sodišče najprej samo ne odloči o utemeljenosti razlogov za razrešitev obstoječega začasnega skrbnika zapuščine. ZD v 131. členu ureja postavitev začasnega skrbnika zapuščine in pogoje, kdaj se za navedeno odločitev lahko sodišče odloči. Pritožnika menita, da če bi že bilo pravilno odločalo, bi moralo po izvedbi vseh dokazov zapuščinsko sodišče predlog iz vsebinskih razlogov zavrniti in ne zavreči. Stališče zakonitih dedičev je, da če sodišče odloči o postavitvi začasne skrbnice, ne more in ne sme noben drug organ (še zlasti pa ne upravni organ) posegati v odločitev sodišča in jo spreminjati, saj bi ob povedanem bila izkazana groba kršitev načela delitve oblasti in neodvisnosti ter samostojnosti delovanja sodišč, kar vse je ustavno varovana kategorija v 3. členu Ustave. Noben drug upravni organ nima pravice, da posega v odločitev sodišč. Najnovejša sodna praksa potrjuje to stališče. Iz več odločb sodišč v podobnih primerih brez dvoma izhaja, da sodišče po eni strani postavlja in po drugi strani razrešuje začasno skrbnico zapuščine (Sklep I Cp 291/2018 z dne 20. 11. 2018, Sklep I Cp 60/2019 z dne 24. 4. 2019, Sklep I Cp 159/2022 z dne 12. 4. 2022, Sklep I Cp 867/2022, Sklep I Cp 801/2021 z dne 11. 6. 2021, Sklep I Cp 1062/2018 z dne 5. 9. 2018 in še posebej odločitev I Cp 663/2018 z dne 27. 8. 2018 in I Cp 754/2022 z dne 23. 5. 2022). Pritožnika zato menita, da je podana izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Velenju, ki sicer zadevo tudi vsebinsko obravnava. Ob upoštevanju 3. člena Ustave RS (delitve oblasti) ter 254. člena DZ bi moralo sodišče o vseh treh predlogih vsebinsko odločiti, ne pa jih zavreči. Prišlo je do kršitve določb postopka (11., 30. in 57. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki je odločilno vplivala na pravilnost ter zakonitost izpodbijanega sklepa. Odločitev je tudi preuranjena ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, saj iz navedb strank v vlogah in predložene listinske dokumentacije dejansko izhaja, da gre za zadevo, o kateri mora odločiti zapuščinsko sodišče. Posledično pa je podana tudi kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. in 14. člena EKČP. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter o zadevi samo meritorno odloči oziroma podredno vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Razrešitveni razlogi so še zlasti podani zato, ker je začasna skrbnica zapuščine zapuščinskemu sodišču zamolčala in prikrila, da je iz naslova ″skrbi za zapuščino″ že prejela znatna denarna sredstva v višini 45.200 EUR in tega ni sporočila zapuščinskemu sodišču ter pred zapuščinskim sodiščem pričakuje ″podvajanje″ izplačila. Pritožnika nazadnje primeroma izpostavljata ključne okoliščine, ki že sedaj dokazujejo, da je potrebno razrešiti začasno skrbnico zapuščine, ki pa jih pritožbeno sodišče zaradi nepomembnosti, glede na odločitve, ki se pritožbeno izpodbijano, ne povzema.

3. Oporočna dedinja in hkrati skrbnica zapuščine je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo določbo 131. člena ZD in da je, tudi v kolikor bi se eventualno upoštevalo določbo 254. člena DZ, sklep sodišča v celoti pravilen. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena v delu, s katerim pritožnika izpodbijata odločitev sodišča o zavrženju predloga zakonitih dedičev za imenovanje upravitelja zapuščine, sicer pa ni utemeljena.

**Glede odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine in predloga za določitev dveh začasnih skrbnikov zapuščine**

5. ZD v prvem odstavku 131. člena določa, da če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. O postavitvi začasnega skrbnika obvesti sodišče pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), ki lahko postavi drugega skrbnika (drugi odstavek 131. člena ZD). Sodišče je v obravnavanem zapuščinskem postopku po pokojni C. C. in D. D. in pokojnem D. D. s sklepom z dne 20. 4. 2007, ki je prestal pritožbeni preizkus, za začasno skrbnico zapuščine postavilo E. E., in o tem obvestilo pristojni CSD. Da lahko po drugem odstavku 131. člena ZD CSD postavi drugega skrbnika, mora seveda najprej razrešiti prejšnjega skrbnika. Zaradi te zakonske podlage in zaradi razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, ni moč slediti pritožnikoma, da ni zakonskega pooblastila, da sme CSD poseči v pravnomočno sodno odločitev na način, da razreši predhodno s strani sodišča postavljenega začasnega skrbnika zapuščine.

6. Pritožnika ne izpodbijata navedbe sodišča, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da se za institut skrbnika zapuščine uporabljajo določbe o skrbniku za posebni primer. Tudi v komentarju 267. člena Družinskega zakonika (imenovanje skrbnika za posebni primer; v nadaljevanju: DZ) avtorica komentarja prof. dr. Barbara Novak navaja, da med tipične primere postavitve skrbnika za poseben primer sodi tudi postavitev skrbnika zapuščine (131. člen ZD) in da mora organ, pred katerim teče postopek, o postavitvi skrbnika za posebni primer takoj obvestiti CSD, ki ima nasproti takemu skrbniku enake pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil (268. člen DZ - imenovanje skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom). Takega skrbnika je dolžan predvsem nadzirati. Če pa skrbnik ne dela v varovančevo korist, ga center za socialno delo lahko zamenja.1 Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je določilo 254. člena DZ tisto, ki jasno ureja ravno sporno situacijo. Ker ima CSD v obravnavanem primeru nasproti skrbniku zapuščine enake pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil, je namreč potrebno uporabiti določbe 255. člena DZ, ki v prvem odstavku med drugim določa, da če CSD ugotovi, da je skrbnik, ki ga je imenoval sam, pri opravljanju skrbniških obveznosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristnejše, če bi imel drugega skrbnika, razreši skrbnika in imenuje novega skrbnika.

7. Tudi v pritožbi izpostavljene odločitve pritožbenih sodišč ne potrjujejo trditev pritožnikov, da mora o razlogih, vezanih na razrešitev začasnega skrbnika zapuščine, odločati sodišče in ne CSD. V teh primerih pritožbeno ni bilo izpostavljeno vprašanje, kateri organ je pristojen za odločanje o razrešitvi začasnega skrbnika. Iz obrazložitve sklepa VSK I Cp 291/2018 je razvidno, da je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zapuščinsko sodišče razrešilo začasno skrbnico zapuščine in za začasnega skrbnika zapuščine določilo CSD. CSD se je pritožil in navedel, da sodišče sploh ni obvestilo CSD o postavitvi začasnega skrbnika zapuščine, da bi lahko sam postavil drugega skrbnika, predvsem pa je izpostavil, da bi moralo sodišče najprej pridobiti soglasje CSD. Slednjega stališča pa pritožbeno sodišče ni podprlo in kot odločilno navedlo, da ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo CSD. Iz obrazložitve sklepa VSM I Cp 60/2019, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zakonitega dediča in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog za razrešitev skrbnika zapuščine, izhaja, da je sodišče naložilo začasnemu skrbniku zapuščine, da poroča sodišču (in ne CSD-ju) o upravljanju zapuščine, in da v tem postopku ni bilo sporno, ali je sodišče ali CSD pristojno odločati o razrešitvi skrbnika zapuščine. Slednje tudi ni bilo sporno v pritožbeno izpostavljenem primeru - sklepu VSL I Cp 867/2022, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga A. A. za zamenjavo skrbnika zapuščine. Neprimerljiva je zadeva, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru pod opr. št. VSM I Cp 159/2022, saj je odločalo o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog odvetnika A. A., nekdanjega začasnega skrbnika zapuščine v predmetni zadevi, za plačilo nagrade. Sicer pa je tudi v obrazložitvi tega sklepa navedeno, da ima začasni skrbnik zapuščine položaj skrbnika za poseben primer. Prav tako ni primerljiva zadeva VSL I Cp 801/2021, saj je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje imenovalo za začasna skrbnika zapustnikovega sina G. B. in sestro D. B. Primerljiva pa tudi ni zadeva VSL I Cp 1062/2018, saj tudi v tej zadevi pritožbeno ni bil presojan sklep o razrešitvi skrbnika zapuščine. Tudi zadeva VSL 754/2022 ni primerljiva, saj se ni presojalo, ali sme o razrešitvi skrbnika odločati CSD. Pritožbeno izpodbijan je bil namreč sklep o nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da lahko skrbnik zapuščine doseže razrešitev le pred organom, ki ga je imenoval (v tem primeru pred zapuščinskim sodiščem).

8. Določbe drugega odstavka 131. člena ZD pa ni mogoče razlagati tako, kot to razlaga sodišče prve stopnje, da je upoštevaje dejstvo, da nadzor nad izvrševanjem funkcije začasnega skrbnika zapuščine opravlja CSD, edino CSD pristojen, da tudi odloči o morebitni razrešitvi začasnega skrbnika zapuščine. Sodišče prve stopnje svoje stališče zmotno utemeljuje na odločitvi Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 720/2002 z dne 9. 4. 2003. Vrhovno sodišče je namreč v tej sodbi navedlo, da lahko CSD postavljenega skrbnika razreši in imenuje drugega, če je skrbnika za posebni primer na podlagi 67. člena ZDen postavil denacionalizacijski organ, denacionalizacija pa je pravnomočno končana. Tudi iz obrazložitve sklepa v zadevi VSL I Cp 2257/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je, potem ko prejme obvestilo zapuščinskega sodišča, da je postavilo začasnega skrbnika zapuščine, edino CSD pristojen, da tudi odloči o morebitni razrešitvi začasnega skrbnika. Pritožbeno sodišče pa se po zgoraj obrazloženem tudi ne strinja s pritožnikoma, da je v obravnavanem primeru podana izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Velenju, saj tega zakon ne določa. 9. Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine. Posledično je pravilna tudi odločitev o zavrženju predloga, da se postavita dva začasna skrbnika zapuščine, saj bo CSD, ki je prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine, odločal ne le o razrešitvi, pač pa istočasno tudi o imenovanju novega skrbnika (ali več skrbnikov, kot je predlagano). Sodišče prve stopnje po obrazloženem ni kršilo niti postopkovnih določb niti določb Ustave in EKČP. **Glede odločitve o zavrženju predloga zakonitih dedičev za imenovanje upravitelja zapuščine**

10. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo sodišče prve stopnje, sta zakonita dediča 29. 11. 2022 predlagala podredno tudi, da se postavi upravitelj zapuščine. V 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da je predlog zavrglo, ker je preuranjen. Obrazložilo je, da ko in če bo razrešen začasni skrbnik zapuščine, bo lahko sodišče odločalo o predlogu za postavitev upravitelja zapuščine, in da dokler je postavljen začasni skrbnik zapuščine, sodišče ne more določiti še upravitelja zapuščine, saj gre za dva različna inštituta.

11. Kot sodišče samo ugotavlja, gre za dva različna inštituta: eno je upravitelj zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD), drugo pa začasni skrbnik zapuščine (131. člen ZD). Nosilna razlika med začasnim skrbnikom zapuščine in upraviteljem zapuščine je v tem, da ima upravitelj zapuščine do zaključka zapuščinske obravnave pravico izvršitelja oporoke, po zaključku zapuščinske obravnave pa je pooblaščenec dedičev, medtem ko je začasni skrbnik zapuščine njihov zakoniti zastopnik. Upravitelja postavi (izključno) sodišče. Pritožnika zato utemeljeno navajata, da bi moralo zapuščinsko sodišče o tem predlogu vsebinsko odločiti, saj odločitev o utemeljenosti predloga ni odvisna od tega, ali bo ugodeno predlogu za razrešitev začasne skrbnice zapuščine.

12. Po obrazloženem sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega zaključka ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev v zvezi s predlogom za določitev upravitelja zapuščine. Utemeljeni pritožbi v tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka in odpraviti navedene pomanjkljivosti (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena in 366. členom ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih in nerazveljavljenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede odločitve v I. in II. točki izreka sklepa namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere po uradni dolžnosti pazi pritožbeno sodišče (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom, drugim odstavkom 350. člena in 366. členom ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Komentar Družinskega zakonika, avtorji: mag. Matej Čujevič et al., Uradni list RS, Ljubljana, 2019, stran 839.