Jedro

Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnica in J. A. živela v zunajzakonski skupnosti do njegove smrti 18. 9. 2016, zaradi česar je tožnica zakonita dedinja v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu D 564/2016. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških postopka tako, da je tožnica dolžna prvo toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) povrniti 4.044,28 EUR pravdnih stroškov, drugo toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) pa 1.157,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica zoper sodbo podaja pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da je imel napotitveni sklep zapuščinskega sodišča napako, saj v konkretnem primeru tožba zoper toženca ne bi bila potrebna, ker je toženec obstoj zunajzakonske skupnosti med njo in njegovim pokojnim sinom priznal že v zapuščinskem postopku. V tem primeru ne gre za skupnost sodedičev in bi zadostovalo, če bi se tožba vložila zgolj zoper toženko. Iz zapisnika o zaslišanju priče S. Š. izhaja, da je njena skupnost s pokojnim prenehala v januarju 2008. Na naroku je zatrdila, da je tožnico videla dvakrat, in sicer v svoji postelji, od tega enkrat s pokojnim, in ker ni želela podpirati tretjega, je pokojnega J. A. zapustila. Iz tega izhaja, da sta pokojni in S. Š. živela v zunajzakonski skupnosti, dokler ta ni razpadla zaradi zveze, ki jo je pokojni vzpostavil s tožnico. To sovpada tudi z njeno izpovedjo in predloženim listinskim gradivom. Iz zapisnika o toženčevem zaslišanju izhaja, da je njeno zunajzakonsko zvezo s pokojnim priznal in jo tudi opisal. Sodišče prve stopnje o njegovem pričanju ter o listinah, ki jih je vpogledalo, ne navede skoraj nič in ne poda dokazne ocene. Naniza listine, ki jih je vpogledalo, a večino teh listin dokazno ne oceni in ne obrazloži. Sodišče prve stopnje ni analiziralo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Vsi zatrjevani konstitutivni elementi zunajzakonske skupnosti so obstajali in bili izkazani v formalnem in vsebinskem smislu. Njun odnos v razmerju do državnih organov nima v zvezi z (ne)obstojem zunajzakonske skupnosti nobene pravno relevantne vloge. Dejstvo, da ima prijavljeno prebivališče na naslovu E., kjer živi njen nekdanji mož in do nedavnega tudi sin, in ne na L., kjer sta živela s pokojnim, pomeni prekršek ali neizpolnjevanje obveznosti v upravnih zadevah, nikakor pa to ne pomeni, da v resnici ni živela s pokojnim. Enako velja za prejem denarne socialne pomoči. To je uveljavljala kot samska oseba, a v skladu z zakonodajo takšna zahteva ni razlog za neobstoj zunajzakonske zveze. Kronologija načina, stikov in skupnega življenja ter formalnega obstoja zunajzakonske skupnosti je jasna, nedvoumna, formalnopravno obstojna, sodišče prve stopnje pa v celoti zmotno in nepravilno oceni stanje, poda dokazno oceno, pri čemer sodba nima pravih razlogov ali so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z dejanskim stanjem. Priča in skrbnica zapuščine K. P., na katero se opre sodišče prve stopnje, je izrecno izpovedala, da tožnice in pokojnega ni poznala in da o obstoju njune zveze ne ve povedati ničesar. Vse njene izpovedbe izhajajo bolj ali manj iz njenih domnev. Izpovedbe prič, ki jih je predlagala, je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo ali povsem prezrlo. Tožnica v nadaljevanju pritožbe navede posamezne priče in podrobno povzame njihove izpovedbe. Sodišču prve stopnje še očita, da ni dokazno ocenilo toženčevega priznanja zunajzakonske skupnosti, da se ni izjasnilo o postopku, ki se je pred centrom za socialno delo (CSD) vodil v zvezi s tožencem, in do izpovedbe N. A. v postopku odvzema poslovne sposobnosti, da so ta postopek zoper toženca sprožili z namenom zaščite premoženja, niti se ni opredelilo do fotografij, ki prikazujejo njeno in pokojnikovo reševanje v času poplav, skrb za rože, okolico in gospodinjstvo ter njuno skupno odhajanje na lov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sklep o stroških se tožnica pritožuje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter navaja, da kljub noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podanih vsebinskih razlogov za ločeno izdajo sodbe in sklepa o stroških. Pritožba zoper sklep je odvisna od pravnomočne meritorne odločitve, ločena izdaja sodbe in sklepa o stroških, ki terja ločeni pritožbi, pa pomeni le povečanje administrativnega dela in stroškov. Tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, zato je potrebno za ovrednotenje storitev uporabiti 5 alinejo 2. točke tarifne številke 18 Odvetniške tarife (OT). Do kilometrine je toženkin pooblaščenec upravičen le v odnosu do svoje stranke. Toženka bi si odvetnika lahko najela v Mariboru in s tem še vedno imela pravico do izbire odvetnika. Kilometrina zato ni nujen in potreben strošek. Toženec ni upravičen do povračila stroškov postopka, saj je z molkom potrdil tožbene trditve oziroma je v svojih vlogah z njimi soglašal. Tožba je bila zoper toženca vložena izključno zaradi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo sodno takso za predmetno pritožbo zoper sklep. Uporabilo je tarifo 3009 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), čeprav so sodne takse v zakonskih sporih določene v tarifi 1211 ZST-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in o njej odloči skupaj s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari.

4. Toženka v odgovorih na pritožbi prereka navedbe v obeh pritožbah, predlaga njuni zavrnitvi in priglaša stroške pritožbenega postopka. Toženec na pritožbo zoper sklep ni odgovoril, v odgovoru na pritožbo zoper sodbo pa priznava zunajzakonsko skupnost med tožnico in J. A. ter pritrjuje tožničini pritožbi. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. 5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Su 199/2020 s 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom Su 199/2020 s 14. 2. 2020, je bila na podlagi 105. a člena Zakona o sodiščih (ZS) pristojnost za sojenje v 50 pravdnih zadevah Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani. Med prenesenimi zadevami je bila tudi zadeva III Cp 725/2020, zato je podana krajevna pristojnost naslovnega sodišča za odločanje.

7. Tožnica na podlagi napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu D 564/2016 s 17. 3. 2017 v tem postopku uveljavlja ugotovitev, da sta s pokojnim J. A.1 živela v zunajzakonski skupnosti, zaradi česar je zakonita dedinja po pokojnem. Toženka je tem trditvam nasprotovala, medtem ko toženec na tožbo ni odgovoril, v vlogah, ki jih je vložil kasneje v postopku (po prvem naroku za glavno obravnavo) pa je zatrjevano zunajzakonsko zvezo priznal. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožnica ni uspela dokazati obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim J. A., zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbi zoper sodbo

8. Materialnopravno podlago za odločanje v predmetni zadevi predstavljata 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; ki je veljal v času zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti) in 10. člen Zakona o dedovanju (ZD). V našem dednem pravu je z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja izenačena zunajzakonska skupnost, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po drugem odstavku 10. člena ZD ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi zunajzakonski partner, če sta živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. To velja le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.

9. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka.2 Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici. Na to v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja toženka.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ima sklep zapuščinskega sodišča v delu, ki tožnico napotuje na vložitev tožbe zoper oba toženca, napako. Tožnica kot partnerka pokojnega J. A. uveljavlja svojo dedno pravico po njem. Vprašanje, ali je tožnica zakonita dedinja po pokojnem, se lahko reši le enako za vse dediče, zato so ti enotni nujni sosporniki. Enotno nujno sosporništvo pomeni, da morajo biti v pravdnem postopku udeleženi vsi dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje. V postopku morajo na pasivni strani sodelovati vsi nujni sosporniki, tudi tisti, ki tožnikov zahtevek priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost.3

11. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti za pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem posameznem primeru. Po ustaljeni sodni praksi4 morajo biti za obstoj zunajzakonske skupnosti med partnerjema načeloma kumulativno izpolnjeni trije pogoji: 1.) obstoj življenjske skupnosti, ki je po vsebini enaka zakonski skupnosti (nanjo kažejo zunanje okoliščine – skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost), 2.) partnerja morata v očeh okolice veljati za zunajzakonska partnerja (t.i. notornost skupnosti) in 3.) notranje čustveno razmerje med partnerjema – zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri obstoju življenjske skupnosti in njene notornosti gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama, odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“.5

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da življenjske skupnosti (skupno bivanje, gospodinjstvo, ekonomska skupnost) in njene notornosti med tožnico in pokojnim ni bilo, z njunim notranjim čustvenim razmerjem pa se konkretneje ni ukvarjalo. Tožnica utemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni upoštevalo.

13. Čeprav je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze in jih ocenilo za bistvene6, se je nato opredelilo le do nekaterih, zlasti tistih, za katere je štelo, da potrjujejo njegovo odločitev. Zakaj preostalih (domnevno bistvenih) dokazov ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo, ni pojasnilo. Tako je spregledalo večino, zlasti odločitvi nasprotnih, dokazov. Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Podana dokazna ocena tudi ni celostna in ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.

14. Tako je neobstoj življenjske skupnosti, zlasti skupnega bivanja, med tožnico in pokojnim J. A. sodišče prve stopnje oprlo na dopis Upravne enote ... s 17. 5. 2018 (priloga B 9) iz katerega izhaja, da je tožnica že od 15. 10. 1987 prijavljena na naslovu E., ki ni naslov pokojnega, ter na dopis CSD ... s 16. 5. 2018 (priloga B 11) iz katerega izhaja, da je tožnica v različnih obdobjih med leti 2010 in 2015 prejemala denarno socialno pomoč, pri čemer je pravice iz javnih sredstev uveljavljala kot samska oseba. Takšni listini sta lahko močan pokazatelj (ne)obstoja življenjske skupnosti dveh oseb, a za pravno veljaven nastanek in obstoj zunajzakonske skupnosti nista odločilni, na kar utemeljeno opozarja tožnica. Prijava skupnega prebivališča in skupno uveljavljanje socialnih pravic namreč nista zakonska pogoja za veljaven nastanek zunajzakonske zveze. Sodišče prve stopnje navedenih listin ni ocenilo v razmerju do neprerekanih trditev in izpovedb tožnice, da na naslovu E. prebiva njen bivši mož, s katerim sta se razvezala 24. 1. 2009 (gre torej za njuno nekdanje skupno domovanje), na naslovu pokojnega pa se ni nikoli uradno prijavila, ker s pokojnim nista razmišljala v tej smeri, medtem ko ji je uveljavljanje socialnih pravic kot samski osebi omogočilo pridobitev denarne socialne pomoči, s katero je nato preživljala oba s pokojnim.

15. V zvezi z obstojem življenjske skupnosti v času pokojnikove smrti, se je sodišče prve stopnje, na kar tožnica prav tako opozarja, nekritično oprlo na izpovedbo priče K. P. Kot skrbnica zapuščine sicer predstavlja neodvisno pričo, ki ni zainteresirana za izid postopka v prid katere od pravdnih strah, a pri tem ni nepomembno dejstvo, da je stanje v hiši pokojnega prvič videla 22. 3. 2017, kar je šest mesecev po njegovi smrti. Čeprav je hiša na navedeni dan delovala nenaseljena, to še ne more z gotovostjo pomeniti, da je bilo takšno stanje tudi pred in ob smrti J. A. Ali je tožnica v hiši pokojnega prebivala tudi po njegovi smrti, je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Ključno je namreč obdobje od 24. 1. 2009 do 18. 9. 2016, ko naj bi po tožničinih trditvah obstajala zunajzakonska skupnost med njo in pokojnim. To je tudi obdobje znotraj katerega je potrebno presojati nastanek, obstoj in trajanje zunajzakonske skupnosti. Izpoved K. P. se ne nanaša na relevantno obdobje, temveč na čas po 18. 9. 2016, kar lahko zgolj nakazuje na morebitno stanje v času smrti J. A. To po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za obravnavo K. P. kot ključne priče. Njena izpoved ne more prevladati nad izpovedbami ostalih prič, katerih pa sodišče prve stopnje v veliki meri ni dokazno ocenilo.

16. V postopku je bilo zaslišanih kar 22 prič, a se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo le do nekaterih. Izpostavilo je zlasti priče, ki jih je predlagala toženka, do tožničinih prič pa se ni opredelilo oziroma je njihove izpovedbe povzelo zgolj v delu, za katere je ocenilo, da ne potrjujejo tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek, da so priče, ki so izpovedovale v korist tožnice, v izpodbijani sodbi povsem spregledane, je zato utemeljen. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do izpovedb D. R., M. V. in S. T., iz katerih izhaja, da so pogosto hodili k tožnici in pokojnemu na obisk na L., da pokojni ni bil zaposlen, zato je za gospodinjstvo in stroške skrbela tožnica, ter da drugih družinskih članov pokojnega niso srečali. N. P. in B. S., ki sta tožničini dolgoletni prijateljici in nekdanji sodelavki, sta povedali, da sta se s tožnico vozili skupaj v službo (B. S. v letu 2009, N. P. v letih 2010 in 2011) in tako spoznali tudi pokojnega. Obe sta bili pri tožnici in pokojnem na L. večkrat na kavi in ju videli skupaj. N. P. opiše notranjost hiše, B. S. pa ve povedati, da je tožnica ob vikendih hodila v K. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe A. L., ki je bil pokojnikov najboljši prijatelj. Pri pokojnem je bil na obisku trikrat do štirikrat tedensko in tam redno srečeval tožnico. Ta je kupila neke gospodinjske aparate in televizor ter pokojnemu pomagala pri preživljanju. Prispevala je tudi za vikend v K., kjer so se prav tako srečevali, saj je tam za pokojnega opravil mizarska dela. Do izpovedb prič R. R., B. T., B. V. in M. N. se je sodišče prve stopnje opredelilo le delno. Zlasti iz izpovedbe B. T. izhaja, da tožnico in pokojnega pozna že trideset let, da je bil pri njima na L., da sta tožnica in pokojni živela složno, veliko časa je preživel tudi s pokojnim, s katerim sta bila strastna lovca, odšla sta tudi na K., kjer sta imela tožnica in pokojni vikend. Iz zaslišanja M. N. izhaja, da je ob smrti J. A. tožnici izrekla sožalje, ta pa je imela takrat v hiši na L. žalno družbo. Vse te navedbe je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo. Priči H. K. pa je odreklo verodostojnost, ker je pokojnega namesto „J.“ imenoval „M.“, kar po presoji pritožbenega sodišča, ob dejstvu, da je priča pojasnila razlog za pomoto, ni tako huda kršitev, ki bi terjala obravnavo priče kot neverodostojne.

17. V tej zadevi ne gre zanemariti tudi toženčeve izpovedbe, katero je sodišče prve stopnje sicer ocenilo, vendar ne v povezavi z drugimi dokazi in okoliščinami primera. Dejstvo je, da so toženčeve trditve o obstoju zunajzakonske zveze med tožnico in pokojnim ves čas konsistentne. To je trdil že v zapuščinskem postopku, postopku pred CSD-jem (prilogi A21 in A26 spisa, ki ju sodišče prve stopnje dokazno ni ocenilo) in sedaj v predmetnem postopku.

18. Tožnica je zatrjevala in dokazovala, da je med njo in pokojnim obstajala medsebojna čustvena navezanost, da sta skupaj gradila vikend v K., skrbela za rože in okolico okrog hiše in vikenda, hodila skupaj na lov, da so ju ob poplavah reševali iz hiše na L., ter da je po smrti J. A. plačala stroške pogreba. O tem so poleg tožnice izpovedale nekatere zgoraj navedene priče, v tožničini pripravljalni vlogi s 4. 1. 2018 (list. št. 72-76) pa se nahajajo tudi fotografije, ki prikazujejo hišo in vikend z okolico, tožnico in pokojnega na lovu ter reševanje v času poplav. Sodišče prve stopnje se do teh okoliščin ni opredelilo, niti ni ocenilo izvedenih dokazov.

19. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde.7 Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Ugotovljena postopkovna kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je vse predlagane dokaze neposredno izvedlo, izostala je le njihova celovita ocena, katero naj ob ponovnem pisanju sodbe dopolni. Posamezne izpovedbe in listinske dokaze naj sodišče prve stopnje presodi same zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, saj je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Sodišče prve stopnje naj torej pri ponovnem pisanju sodbe skrbneje oceni izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredeli do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da vrnitev zadeve v ponovno pisanje sodbe ne pomeni vezanosti sodišča prve stopnje v negativnem smislu - tako, da ne bi smelo dopolniti glavne obravnave. Če ob ponovnem presojanju zadeve ugotovi, da brez ponovnega odprtja glavne obravnave ne bo moglo odločiti, bo lahko v skladu z 92. členom ZPP sklenilo, da se končana obravnava znova začne.8

21. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da namesto sodišča prve stopnje ne more in ne sme napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi postopkovne kršitve lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo) tudi ne bi bilo ekonomično, saj bi moralo zaslišati vse stranke in 22 prič, ki prebivajo izven območja naslovnega sodišča, medtem ko lahko sodišče prve stopnje izdela novo dokazno oceno na podlagi že izvedenih dokazov.

O pritožbi zoper sklep

22. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških, saj so ti odvisni od uspeha strank v postopku, ki bo znan šele po ponovni presoji zadeve. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče, v izogib nadaljnjim nejasnostim, podaja nekaj vsebinskih stališč v zvezi s pritožbenimi očitki zoper sklep o stroških.

23. Predmetni pravdni postopek se je pričel v času veljavnosti ZPP-D, v skladu s katerim sodišča niso imela pravne podlage za odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom.9 Zdaj veljavni ZPP-E izdajo takšnega posebnega sklepa sicer dopušča, vendar le, če sodišče predhodno v sodbi odloči, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tej določbi procesno ni sledilo.10

24. Predmet tega postopka je tožničina dedna pravica po pokojnem J. A., v okviru katerega pa je potrebno odgovoriti na predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim. Gre torej za premoženjski spor na podlagi 4. a člena ZD v zvezi z 10. členom ZD in ne za spor zaradi razveze, razveljavitve ali neobstoja zakonske zveze. Pravdni stroški se zato vrednotijo v skladu s 1. točko tarifne številke 18 OT.

25. Stranki pripada povračilo stroškov kilometrine izbranega odvetnika za njegov prihod na sodišče. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Glede na načelo proste izbire odvetnika se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo (kar pa lahko sodišče ugotovi v okviru stroškovnega odločanja po 163. členu ZPP).11 V obravnavanem primeru kaj takega ni bilo ugotovljeno.

26. Toženca sta enotna nujna sospornika na pasivni strani. Tudi če toženec tožbenemu zahtevku ni nasprotoval, mu ni moč odreči sodelovanja v postopku, stroški, ki jih je s tem imel, pa so za to potrebni.

27. Morebitne nepravilnosti v zvezi z odmero sodne takse mora stranka uveljavljati z ugovorom zoper plačilni nalog. Po pravnomočnosti plačilnega naloga stranka s svojimi (pritožbenimi) trditvami ne more več uspeti.

28. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Toženca sta mama in oče pokojnega in njegova zakonita dediča. 2 Prim. odločbe VSRS II Ips 349/2009, VSL II Cp 1923/2013 in VSL II Cp 751/2017. 3 N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257. 4 Prim. odločbe VSRS II Ips 270/2013, VSRS II Ips 361/2017, VSL I Cp 2844/2016 in VSL I Cp 575/2019. 5 Prim. odločbi VSRS II Ips 361/2017 in VSL I Cp 575/2019. 6 Prim. 5. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Prim. sklep VSL II Cp 835/2019. 8 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 446. 9 Prim. odločbe VSL I Cp 4271/2010, VSL II Cp 1108/2014, VSL I Cp 2001/2016 in VSM I Cp 697/2017. 10 V II. točki izreka sodbe je odločilo le, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. 11 Prim. odločbe VSL I Cp 2244/2018, VSL I Cp 242/2018 in Vsl II Cp 633/2017.