Jedro

V primeru obstoja posebno upravičenih razlogov iz 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ določa manj stroge pogoje za odlog izvršbe, tudi v zvezi s samo vložitvijo tožbe in izkazovanjem samih pogojev. Z namenom izkazovanja verjetnosti uspeha v pravdi dolžniku ni treba priložiti dokazov, ki jih navaja v tožbi, izvršilnemu sodišču pa seveda tudi ni treba izvajati v tožbi predlaganih dokazov. Za dopustitev odloga v času, ko je dolžnik potrošnik že vložil tožbo v pravdnem postopku, se ne upoštevajo merila iz veljavnega prvega odstavka 71. člena zakona, po katerih mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Namesto tega se odlog dolžniku potrošniku dovoli vedno, kadar je vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zadostuje zatrjevanje dolžnika, da je pravni posel iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neveljaven, sodišče pa izvršbe ne odloži le, če iz dolžnikovih trditev očitno izhaja, da nima možnosti za uspeh. Sodišče prve stopnje se tako ni bilo dolžno opredeljevati do upnikovih dolžnici nasprotujočih navedb iz odgovora na predlog za odlog izvršbe, saj se bo upnik imel možnost izjaviti v pravdnem postopku. Iz navedenih razlogov pa ZIZ določa, da pravdno sodišče obravnava zadevo, kot je obravnavana, kot prednostno zadevo brez odlašanja. Zaradi varstva upnika je namreč določeno, da mora pravdno sodišče postopek v zvezi s tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja, podobno kot zakon že določa za pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu dolžnice A. A. za odlog izvršbe na nepremičnino ID znak: del stavbe 1 last dolžnice do 1/1 ugodi in se izvršba odloži do pravnomočnega končanja pravdnega postopka opr. št. I P 466/2022. 2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da dolžnica ni brez dvoma pravočasno dokazala vložitve tožbe na neveljavnost posla iz notarskega zapisa. Zastopana po pooblaščencu odvetniku je predlogu za odlog predložila zgolj tožbo z žigom – po pošti 11. 7. 2022, pri čemer v dokaz ni predlagala niti poizvedbe pri sodišču o vložitvi tožbe. Odtisnjen žig 11. 7 2022 je enostransko dejanje stranke, ki ne pomeni, da je bila tožba tudi dejansko vložena. Za zagotavljanje dolžne skrbnosti bi odvetnica lahko osebno odnesla tožbo na vložišče in še isti dan razpolagala z žigom sodišča o prejemu tožbe. Dolžnica je šele v pritožbi podala opravilno št. tožbe, pri čemer gre za gole navedbe in dolžnica tudi za te prepozne navedbe ni predložila nobenega dokaza. Stališčem sodne prakse in teorije, ki za presojo subjektivnega elementa zgolj preverjajo, ali je dolžnik izkazal verjetnost uspeha v pravdi na ničnost terjatve v notarskem zapisu, je skupno to, da gre za položaj, ko dolžnik nastopa v vlogi potrošnika, ali pa gre za dom dolžnika oziroma oteženo možnost nasprotne izvršbe, ker je upnik v tujini, kot je predstavljeno tudi v razlogih za sprejem novele ZIZ-M. Dolžnica k predmetni pogodbi ni pristopila kot potrošnica, saj je sklenjena med gospodarskima subjektoma. Zakon o potrošniških kreditih se v tem primeru ne uporablja, prav tako ne Zakon o varstvu potrošnikov. Nepremičnina tudi ne predstavlja njenega doma, saj prebiva v domu starejših občanov, upnik pa je gospodarska družba v RS in bi bil zmožen dolžnici vrniti znesek, dosežen s poplačilom iz nepremičnine. Dolžnica bi zato morala dokazati, da bo z izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prav tako dolžnica ni izkazala kakšnih posebno upravičenih razlogov. Dolžnica svojemu predlogu za odlog ni predložila enega samega dokaza, da je imela diagnosticiran upad kognitivnih sposobnosti že dne 17. 1. 2018, niti ni predlagala vpogleda v kakšno medicinsko dokumentacijo, na kar je upnik upnik v odgovoru na dolžničin predlog opozoril. Priložila je namreč golo tožbo brez vsakih relevantnih dokaznih predlogov. Upnik se sprašuje, na podlagi česa je sodišče sprejelo stališče, da se dolžničina demenca kaže kot motnja več višjih možganskih funkcij, vsemu temu pa je upnik obrazloženo nasprotoval, a se sodišče do tega ni opredelilo. Sodišče je celo zapisalo, da iz povzetih trditev zaključuje, da je dolžnica do zahtevane stopnje verjetnosti na podlagi dokazno podprtih trditev izkazala obstoj okoliščin, ki utemeljujejo njen zahtevek, pri čemer pa predlogu za odlog izvršbe ni priložene niti ene medicinske dokumentacije. Upniku torej ni neznano, na katere dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev. Če bi bila dolžnica pomembno kognitivno ovirana, bi bila že mnogo prej postavljena pod skrbništvo. Sodišče je povsem spregledalo vse upnikove navedbe iz odgovora, da je bila dolžnica ob sklenitvi notarskega zapisa zmožna razsojati, prav tako se ni opredelilo do trditev upnika, da kognitivni upad pomeni zgolj blago motnjo spoznavnih sposobnosti, ki je pri starejših ljudeh nekaj najbolj običajnega (prizadene 10-20% oseb, starejših od 65 let). Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka, prav tako je prekršilo pravico do izjave, s čimer je bil izdan sklep presenečenja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščenki, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Skladno 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik – potrošnik _zatrjuje_ neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka).

7. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je v svoji predhodni odločitvi v tej zadevi I Ip 1566/2002 sicer res oprlo na širše materialnopravno stališče, sprejeto v sodni praksi že pred novelo ZIZ-M, da v primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja le škodo, ki predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja v izvršilnem postopku predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. V takem primeru zato presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode lahko vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V nasprotju z upnikovim stališčem se omenjeno stališče ne nanaša zgolj na primere, ko gre za potrošniške kredite, izvršbo na dom dolžnika ali upnike v tujini, saj s strani višjega sodišča citirana sodna praksa omenjenega stališča ni omejila zgolj na takšne primere. Nasprotno, omenjeno stališče se nanaša na vse primere, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

8. Po ponovni presoji pravnega položaja dolžnice pa višje sodišče ugotavlja, da je v nasprotju z upnikovim stališčem dolžnico treba (analogno) obravnavati kot potrošnico, zaradi česar je treba uporabiti zakonsko določilo, da sodišče odloži izvršbo iz _posebno upravičenih razlogov_, ko dolžnik – potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Skladno s petim odstavkom 74. člena ZIZ lahko sodišče odloži izvršbo iz razloga po 3. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča, če je dolžnik vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Če tožba še ni vložena, sodišče napoti dolžnika, da v 30 dneh vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in za ta čas odloži izvršbo, razen če iz trditev dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh.

9. Pojem potrošnika je v slovenskem Zakonu o varstvu potrošnikov namreč opredeljen smiselno enako kot v Uredbi Sveta (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnost. V vsakem konkretnem primeru je treba presoditi položaj osebe glede na naravo in namen pogodbe. Ista oseba se lahko na primer šteje za potrošnika v okviru določenih transakcij in za gospodarski subjekt v okviru drugih. Varstvo velja za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od poklicne ali pridobitne dejavnosti, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika. Pojem „potrošnika“ je torej opredeljen z nasprotjem od pojma „gospodarski subjekt“. Potrošnik je v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščanja. Namen varstva je v zagotovitvi primerne zaščite potrošnika kot pogodbene stranke, ki velja za gospodarsko šibkejšo ali pravno manj izkušeno od sopogodbenika, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno (tako VSRS Predlog II Ips 98/2018).

10. Drži sicer, da je bila pogodba, sklenjena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, sklenjena med dvema gospodarskima subjektoma. K pogodbi je kot solidarni porok pristopil še prvi dolžnik, direktor družbe, ki je k pogodbi torej pristopil z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti. Drugače pa velja za dolžnico, ostarelo (80 let staro) mater prvega dolžnika, ki je k pogodbi pristopila kot solidarna porokinja in zastaviteljica, v sami družbi posojilojemalca pa ni imela nikakršne funkcije. Dolžnica je pogodbi pristopila zaradi zasebnih potreb, in sicer zaradi pomoči sinu pri opravljanju dejavnosti (oziroma pridobitvi posojila) družbe, katere zakoniti zastopnik je bil. K pogodbi je torej pristopila neodvisno od lastne pridobitne dejavnosti. Dolžnico je po povedanem treba obravnavati kot potrošnico skladno z načelom enakega obravnavanja oseb pred zakonom (14. člen Ustave) ali (najmanj) z uporabo zakonske analogije.

11. V primeru obstoja posebno upravičenih razlogov iz 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ določa manj stroge pogoje za odlog izvršbe, tudi v zvezi s samo vložitvijo tožbe in izkazovanjem samih pogojev. Tako zakon določa tudi, kot prej citirano, da v primeru, če tožba še ni vložena, sodišče dolžnika napoti, da jo vloži v roku 30 dni. Zmotno je zato prepričanje upnika, da bi dolžnica vložitev same tožbe morala že v samem predlogu za odlog izvršbe izkazati z gotovostjo. Bistveno za presojo v tej zadevi je, da je tožba vložena, kar je sodišču prve stopnje vsak čas preverljivo na podlagi s strani dolžnice posredovane opravilne številke, glede katere se je višje sodišče že v predhodni odločitvi opredelilo, da predstavlja dopustno pritožbeno novoto. Da je tožba vložena, upnik v obravnavani pritožbi ne prereka. Če temu ni tako, so podani pogoji za nadaljevanje izvršbe po 75. členu ZIZ.

12. Iz citiranih zakonskih določil nadalje izhaja, da sodišče dolžnika ne poziva, naj vloži tožbo in izvršbe ne odloži, če iz _trditev_ dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh. Z namenom izkazovanja verjetnosti uspeha v pravdi dolžniku ni treba priložiti dokazov, ki jih navaja v tožbi, izvršilnemu sodišču pa seveda tudi ni treba izvajati v tožbi predlaganih dokazov. V pravdnem postopku bo dolžnik nenazadnje pozvan na predložitev dokazov, ki jih v tožbi navaja, pa jih je morebiti pozabil predložiti (prvi odstavek 180. člena ZPP in 108. člen ZPP). Prav tako tožniku v pravdnem postopku ni v interesu, da bi v tožbi navajal očitno napačno vsebino listin, na podlagi katerih utemeljuje svoj zahtevek. Izvršilno sodišče zato lahko v primeru, kot je podan, verjetnost uspeha v pravdi presodi na podlagi formalne preverbe v tožbi podanih navedb in dokazov, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ne drži namreč, da je pri presoji pogojev za odlog izvršbe sodišče prve stopnje vsebinsko preverjalo pravdne dokaze ali da jih sploh imelo predložene, niti navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. V njih je sodišče prve stopnje namreč le pojasnilo, kaj dolžnica navaja v predloženi tožbi ter da svoje trditve v tožbi tudi dokazno podpira, ne pa da (že) ocenjuje dolžničine trditve za dokazane. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo upnikove pravice do izjave s tem, da mu v izjavo ne bi vročilo s strani dolžnice dokazov. Tudi v samem predlogu spremembe ZIZ-M je navedeno, da se za dopustitev odloga v času, ko je dolžnik potrošnik že vložil tožbo v pravdnem postopku, po predlagani ureditvi v novi 3. točki drugega odstavka 71. člena zakona ne upoštevajo merila iz veljavnega prvega odstavka 71. člena zakona, po katerih mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi stakojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, saj je navedeno merilo sodna praksa v določenih primerih razlagala zelo strogo. Namesto tega se odlog dolžniku potrošniku dovoli vedno, kadar je vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.1 Glede na potek časa višje sodišče meni, da je upnik v pravdnem postopku že prejel dokumentacijo o dolžničinem zdravstvenem stanju ter bi, če bi nje izhajalo nasprotno, kot dolžnica trdi, le-to že sam predložil v utemeljitev svoje pritožbe.

13. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ni sprejelo stališča, da se dolžničina demenca kaže kot motnja več višjih možganskih funkcij, temveč je iz tožbe le povzelo pravno pomembne trditve, ki v pravdi, če bodo tudi izkazane, lahko privedejo do ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku. Drži, da je upnik takim trditvam v odgovoru na predlog dolžnice za odlog izvršbe nasprotoval ter da se sodišče prve stopnje o upnikovih trditvah ni opredeljevalo, vendar pa v primeru odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov po 3. točki točki zadostuje _zatrjevanje_ dolžnika, da je pravni posel iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neveljaven, sodišče pa izvršbe ne odloži le, če iz _dolžnikovih trditev očitno izhaja_, da nima možnosti za uspeh. Sodišče prve stopnje se tako ni bilo dolžno opredeljevati do upnikovih dolžnici nasprotujočih navedb iz odgovora na predlog za odlog izvršbe, saj se bo upnik imel možnost izjaviti v pravdnem postopku. Iz navedenih razlogov pa ZIZ določa, da pravdno sodišče obravnava zadevo, kot je obravnavana, kot prednostno zadevo brez odlašanja. Zaradi varstva upnika je namreč določeno, da mora pravdno sodišče postopek v zvezi s tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja, podobno kot zakon že določa za pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen zakona).2 Glede na citirano zakonsko ureditev, ki določa postopanje sodišča, kot ga je le-to opravilo, pa izpodbijani sklep tudi ne more predstavljati sklepa presenečenja.

14. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 PREDLOG EVA: 2020-2030-0001, prva obravnava, str. 49. 2 Ravno tam, str. 48.