Jedro

Čeprav tožena stranka ni imela sprejetega posebnega akta, ki bi določal način ocenjevanja delovne uspešnosti, je bilo merilo - ocena učinkovitosti posameznega voznika iz zadnjega leta pred sprejetjem programa - ki je služilo kot podlago za obračun plače, enakopravno uporabljeno za vse delavce, z oceno pa so bili delavci seznanjeni pri vsakokratnem izplačilu mesečne plače. Zato je delodajalec to oceno delovne uspešnosti zakonito uporabil pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.2. in 14.4.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, zahtevek za njegovo reintegracijo in vpisom manjkajoče delovne dobe ter nadalje zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila mesečne plače za čas od novembra 1993 do maja 2000 in zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za čas od leta 1994 do 2000. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek tožnikovega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov presežnega delavca. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da tožena stranka pri ugotavljanju njegove delovne uspešnosti ni ravnala pravilno, ko je izhajala iz mesečne realizacije, ki je služila zgolj za podlago za izračun mesečnih plač že pred sprejetjem sanacijskega programa. Sodišče je zmotno razsodilo, ko je sprejelo takšen postopek tožene stranke kot pravilen. Nenazadnje je bila takrat njegova pričakovana učinkovitost nižja tudi zaradi objektivnih okoliščin, saj v primerjavi z drugimi vozniki, ki so bili zadolženi za večja vozila, ni bil enakopraven. Nadalje opozarja, da tožena stranka ni imela sprejetega ustreznega pravilnika glede ocenjevanja delovne uspešnosti. Tožena stranka bi morala v postopek ugotavljanja presežnih delavcev vključiti tudi sindikat, ki je, čeprav ni bil formalno registriran, bil pri toženi stranki dejansko aktiven. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni ugotovilo v pritožbi zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo glede dejstev, ki se nanašajo na sprejem sanacijskega programa, kot podlago za ugotavljanje trajno presežnih delavcev. Po nadaljnjem preizkusu vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožena stranka je z namenom racionalizacije proizvodnje, zmanjšanja stroškov poslovanja, ohranitve voznega parka in ostalih ukrepov sprejela v mesecu decembru 1992 sanacijski program, s katerim je določila tudi zmanjšanje števila voznikov za dva izvajalca. V postopku ugotavljanja presežnih delavcev je upoštevala določbe takrat veljavne kolektivne pogodbe in v isto kategorijo uvrstila tiste delavce, ki so delali na takšnih delovnih mestih, za katere se je zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. V takšnem postopku je pravilno uporabila kot temeljni kriterij delovne uspešnosti oceno učinkovitosti posameznega voznika iz zadnjega leta pred sprejetjem programa. Ne glede na to, da tožena stranka ni imela sprejetega posebnega akta, ki bi določal način ocenjevanja delovne uspešnosti, je bilo navedeno merilo, ki je služilo kot podlago za obračun plače, enakopravno uporabljeno za vse delavce, ki so bili z njim, to je z ugotovljeno učinkovitostjo seznanjeni ob vsakokratnem izplačilu mesečne plače. Zato pritožbeno sodišče ne more šteti za nepravilno, da se takšno ocenjevanje uspešnosti ne bi smelo uporabiti tudi kot kriterij pri določanju presežnih delavcev. V tej zvezi je ugotovljeno odločilno dejstvo, da je dobil tožnik v skladu z navedenim merilom najnižjo oceno učinkovitosti, zaradi česar mu je skupaj z sodelavcem M. utemeljeno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz naslova operativnih razlogov. Nadalje po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik pri ocenjevanju učinkovitosti tudi ni mogel biti diskriminiran v primerjavi z vozniki, ki so vozili večja vozila, saj je iz podatkov tožene stranke razvidno, da je bilo možno z manjšim vozilom v istem časovnem obdobju opraviti mnogo več kilometrov oz. z njim doseči celo boljše rezultate, kot v primerjavi z večjimi tovornjaki, ob tem, da tožnik pri svojem delu tudi ni pokazal večjega interesa za delovno uspešnost. Pritožbeno sodišče nadalje v zvezi z sklicevanjem pritožbe na neupoštevanja sindikalnih aktivnosti pri toženi stranki navaja, da v času ugotavljanja presežnih delavcev sindikat pri njej ni bil formalno organiziran, zaradi česar se ga v postopku ni moglo upoštevati. Sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil sanacijski program predstavljen zboru delavcev dne 13.1.1993, kar pomeni, da so bili z njim in postopkom ugotavljanja presežnih delavcev seznanjeni tudi tisti, ki so se neformalno smatrali za predstavnike delavcev. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).