Jedro

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala, da je poslovna enota, v kateri je delo na delovnem mestu voznik I opravljal tožnik, v spornem obdobju poslovala slabo. Sodišče prve stopnje je kot dokazano štelo tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bilo tožnikovo delo po podaji odpovedi razporejeno med njegove sodelavce. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil tožnik kot delavec, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izbran na podlagi objektivnih kriterijev. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 29. 3. 2016. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, ni prenehala veljati in še vedno velja, primarni tožbeni zahtevek za reintegracijo, kot tudi podredni tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V posledici teh odločitev je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi. V pritožbi opozarja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je nove voznike v drugi polovici leta 2016 zaposlovala zaradi izboljšanja razmer na trgu. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi s tem, saj dokaz (izpoved) ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke. Kot bistveno izpostavlja, da je iz izpisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da je tožena stranka nove delavce zaposlovala že pred podajo izpodbijane odpovedi (tj. že 1. 2. 2016), še intenzivneje pa neposredno po izteku njegovega odpovednega roka. Po njegovem mnenju dejstvo, da je tožena stranka kriterije za izbiro presežnega delavca navedla šele v prvi pripravljalni vlogi, vzbuja dvom v resničnost teh navedb. Poleg tega iz izvedenih dokazov izhaja, da se v poslovni enoti v A. ni zaposlil kot zadnji ter da je šlo pri kriteriju osebne ocene le za sredstvo za zvišanje plače nekaterim delavcem. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka v ocenjevalni okvir ni vključila vseh voznikov, ki so v relevantnem obdobju delo opravljali v poslovni enoti v A.. Uveljavlja, da je tožena stranka priredila podatke o ocenah voznikov, saj sodišču prve stopnje ni predložila osebnih ocen vseh voznikov. Opozarja, da se peti odstavek 286.a člena ZPP nanaša le na vloge in listine, ne pa tudi na dejstva. Vztraja pri navedbah, da (tudi) voznika B.B. in C.C. v relevantnem obdobju nista prejela nobene ocene. Meni, da z navedbami v tej smeri ni bil prekludiran, saj je tožena stranka navedbe glede kriterijev za izbiro presežnega delavca bistveno dopolnila šele v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje bi moralo to, kako sta bila v relevantnem obdobju ocenjena voznika B.B. in C.C., ugotoviti v okviru materialno procesnega vodstva. Izpostavlja, da tožena stranka njegovih navedb v zvezi s tem ni prerekala. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP. Uveljavlja, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel zgolj zato, ker je bil aktiven član Sindikata D. in ker je proti toženi stranki vložil tožbo za izplačilo razlike v plači. V zvezi s tem izpostavlja izpoved E.E., da je dvema delavcema grozil z izgubo zaposlitve, če bosta zoper toženo stranko vložila tožbo. Po njegovem mnenju je statistično neverjetno, da bi odpovedi pogodb o zaposlitvi prejeli ravno štirje člani sindikata, ki so zoper toženo stranko vložili tožbo za plačilo razlike v plači. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen že zato, ker je neobrazložen, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP ter vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj, svoje zaključke pa utemeljilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 29. 3. 2016. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.) v prvi alineji prvega odstavka 89. člena določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odpovedi kot bistveno navedla, da mora za postopno izboljšanje svojega položaja na trgu nujno zmanjšati stroške poslovanja. Ker delavcem ne more več zagotavljati enakega obsega dela (kot pred tem), je sprejela ukrepe za racionalizacijo poslovanja. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi tudi zapisala, da je odločitev o prenehanju potreb po delu tožnika sprejela po temeljiti preučitvi obstoječe organizacije, poslovanja družbe in njenih kadrovskih potreb, da se bo delovni proces v prihodnje izvajal z manjšim številom izvajalcev ter da se bodo delovne naloge tožnika razporedile med ostale sodelavce.

8. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala, da je poslovna enota v A., v kateri je delo na delovnem mestu voznik I opravljal tožnik, v letu 2015 in v prvi polovici leta 2016 poslovala slabo. Sodišče prve stopnje je kot dokazano štelo tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bilo tožnikovo delo po podaji odpovedi razporejeno med njegove sodelavce. Navedenemu pritožba niti ne nasprotuje.

9. Tožnik pa v pritožbi vztraja pri navedbah, da izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (na list. št. 38 v spisu) dokazuje, da je tožena stranka že pred podajo izpodbijane odpovedi (in sicer 1. 2. 2016) zaposlovala nove voznike. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedeno iz izpisa ZZZS ne izhaja, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka nove voznike "na veliko" zaposlovala v časovnem obdobju neposredno po podaji izpodbijane odpovedi. Pritožba v zvezi s tem ne navaja, da je katerega od delavcev, ki jih je v letu 2016 na novo prijavila v zavarovanje, tožena stranka zaposlila za delo voznika v poslovni enoti v A., sodišče prve stopnje pa je nasprotno ugotovilo, da tožena stranka neposredno po podaji izpodbijane odpovedi v tej enoti ni zaposlila nobenega novega voznika. Dne 1. 7. 2016 je sicer res zaposlila voznika F.F., vendar ne v poslovni enoti v A., temveč v poslovni enoti v G., to pa zato, ker ji je H.H., ki je bil zaposlen v poslovni enoti v I., nato pa premeščen v poslovno enoto v G., dne 29. 4. 2016 (torej en mesec po podaji izpodbijane odpovedi) podal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče o pravilnosti zgoraj navedenih ugotovitev nima pomislekov, pavšalno nasprotno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnikovo delo po odpovedi prerazporedila med ostale sodelavce in da namesto tožnika ni zaposlila nobenega novega voznika, za odločitev v zadevi niti ni pomembno, zakaj je tožena stranka v drugi polovici leta 2016 zaposlovala nove voznike. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke J.J., da je bil razlog za to v nenadnem izboljšanju razmer na trgu.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil tožnik kot delavec, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izbran na podlagi objektivnih kriterijev. Dejstvo, da tožena stranka teh kriterijev ni navedla že v odgovoru na tožbo, temveč (šele) v prvi pripravljalni vlogi, ne vzbuja dvoma v resničnost teh navedb, zato je pritožbeno uveljavljanje v tej smeri neutemeljeno. V skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, to pa je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila (prvo pripravljalno vlogo je namreč podala na prvem naroku za glavno obravnavo).

11. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je bil tožnik kot presežni delavec izbran na podlagi dveh kriterijev, in sicer na podlagi kriterija zadnje zaposlitve in kriterija osebne ocene (po ugotovitvi sodišča prve stopnje so predpostavljeni delavci vsak mesec za določeno število podrejenih delavcev lahko predlagali prejem osebne ocene in s tem dodatka k plači, tožnik pa takšne ocene oziroma dodatka k plači v letu 2015 ni nikoli prejel). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da se je tožnik v poslovni enoti v A. zaposlil kot zadnji. To ugotovitev namreč potrjuje tudi izpoved vodje kadrovske službe pri toženi stranki K.K., ki je glede na naravo dela najbolje seznanjena s podatki o zaposlitvah pri toženi stranki. Ker je bil tožnik kot delavec, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, izbran na podlagi (objektivnega) kriterija zadnje zaposlitve, za odločitev v zadevi ni več pomembno, da je bil kot presežni delavec izbran (tudi) na podlagi kriterija osebne ocene, za katerega tožnik v pritožbi trdi, da ni bil objektiven (po njegovih navedbah naj bi šlo pri tem kriteriju le za način, kako nekaterim delavcem zvišati plačo, pri čemer naj bi veljalo načelo "bolje kot se razumeš s šefom, večkrat dobiš dodatek k plači"). Vse pritožbene navedbe v zvezi s kriterijem osebne ocene so zato neutemeljene.

12. Pritožba pri navedbah, da voznika B.B. in C.C. tako kot tožnik v letu 2015 nista prejela nobene ocene, neutemeljeno vztraja tudi zato, ker so bile te navedbe v postopku na prvi stopnji podane prepozno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnikov pooblaščenec navedbo, da tožena stranka v ocenjevalni okvir ni vključila vseh voznikov, zaposlenih v poslovni enoti v A., podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (13. 1. 2017). Pri tem je sicer navedel, da mu je tožnik šele takrat na list napisal, da je bilo voznikov v poslovni enoti v A. v resnici osem (in ne šest), vendar je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to izpovedal že E.E. na naroku za glavno obravnavo 8. 12. 2016. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da teh dejstev ni mogel navesti pravočasno brez svoje krivde. Dolžnost, da mora stranka (praviloma)1 najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, izhaja iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Pritožba zato zmotno opozarja na določbo 286.a člena ZPP, češ da se ta nanaša le na vloge in listine strank, ne pa tudi njihove navedbe. Ker je torej tožnik navedbe, da tožena stranka v ocenjevalni okvir ni vključila vseh (osmih) voznikov, ki so delo opravljali v poslovni enoti v A., podal prepozno, s temi navedbami tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka tožnikovih navedb v zvezi z osebno oceno za B.B. in C.C. ni prerekala. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 13. 1. 2017 ugotavlja nasprotno (stran 4). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi s tem še odgovarja, da sodišče prve stopnje tožnika, ki do zadnjega naroka za glavno obravnavo ni podal ustreznih trditev glede osebnih ocen za B.B. in C.C. (čeprav se je že predhodno v postopku to izkazalo kot potencialno relevantno) v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni bilo dolžno pozvati k podaji teh navedb. S pozivom v tej smeri bi namreč sodišče prve stopnje preseglo dopustni okvir materialnoprocesnega vodstva in na ta način nedopustno poseglo v razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

13. Tožnik v pritožbi vztraja, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana zaradi njegove vloge v sindikatu. To navedbo je kot neutemeljeno pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj je na podlagi izpovedi nekdanjega predsednika sindikata L.L., zakonitega zastopnika tožene stranke J.J. in tožnika ugotovilo, da tožnikovo članstvo v sindikatu ni igralo nobene vloge pri odločitvi, kateremu od voznikov v poslovni enoti v A. bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožba dokazni oceni v zvezi s tem nasprotuje le pavšalno, pritožbeno sodišče pa v njeno pravilnostne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

14. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožniku izpodbijana odpoved ni bila podana zato, ker je zoper toženo stranko pred tem vložil tožbo za izplačilo razlike v plači. Pritožba neutemeljeno kot neverjetno naključje izpostavlja dejstvo, da so vsi delavci, ki so prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vložili tožbo zoper toženo stranko. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožbe za izplačilo razlik v plači zoper toženo stranko vložilo dvajset delavcev, pri čemer je bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana le štirim, tožena stranka pa je za vsakega izmed njih navedla zakonit razlog za odpoved. Ker tožnik njenih navedb v zvezi s tem ni prerekal, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik odpovedi ni prejel zato, ker je zoper toženo stranko sprožil individualni delovni spor, ne omaja niti izpoved E.E., da je dvema delavcema, če bosta zoper toženo stranko vložila tožbo, grozil z izgubo zaposlitve. Sodišče prve stopnje je namreč glede te izpovedi pravilno zaključilo, da ne dokazuje nezakonitosti odpovednega razloga, saj o podaji odpovedi odloča uprava tožene stranke in ne delavec E.E., poleg tega pa ta na objektivni kriterij zadnje zaposlitve, na podlagi katerega je bil tožnik izbran kot presežni delavec, ni imel nobenega vpliva.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, česar tožena stranka ni zatrjevala.

1 Izjemo določa četrti odstavek 286. člena ZPP.