Jedro

Kaznivo dejanje je bilo dokončano s samo odtujitvijo oškodovančevih premičnih stvari s strani obdolženca.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je sodbo III K 8257/2018 z dne 1. 3. 2018 obdolženega D.G. spoznalo za krivega storitve tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec, ki v pritožbi navaja, da mu ni bilo pravično sojeno, ker bi glede na to, da so bili odtujeni osebni dokumenti in denar oškodovanca najdeni pri njemu, on moral biti obdolžen kaznivega dejanja poskusa tatvine in ne dokončanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Končnega predloga glede rešitve pritožbe pa ni podal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejanje obdolženca, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake dokončanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. To dejanje ni ostalo pri poskusu, kot to v pritožbi zmotno navaja obdolženec. Dokončano je bilo s tem, ko je obdolženec v bivalnem prostoru št. X. iz žepa tam obešene jakne oškodovanca M.T. vzel in si protipravno prilastil denarnico z denarjem v skupni vrednosti 100,00 EUR ter osebne dokumente, navedene v izreku prvostopne sodbe, torej predmete v skupni vrednosti najmanj 150,00 EUR, in jih odnesel s kraja kaznivega dejanja. Okoliščina, da so bili denar in ti predmeti kasneje najdeni pri obdolžencu, na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Kaznivo dejanje je bilo dokončano s samo odtujitvijo oškodovančevih premičnih stvari s strani obdolženca.

5. Iz navedenih razlogov, in ker obdolženi v pritožbi ne navaja ničesar drugega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadene sodbe, je pritožba obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je glede na vsebino pritožbe in upoštevaje določbo 386. člena ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, ki je obdolženi ne graja. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Glede na to, da je specialni povratnik in da z izvrševanjem in ponavljanjem kaznivih dejanj po pravilni oceni sodišča prve stopnje kaže negativni odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednosti in nenazadnje upoštevajoč, da je kaznivo dejanje storil v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer se je nahajal prav zaradi izvršitve kazni zapora, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek milejše kazenske sankcije od tiste, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavke 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Ker je obdolženec brez sredstev, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).