Jedro

ZPP ne predvideva, da bi sodišče moralo prekiniti postopek, če stranka, ki ima pooblaščenca, umre (prim. 1. tč. 212. čl. ZPP).

Ker je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove solidarna in omejena do višine vrednosti podedovanega deleža (3. odstavek 142. člena ZD), izpodbijana opredelitev obveznosti tožene stranke, ki v izreku sodbe ni opredeljena kot solidarna, v primeru, če bo dedičev več, ne pomeni nič drugega kot njihovo (omejeno) solidarno obveznost plačila odškodnine.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v znesku 1.260.005,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.10.1993, t.j. od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče druge stopnje je prisojeno odškodnino znižalo in toženi stranki naložilo plačilo 1.160.005,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, potem ko je deloma ugodilo pritožbi prve tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava prva tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, ali pa ju spremeni tako, da prvi toženi stranki naloži plačilo nižje odškodnine. V reviziji meni, da bi bilo potrebno postopek prekiniti, dokler ne bi bil zapuščinski postopek po pokojnemu L.B. pravnomočno končan. Pooblaščenka je sporočila sodišču, da je pozvala dediče, naj ji dajo pooblastilo za nadaljevanje postopka, vendar se dediči sprva temu niso odzvali. Pooblastilo so ji dali šele oktobra 1993. Takrat je pooblaščenka znova predlagala prekinitev postopka, da bi dediči, ko bo znano, kdo so, zavzeli stališče do pripravljalne vloge tožeče stranke. Graja tudi stališče pritožbenega sodišča, češ da je pooblaščenka delovala po pooblastilu pokojnega L.B., saj je od 6.10.1993 imela pooblastilo dedičev. Tožeča stranka je spremenila tožbo in vtoževala solidarno plačilo odškodnine od vseh zakonitih dedičev. Takšnega zahtevka ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče nista upoštevali. Prvostopenjsko sodišče je iz izreka sodbe izpustilo "solidarno", pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenim navedbam o zagrešeni bistveni kršitvi določb ZPP. Nadalje graja višino prisojene odškodnine za negmotno škodo. Meni, da je previsoka za telesne bolečine in zmajšanje življenjske aktivnosti. Podlage za odškodnino za strah in skaženost pa v konkretnem primeru sploh ni. Pojasnjuje, da je bila tožnica med zdravljenjem poučena o svojem zdravstvenem stanju, brazgotina na gležnju pa ne pomeni skaženosti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

ZPP ne predvideva, da bi sodišče moralo prekiniti postopek, če stranka, ki ima pooblaščenca, umre (prim. 1. tč. 212. čl. ZPP). Zato so revizijski očitki, češ da bi sodišče moralo prekiniti postopek v tej zadevi zaradi smrti L.B., neutemeljeni. Smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 212. in 213. členom ZPP zato ni podana. Sodišče je ravnalo prav tudi, ko je postopek nadaljevalo tako, da je sodne pošiljke vročalo revidentki. Po 1. odstavku 100. člena ZPP, bi tej pooblastilo pok. L.B. prenehalo le, če bi dediči pooblastilo preklicali. Česa takšnega pa revidentka niti ne zatrjuje, prav nasprotno, predložila je celo pooblastilo štirih dedičev pok. L.B. Res je tožeča stranka v spremenjenem tožbenem predlogu zahtevala, da se toženi stranki naloži solidarno plačilo odškodnine, sodišče prve stopnje pa prvi toženi stranki ni naložilo solidarne obveznosti plačila. Toda, revidentka ob tem prezre, da je tožeča stranka opredelila, kdo so dediči, ker naj bi bil zapuščinski postopek po pok. L.B. končan, prva tožena stranka pa je temu oporekala. Ker je sodišče sledilo trditvi prve tožene stranke, da zapuščinski postopek še ni končan, je seveda štelo, da niso znani ne dediči in tudi njihovo število ne. Solidarno plačilo obveznosti pa prihaja v poštev le, če je dolžnikov več. Sicer pa je revidentki potrebno ponovno pojasniti, da izpodbijana opredelitev obveznosti prve tožene stranke, če bi se izkazalo, da je dedičev več, ne pomeni nič drugega kot njihovo (omejeno) solidarno obveznost plačila odškodnine. Po ZD je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove namreč solidarna in omejena do višine vrednosti svojega dednega deleža (3. odstavek 142. člena ZD). Vse to je že pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na smiselno uveljavljani revizijski razlog iz 2. odstavka 385. člena ZPP. Če je sodišče v opisani situaciji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni kršilo 372. člen ZPP, ko je zavrnilo izrecne pritožbene trditve o kršitvi načela dispozitvnosti (1. odstavek 2. člena ZPP).

Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo pritožbenega sodišča o višini "pravične denarne odškodnine" (200. člen ZOR), upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve obeh sodišč o vrsti poškodbe, njenem zdravljenju, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter posledicah in duševnih bolečinah, ki jih je in jih tožnica zaradi njih trpi. Opozoriti velja, da se je tožnica poškodovala že leta 1982, da je bila kar štiri krat operirana, da je zdravljenje trajalo do februarja 1983 (tožnica se je poškodovala 26. 7. 1982), da se je zdravljenje kompliciralo, ker se rana nikakor ni celila in da se gibljivost v sklepu po poškodbi zmanjšuje, kar vpliva na statodinamiko telesa, ter da je tožnica morala opustiti rekreativno hojo. Takšen potek zdravljenja pa kaže na utemeljenost odškodnine za sekundarni strah. Prav tako revizijsko sodišče nima pomislekov, da skaženost tožnice (dve 10 cm dolgi brazgotini na zunanji strani gležnja in črne lise v tem predelu) predstavlja pravno priznano škodo. Stopnja skaženosti pa se po presoji revizijskega sodišča ustrezno odraža skozi odmero odškodnine za to vrsto škode v znesku 120.000,00 SIT. Materialno pravo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR) je bilo tako z odmero odškodnine za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 120.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmajšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.400.000,00 SIT po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).