Jedro

V sporu med sosedi je prišlo do razžalitve (verbalne in realne). Zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (ni bil pribavljen zapisnik policije, ki je prišla na klic zasebne tožilke intervenirat) ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 106. čl. KZ RS in mu izreklo denarno kazen v višini 10.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti, pri čemer se bo v primeru neizterljivosti kazen izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT določil en dan zapora. Na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan zasebni tožilki povrniti stroške postopka, sodišču pa plačati na 3.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških ter predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo pojasnilo svoje dejanske ugotovitve. Res je sicer, da predstavlja zbrano dokazno gradivo v zadevi zgolj izpoved zasebne tožilke in njenega moža na eni in izpoved obdolženca in njegovega sina na drugi strani, pri čemer sta si opisa spornega dogodka, ki ga ponujata obe strani, diametralno nasprotna. Vendar pa je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi zasebne tožilke in njenega moža ter je tako svojo odločitev tudi primerno utemeljilo. Izpoved obdolženca in njegovega sina je namreč preveč protislovna, da bi lahko sodišče druge stopnje zgolj na tej podlagi (drugih dokazov pa ni), odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo. Povsem neprepričljiv je zlasti tisti del obdolženčevega zagovora, na katerega se med drugim sklicuje tudi pritožba, češ da je obdolženec s curkom vode hotel zgolj preprečiti fizični napad zasebne tožilke na njegovega sina, čeprav celo iz izpovedi obdolženčevega sina samega izhaja, da sta z očetom stala na 2,5 m visoki garaži in da torej zasebna tožilka obdolženčevega sina nikakor ni mogla fizično ogrožati.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon in obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve, za katerega so izpolnjeni vsi zakonski znaki.

Kar zadeva pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni pribavilo policijskega zapinika o dogodku, sodišče druge stopnje meni, da ne gre za tako kršitev. Relativno bistvena kršitev postopka je podana, če procesna kršitev vpliva ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da tudi sporni policijski zapisnik ne bi nič bolj razjasnil spornih dejstev obravnavanega dogodka, saj sta policaja na kraju dogodka prišla šele potem, ko so sosedi že obračunali med sabo. Poleg tega je policijo klicala zasebna tožilka, kar dodatno govori v prid njene različice dogodkov, saj tega verjetno ne bi storila, če bi bila ona tista, ki bi obdolženca in njegovega sina verbalno in fizično napadla. Poleg tega je v diskreciji sodišča prve stopnje, da odloči katere dokaze bo dopustilo in katere ne.

Za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odst. 106. čl. je predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev. Sodišče prve stopnje se je odločilo za denarno kazen v višini 10.000,00 SIT, ki je po mnenju sodišča druge stopnje primerna teži in okoliščinam kaznivega dejanja.

Enako pa velja tudi glede odločitve o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 3.000,00 SIT.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega je obdolžencu na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka v višini 5.000,00 SIT. Pri odmeri je upoštevalo zahtevnost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca.