Jedro

Vpis v centralni register kopitarjev ni konstitutiven pogoj za pridobitev lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila vrednost konja po nesreči nič - konj ni bil več sposoben tekmovati.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do stroškov oskrbovanja konja ni upravičen, saj ne more zahtevati odškodnine med ničelno vrednostjo konja in njegovo vrednostjo, če ne bi bil poškodovan, ter hkrati mesečnih stroškov, ki mu nastajajo zaradi tega, ker mora konja vzdrževati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.372,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.500 EUR od 6. 11. 2015 do 9. 11. 2017 in od zneska 2.372,85 EUR od 10. 11. 2017 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 36,04 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov oskrbovanja konja. Z oskrbo konja so bili po nesreči le stroški, in sicer jih je izvedenka ocenila minimalno na 250 EUR mesečno. Sodišče bi mu zato moralo iz tega naslova priznati 11.940 EUR, kar predstavlja stroške od poškodbe do odsvojitve konja novemu lastniku. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in nekritično presojalo verodostojnost darilne in cesijske pogodbe. Utemeljen dvom v navedeni listini vzbujajo izpovedbe tožnika ter prič J. K. in L. M. Tožnik je večkrat spreminjal trditve, kdaj je postal lastnik, prav tako ni predložil pogodbe o nakupu in odsvojitvi konja ter o plačilu kupnine. Tožnik je izpovedal, da je konja kupil za 13.000 EUR, medtem ko je J. K. izpovedal, da je konja tožniku prodal za 3.500 EUR oziroma 4.500 EUR. Tožnik glede na uradne evidence ni bil nikoli lastnik konja. Meni, da so vse listine, na katerih tožnik utemeljuje aktivno legitimacijo, neverodostojne in napisane izključno za potrebe predmetnega postopka. Prav tako meni, da v času škodnega dogodka tožnik niti njegova sestra nista bila lastnika konja. Na podlagi navedenega bi sodišče moralo sprejeti zaključek o neobstoju aktivne legitimacije. Nasprotuje višini tožbenega zahtevka, saj je izvedensko mnenje le eden izmed dokazov, ki ga je treba upoštevati skupaj z ostalimi dokazi in ga kritično presoditi. Ocena izvedenke o tržni vrednosti konja je, upoštevaje tožnikovo slabo kupno moč ter odsotnost pogodbe in potrdila o plačilu kupnine, previsoka. Neupoštevno je izvedensko mnenje o ničelni vrednosti konja, saj konj ni bil pregledan, poleg tega je bil odsvojen B. T., ki je s konjem tudi tekmoval. To pomeni, da ima konj določeno vrednost. Ker tožnik ni predložil pogodbe, na podlagi katere je odsvojil konja, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Poudarja, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov oskrbovanja konja, prav tako je zahtevek iz tega naslova zastaran. Sodišče je napačno prisodilo zakonske zamudne obresti, saj tožnik nanjo nikoli ni naslovil odškodninskega zahtevka. Odškodninski zahtevek tudi ni bil popoln, zato ni mogla biti v izpolnitveni zamudi. Glede na to, da je tožnikov tožbeni zahtevek v večjem delu neutemeljen, bi ji tožnik moral povrniti vse pravdne stroške. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavanem primeru je bil v škodnem dogodku 15. 9. 2014 poškodovan temno rjav konj kasač V., in sicer je bila podana diagnoza tendovaginitis, kar pomeni vnetje ovojnice tetive, površinske upogibalke sprednje noge. Na podlagi navedenega je tožnik zahteval plačilo 21.000 EUR zaradi zmanjšane vrednosti konja, saj ta po nesreči ni bil več sposoben tekmovati, dodatno je zahteval še plačilo 20.085,50 EUR, kar predstavlja stroške oskrbovanja konja od nesreče do njegove odsvojitve.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da tožnik ni bil lastnik konja. Zgolj okoliščina, da tožnik ni imel prodajne pogodbe za nakup konja ter potrdila o plačilu kupnine, ne pomeni, da ni bil lastnik konja. J. K. je namreč potrdil, da je konja prodal tožniku. Navedenega ne omaja pritožbena navedba, da tožnik ni bil kot lastnik vpisan v centralnem registru kopitarjev, saj vpis v register ni konstitutiven pogoj za pridobitev lastninske pravice. Poleg navedenega je tožnik v času nesreče vozil konjsko vprego, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil tožnik lastnik konja oziroma nato na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 8. 2014 L. M. Z darilno pogodbo je tožnik svoji sestri L. M. namreč podaril konja za rojstni dan, s čimer se je obdarjenka strinjala. L. M. je bila tudi vpisana v centralnem registru kopitarjev. S cesijsko pogodbo z dne 28. 6. 2017 je L. M. kot odstopnica terjatve na tožnika kot prevzemnika terjatve prenesla svojo terjatev nasproti toženi stranki, ki jo tožnik uveljavlja v predmetnem postopku. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje tožene stranke navedenima pogodbama, saj je L. M. jasno izpovedala, da ji je tožnik konja podaril za rojstni dan, vendar ga je tožnik še naprej oskrboval. Prav tako iz njene izpovedbe izhaja, da se je strinjala s tem, da je tožnik prevzel terjatev oziroma uveljavlja plačilo odškodnine od tožene stranke. Glede na darilno in cesijsko pogodbo, vpis L. M. v centralni register kopitarjev in glede na to, da je L. M. v izpovedbi potrdila vsebino pogodb, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Posledično je neutemeljen očitek tožene stranke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

8. Izvedenka je vrednost konja ocenila na 4.500 EUR. Pravilnosti njene ocene ne omaja okoliščina, da je tožnik zatrjeval večjo vrednost konja, kot to izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Izvedenka je namreč obrazložila, da si lastniki konj želijo, da bi bili njihovi konji vredni veliko več, vendar je ob upoštevanju tržne oziroma majhne kupne moči na slovenskem trgu vztrajala, da znaša vrednost konja 4.500 EUR. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče izvedenskega mnenja ni presojalo skupaj z ostalimi dokazi, saj na to, da je ocena vrednosti konja, podana s strani izvedenke, realna in pravilna, kaže izpovedba J. K., da je konja tožniku prodal za 3.500 EUR oziroma 4.500 EUR. Na ugotovljeno vrednost poškodovanega konja tudi ne vpliva pritožbena navedba tožene stranke o tožnikovem slabšem premoženjskem stanju v času trajanja pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine škode sledilo izvedenki, da je vrednost konja po nesreči enaka nič. Izvedenka je obrazložila, da na podlagi 50 letnih izkušenj še ni videla, da bi se kasač s tako hudo poškodbo vrnil na stezo. Tudi veterinar mag. J. Ž. je izpovedal, da je glede na poškodbe zelo verjetno (v 90 %), da konj ne bo več tekmoval tako kot pred škodnim dogodkom. Prav tako iz veterinarskega poročila z dne 16. 9. 2014 izhaja, da žival do nadaljnjega ni sposobna večjih obremenitev. Pritožbeno sodišče se na podlagi navedenega strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila vrednost konja po nesreči nič, zato je tožnik upravičen do odškodnine v višini 4.500 EUR. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je izvedensko mnenje neupoštevno, ker konj po nesreči in prvem pregledu pri veterinarju ni bil pregledan. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil pogodbe, s katero je odsvojil konja in iz katere naj bi izhajalo, da je konj imel določeno vrednost. Tožnik namreč ni trdil, da je konja prodal, zato ne more nositi negativnega dokaznega bremena. Navedeno bi morala dokazati tožena stranka, saj je zatrjevala, da je bil konj prodan novemu lastniku B. T.. Prav tako dvoma v zaključek izvedenke o ničelni vrednosti konja ne vzbuja pritožbena navedba tožene stranke o ponovnem tekmovanju konja, saj je izvedenka kljub tej okoliščini vztrajala, da je bila vrednost konja po nesreči enaka nič.1

10. Neodločilne so vse pritožbene navedbe tožene stranke o odločitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov oskrbovanja konja, saj je tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnjen. V zvezi s tem so neutemeljene tudi tožnikove pritožbene navedbe, da bi mu sodišče moralo priznati stroške oskrbovanja konja, kot jih je ugotovila izvedenka.2 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik do navedenih stroškov ni upravičen, saj ne more zahtevati odškodnine med ničelno vrednostjo konja in njegovo vrednostjo, če ne bi bil poškodovan, ter hkrati mesečnih stroškov, ki mu nastajajo zaradi tega, ker mora konja vzdrževati. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je glede na podano trditveno podlago tožnika pravilno. Tožnik je pri utemeljitvi vseh vtoževanih stroškov oskrbovanja zatrjeval, da je bilo treba konja po nesreči še najprej oskrbovati in zanj skrbeti, iz česar ne izhaja, da bi bili zaradi nesreče prisotni dodatni stroški. Tožnik torej ni zahteval stroškov oskrbovanja konja, ki so posledica nesreče oziroma ni zatrjeval, da bi bili stroški oskrbovanja zaradi predmetne nesreče višji. Dodatno iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bila konjeva oskrba še dražja, če bi bil konj zdrav in bi tekmoval. Vtoževane stroške oskrbovanja konja bi torej tožnik imel tudi, če ne bi prišlo do predmetne nesreče. Le stroški masaže in previjanja konja bi smiselno lahko bili stroški nastali v posledici nesreče, vendar so bile navedbe v zvezi s tem nesubstancirane in tudi denarno neovrednotene. Ne glede na navedeno je v zvezi z vtoževanimi stroški oskrbovanja utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka podala že v postopku na prvi stopnji. Tožnik je tožbeni zahtevek glede navedenih stroškov postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2018, medtem ko je do nesreče prišlo 15. 9. 2014.3

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti. Na toženo stranko je odškodninski zahtevek naslovil tožnik, in ne L. M. (priloga B 2), kot to zmotno v pritožbi navaja tožena stranka. Neutemeljene so tudi njene sicer prepozne pritožbene navedbe, da zaradi nepopolnega odškodninskega zahtevka ni mogla biti v zamudi. Tožena stranka je namreč tožniku na podlagi odškodninskega zahtevka nakazala znesek odškodnine. Dodatna dokumentacija je bila zahtevana s strani pritožbene komisije, kot to izhaja iz odgovora na tožbo.4 Glede na obrazloženo, navedena okoliščina, tj. poziv na predložitev dodatne dokumentacije v pritožbenem postopku, ne more biti odločilna pri presoji, da je tožnik od tožene stranke z odškodninskim zahtevkom zahteval, da izpolni svojo obveznost (299. člen Obligacijskega zakonika).

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevajoč načelo uspeha v pravdi. Tožnik namreč ni uspel le s sorazmerno majhnim delom. Njegov uspeh je pravzaprav večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ni upoštevalo, da je tožnik uspel tudi z med pravdnim postopkom plačanim nespornim delom odškodnine. Ker tožnik s pritožbo navedenega ne izpodbija, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo (359. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe pravdnih strank neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa nista prispevali k predmetni odločitvi, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V zvezi s tem je izvedenka obrazložila, da je bil konj na tekmovanju »daleko« zadnji in da je zato res vprašljivo, koliko je konj še vreden glede na to, da je bil po štirih letih od poškodbe zadnji (list. št. 98). 2 Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da se strinja z izvedenskim mnenjem, da so stroški z osnovnim oskrbovanjem konja mesečno znašali 250 EUR, in sicer stroški za seno, nastilj, boks, čiščenje boksa, izpust, hranjenje trikrat dnevno ter stroški elektrike in vode. Navajal je, da je temu treba prišteti stroške za delo s konjem, masažo, previjanje konja, sprehajanje konja, vodenje in izpust nazaj, pri čemer samo stroški izpusta mesečno znašajo 40 EUR. Prišteti je treba še stroške priboljškov, korenja in strošek podkovanja. 3 Tožena stranka je utemeljevala začetek teka zastaralnega roka z dnem predmetne nesreče oziroma z dnem 30. 9. 2014, ko je potrditvah tožnika zapadel prvi obrok. Tožnik navedene trditve o začetku teka zastaralnega roka ni prerekal, ampak je navajal le, da glede na to, da terjatev zastara v roku treh let, škoda ni mogla zastarati v celoti, ampak eventualno le v delu. 4 Ker tožnik ni predložil zahtevane dokumentacije, je pritožbena komisija vztrajala pri ponujenem znesku odškodnine, ki so ga tožniku tudi nakazali.