Jedro

Ni obvezno, da sodišče otroka povabi na sodišče. Neformalen razgovor lahko sodišče opravi s posredovanjem centra za socialno delo, kot ga je tudi v tem obravnavanem primeru, pogovor z otrokoma pa je opravila tudi sodna izvedenka.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.

II. Sicer se obe pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili pred istim sodiščem 30. 1. 2008 (IV P 461/2007), in sicer tako, da je njuna mladoletna sinova U. (roj. 5. 11. 2001) in J. (roj. 24. 1. 2004) zaupalo v vzgojo in varstvo materi (do tu in v nadaljevanju: tožnica). Stike med otrokoma in očetom (do tu in v nadaljevanju: toženec) je določilo vsak drugi vikend od petka do nedelje, vsako sredo popoldne, ter tisti vikend, ki se ne konča s stikom pri očetu, še od petka do sobote, in med počitnicami. Opredelilo je tudi telefonske stike. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine 200 EUR mesečno za sina U. in 180 EUR mesečno za sina J..

[S poravnavo je bilo dogovorjeno skupno starševstvo, ki se je izvajalo tako, da sta bila otroka izmenično vsak teden pri enemu od staršev.] Zavrnilo je drugačen nasprotni tožbeni zahtevek očeta, da se otroka zaupata v vzgoji in varstvo njemu ter da se stiki določijo med materjo in otrokoma, mati pa naj plačuje preživnino za vsakega po 200 EUR mesečno.

Sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1028,09 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe stranki s predlogom za njeno spremembo oziroma razveljavitev. Opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica se pritožuje zoper del sodbe, v katerem so določeni stiki med tožencem in otrokoma, in sicer glede konca tedna, ko otroka nimata stika z očetom, ko je sodišče odločilo, da tedaj stik poteka od petka do sobote. Opozarja, da je izvedenka glede tega menila, da naj bo ta stik le v dogovoru z materjo, če ne ovira njenih načrtov za konec tedna, sodišče pa tega ni povzelo v sodbo, zato predlaga, da se to stori.

4. Toženec pa nasprotuje odločitvi glede vzgoje in varstva obeh otrok. Vztraja, da bi sodišče moralo neposredno pridobiti njuno mnenje, saj sta po njegovem že dovolj stara, da ga lahko izrazita, to pa je tudi njuna pravica. Tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da toženec in oba otroka želita, da ostane tako, kot je bilo do sedaj, ukinitev skupnega starševstva je torej v nasprotju z željo otrok. Nasprotuje oceni izvedenke, ki jo povzema sodišče, češ da sam ni prenehal z negativnimi čustvi do tožnice in da otroka njenega partnerja sprejemata. Nasprotuje oceni, da je ona primernejša za vzgojo in varstvo; izvedenka je sama poudarila, da sta oba primerna in ljubeča starša, da sta otroka navezana na oba in da ne dajeta prednosti nobenemu od njiju.

Sicer pa za primer, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi zoper odločitev o vzgoji in varstvu ne bi ugodilo, navaja, da se izrecno strinja s tem, da so stiki določeni tako, kot so, saj želi imeti z otrokoma čim več stikov. Ti so oziroma bodo tako pogosti, da bi bilo po njegovem mnenju prav, da se to upošteva tudi pri preživnini. Z otrokoma bo preživel skoraj 1/3 časa, zato naj se upošteva, da bo 1/3 preživninske obveznosti izpolnil v okviru svojega gospodinjstva. Predlaga, da bi za U. torej plačeval 118,03, za J. pa 100,20 EUR.

Končno toženec nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati uspeha v pravdi. Glede na ugotovljene okoliščine družinskega spora, zlasti ker je izvedenka ugotovila, da je tudi on primeren z vzgojo in varstvo, bi bilo vsekakor prav, da vsak nosi svoje stroške.

5. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zahteva še povrnitev stroškov tega odgovora, toženec pa na njeno pritožbo ni odgovoril. 6. Utemeljena je toženčeva pritožba glede stroškov postopka, sicer pa pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni zagrešilo, pa tudi materialno pravo je pravilno uporabilo.

O pritožbi toženca

8. Neutemeljen je toženčev očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje otroka neposredno zaslišati; Določba 1. odst. 410. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravi: Kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Zmotno bi bilo razumevanje tega določila, da sodišče mora otroka povabiti na sodišče. O tem se je sodna praksa večkrat že izrekla (1). Neformalen razgovor lahko sodišče opravi s posredovanjem centra za socialno delo, kot ga je tudi v tem obravnavanem primeru, pogovor z otrokoma pa je opravila tudi sodna izvedenka.

9. Pritožnik pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje, opirajoč se tudi na mnenje izvedenke, ugotovilo, da sta oba, tako mati kot oče, skrbna in ljubeča starša, da sta otroka na oba iskreno navezana in ne dajeta prednosti nobenemu od njiju. Dalje je ugotovilo, da sta oba roditelja primerna za vzgojo in varstvo njunih otrok ter da imata oba za to tudi ustrezne pogoje. Vendar pogojev za skupno starševstvo ni več, saj se tožnica z njim več ne strinja, soglasje obeh roditeljev pa je v tem primeru nujno, saj se brez njega skupno starševstvo ne more normalo izvajati.

10. Ob takih ugotovitvah odločitev, da se mladoletna U. in J. zaupata v vzgojo in varstvo materi, oče pa ima z obema intenzivne in obsežne stike, ni napačna ali nezakonita. Izvedenka, na mnenje katere je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev, saj je strokovno, korektno, temeljito in jasno, je materi dala prednost v smislu tega, da je ta pač prvi objekt varne navezave za otroka, četudi nista več majhna ter da je morda bolje od očeta oziroma preje razrešila neuspešen partnerski odnos z njim (kar še ne pomeni, da ga toženec ni), da sta otroka v veččlanski družini matere, ki ima še enega otroka z novim partnerjem, lepo sprejeta in da na njun psihosocialni razvoj življenje v takšni skupnosti deluje ugodno.

11. Tudi odločitev o plačevanju preživnine je pravilna in zakonita. Toženec ne ugotovljenim potrebam obeh otrok ne materialnim oz. pridobitnim zmožnostim sebe in tožnice ne nasprotuje, meni le, da bi bilo treba upoštevati obsežnost oz. pogostost njunih stikov, zaradi česar bo dejansko breme njunega preživljanja že na njem. Vendar je prav to okoliščino izrecno in tudi ustrezno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče (glej drugi odstavek 24. točke obrazložitve), ko je tožencu ravno zato, ob približno enakih zmožnostih naložilo za 20 % točk manjše preživninsko breme (ugotovljeni znesek, potreben za preživljanje, je porazdelilo 40 – 60).

12. Utemeljeno pa se toženec pritožuje proti odločitvi o stroških postopka. Obravnavani pravdni postopek je bil izpeljan zaradi interesa obeh pravdnih strank in predvsem zaradi koristi njunih skupnih otrok. Pri tem toženec tudi upravičeno poudarja, da je šlo prvenstveno za tožničino nasprotovanje prej skupnemu starševstvu, kar je bil eden glavnih razlogov, da le-to ni več možno. Glede na to je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka napačno upoštevalo uspeh strank v postopku. Ta pride v poštev le izjemoma, obravnavani primer pa ni v ničemer takšen. V pravdi so strankama nastali približno enaki stroški, zato je ob uporabi 413. čl. ZPP prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

O pritožbi tožnice

13. Sodišče prve stopnje je tudi o stikih pravilno odločilo. Tožnica neutemeljeno zahteva, da se glede stika, ki bo potekal od petka do sobote tisti konec tedna, ko otroka nimata stika z očetom, določi, da se ta izvede le „v soglasju s tožnico in kolikor ne bi oviral njenih načrtov za konec tedna“. Drži, da se je izvedenka, ki se je opredelila tudi do vprašanja obsežnosti stikov, tako izrazila, kar pa še ne pomeni, da mora sodišče temu v celoti slediti. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je prav in zaželeno, da tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v vzgojo in varstvo, ohrani z njimi čim tesnejše stike, ki naj ohranijo občutek vzajemne pripadnosti, bližine in medsebojne navezanosti.

14. Do tega spora je bilo starševstvo skupno, stiki pa v okviru tega enakomerni. Sedaj je drugače, otroka sta zaupana v vzgojo in varstvo materi, stiki med njima in očetom pa morajo biti (natančno) določeni. Ni utemeljenega razloga, da bi bil eden od določenih stikov pogojen še z voljo enega od staršev (dovoljenjem oz. soglasjem tožnice). Na podlagi splošnih življenjskih izkušenj pa tudi ni verjetno, da bi bil stik, ki se izvede vsak drugi konec tedna od petka popoldne do sobote zjutraj, pretirana ovira za sobotne in nedeljske aktivnosti oz. družinske načrte.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj navedenega pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede stroškov spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP), sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje v preostalem delu (2. odst. 350. čl. in 353. čl. ZPP).

16. Oba pritožnika sama krijeta svoje stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku; tožnica s pritožbo ni uspela, njen odgovor na toženčevo pritožbo je bil nepotreben, toženec pa je uspel le glede stranske terjatve (413., 154. in 155. čl. ZPP).

(1) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišče RS II Ips 658/2007 in druge.