Jedro

Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, izvedba tega dokaza pa je bila namenjena izključno ugotavljanju višine njene odškodninske terjatve, je sodišče prve stopnje toženkama, ob upoštevanju prvega odstavka 46. člena ZBPP, pravilno naložilo, da morata ustrezen delež izvedenine plačati neposredno v korist proračuna. Sicer pa strošek izvedenine deli usodo ostalih pravdnih stroškov, zato se pri odločanju o pravici do njihovega povračila upošteva kriterij uspeha v pravdi. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, je v novejši sodni praksi že preseženo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, in sicer obe toženki nerazdelno 129,25 EUR, prva toženka pa sama še 274,45 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev njune obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, in sicer obe toženki nerazdelno 30,56 EUR, sama prva toženka pa še 49,98 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev njune obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da morata toženki nerazdelno povrniti tožničine pravdne stroške v višini 38,61 EUR neposredno v korist proračuna Republike Slovenije, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožnici pa je naložilo, da mora prvi toženki povrniti 1.969,36 EUR, drugi toženki pa 165,95 EUR pravdnih stroškov, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Čeprav sta obe toženki nasprotovali tožbenemu zahtevku tudi po temelju, je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo le uspeh po višini tožbenega zahtevka. Stroške izvedenca je napačno priznalo v proporcionalni višini, namesto v celoti, kljub temu, da niso odvisni od vrednosti spornega predmeta. Drugi toženki je pritožbene stroške odmerilo po odvetniški tarifi, čeprav se je pritožila sama po pooblaščenki, ki ni odvetnica. Sodišče bi pri odločanju moralo upoštevati vse okoliščine primera. Tako bi bili toženki tožnici po medsebojnem pobotanju dolžni nerazdelno plačati 812,70 EUR, od tega na račun tožnice 403,70 EUR, na račun izvedenine pa 409,00 EUR.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica po višini uspela z 9,44 % svojega tožbenega zahtevka. Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, izvedba tega dokaza pa je bila namenjena izključno ugotavljanju višine njene odškodninske terjatve, je toženkama, ob upoštevanju prvega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), pravilno naložilo, da morata ustrezen delež izvedenine (9,44 % od 409,00 EUR) plačati neposredno v korist proračuna. Sicer pa strošek izvedenine deli usodo ostalih pravdnih stroškov, zato se pri odločanju o pravici do njihovega povračila upošteva kriterij uspeha v pravdi. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, je v novejši sodni praksi že preseženo. Brez podlage je torej tožničina zahteva, naj se stroški izvedenine v celoti naložijo toženkama.

6. Pač pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče pri odločanju o stroških upoštevati tudi njen uspeh po temelju. Samo druga toženka je nasprotovala le višini tožbenega zahtevka, medtem ko je prva toženka oporekala tudi svoji pasivni legitimaciji in s tem podlagi tožbenega zahtevka. Ker je bil ta njen ugovor zavrnjen, je treba pri ugotavljanju tožničinega uspeha v razmerju do prve toženke upoštevati, da je glede temelja v celoti uspela, tako da njen skupen uspeh v razmerju do te toženke znaša 54,72 % in ne zgolj 9,44 %. Nesprejemljivo pa je pritožbeno stališče, da je temelju tožbenega zahtevka nasprotovala tudi druga toženka. Z izplačilom delne odškodnine pred tožbo je namreč svojo odškodninsko odgovornost že priznala. Tudi v pravdi je obrazloženo ugovarjala le višini zahtevane odškodnine. Njen uspeh v pravdi je torej znašal 90,56 %, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Pri odmeri in obračunu stroškov se je sodišče prve stopnje oprlo na Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pri tem pa je spregledalo, da pooblaščenka, ki je v pravdi zastopala drugo toženko, ni odvetnica, zato ni upravičena do stroška v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220 za pritožbo zoper sklep o stroških, s katero je sicer uspela. Izračunane stroške druge toženke (183,25 EUR) je torej treba znižati za prej navedeni znesek, tako da skupaj znašajo 133,25 EUR. Od tega zneska ji tožnica dolguje 90,56 % oziroma 120,67 EUR.

8. Celotni stroški prve toženke po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 2.174,65 EUR. Tožnica ji dolguje 45,28 % navedenega zneska oziroma 984,68 EUR. Stroški tožnice tudi niso sporni in brez izvedenine, ki je bila za tožnico založena iz proračuna, o njenem povračilu pa je sodišče odločilo posebej (v I. točki izreka), znašajo 2.647,50 EUR. Glede na doseženi uspeh pripada tožnici v razmerju do prve toženke 54,72 % navedenega zneska oziroma 1.448,71 EUR, v razmerju do druge toženke pa 9,44 % oziroma 249,92 EUR.

9. Po medsebojnem pobotanju bi bila torej tožnica upravičena od prve toženke na račun pravdnih stroškov terjati 464,03 EUR, od druge toženke pa 129,25 EUR. Zaradi vezanosti na pritožbeni predlog pa ji je sodišče druge stopnje lahko priznalo le 403,70 EUR, ki jih tožnici dolguje prva toženka, od tega nerazdelno z drugo toženko 129,25 EUR, sama prva toženka pa razliko, torej 274,45 EUR.

10. V navedenem obsegu je sodišče ugodilo tožničini pritožbi. Odprava ugotovljenih pomanjkljivosti ni terjala ponovnega obravnavanja, zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v nespremenjenem delu pa potrdilo.

11. Tožnica je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo po odvetniški in taksni tarifi. Skupaj znašajo 148,00 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek s pritožbo (50,00 EUR – tar. št. 3220), administrativne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in sodno takso za pritožbo (78,00 EUR – tar. št. 3009). Od s pritožbo zahtevanih 812,70 EUR morata toženki nerazdelno plačati 167,86 EUR (38,61 EUR in 129,25 EUR), sama prva toženka pa še 274,45 EUR. Tožnica je torej v razmerju do prve toženke s pritožbo glede stroškov prvostopenjskega postopka uspela s 54,42 %, v razmerju do druge toženke pa z 20,65 %. Tako na prvo toženko odpade 80,54 EUR pritožbenih stroškov, na drugo pa 30,56 EUR. Ker tožnici odgovarjata nerazdelno, ji morata skupaj plačati 30,56 EUR, prva toženka pa sama še 49,98 EUR.

12. Toženki bosta morali, če bosta zamujali s plačilom stroškov postopka, tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika in načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).