Jedro

Tožnik je izrazito begosumen, torej da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, na podlagi ugotovitev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in s ponarejenim dokumentom, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, drugič, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, in da je nato na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo. Tožnik je bil na Hrvaškem obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin, ker je posedoval ponarejen potni list.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, …, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve dne 16. 8. 2016 od 18.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je glede na policijsko depešo Policijske postaje Koper z dne 15. 8. 2016 tega dne tožnik prišel v Slovenijo, s pomočjo vodiča, ki ga je našel v Zagrebu. Na pot je odšel z dvema državljanoma Alžirije in enim državljanom Sirije. Sprovajalec jih je odpeljal proti meji s Slovenijo, blizu mejnega prehoda Sočerga, pri vasi Mlini pa jih je izpustil iz avtomobila. Tam se je z ostalimi tremi tožnik razšel. V Gračišču ga je ustavila policija in odpeljala na policijsko postajo. Pri njem je policija našla dokaze o zadrževanju v sosednji državi: potrdilo o plačilu stroškov prisilne odstranitve, izkaznico kaznilnice in zapora v Požegi, zapisnik zaslišanja za mednarodno zaščito Republike Hrvaške, sklep o odločitvi za pridobitev mednarodne zaščite Republike Hrvaške, telefonsko kartico Republike Hrvaške in skico poti oziroma zemljevid. Dne 16. 8. 2016 je tožnik ob prisotnosti pooblaščenca PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje in ko je bil soočen s policijsko depešo ter ugotovitvami policije, je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že dvakrat na Hrvaškem, vendar je obakrat dobil negativno odločbo. Izrečen mu je bil tudi izgon iz države. Glede svojih osebnih dokumentov je povedal, da jih je izgubil oziroma jih je namerno vrgel v vodo, saj bi ga v nasprotnem primeru vrnili nazaj v Maroko. Povedal je, da tudi naknadno ne bi mogel priskrbeti kakšnega svojega osebnega dokumenta, ker je po maroški ustavi prepovedano pošiljanje potnih listov oziroma maroškega denarja. Pove, da je v Turčiji kupil ponarejen potni list in ga je uporabljal vse do prihoda na Hrvaško, zato so ga na Hrvaškem zaprli zaradi ponarejenih dokumentov in suma, da je terorist. Na Hrvaškem je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito prvič, ko je bil v zaporu ter je bilo nato o njegovi vlogi negativno odločeno, drugič pa, ko je bil v Centru za tujce v mesecu juniju 2016, ko je bilo odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito ter mu je bil izrečen izgon iz države; dobil je potrdilo, da mora državo zapustiti v 30 dneh, bil pa je izpuščen iz Centra za tujce.

Upravni organ je na podlagi prstnih odtisov v bazi Eurodac ugotovil, da je tožnik dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, 19. 2. 2016 in 28. 6. 2016. Zaradi ponarejenega iraškega potnega lista je bil prvič odpeljan na sodišče in kasneje v preiskovalni zapor, to je bilo 21. 1. 2016 in so tedaj njegovo prošnjo obravnavali v tako imenovanem hitrem postopku zaradi ponarejenih dokumentov. Iz odločbe z dne 28. 6. 2016 pa je razvidno, da je tožnik 24. 6. 2016 ponovno izrazil namen, da zaprosi za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Iz odločbe o omejitvi gibanja na Center za tujce Ježevo je razvidno, da so tožnika po prestani kazni nastanili v Center za tujce zaradi omogočitve izvršitve prisilne odstranitve iz Republike Hrvaške, saj je bilo očitno, da je izrekel namen ponovno podati prošnjo za mednarodno zaščito, da bi onemogočil oziroma odložil izvršitev odločitve o prisilni odstranitvi iz Republike Hrvaške.

Upravni organ svojo odločitev opira na drugi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), v povezavi s prvim odstavkom 3. člena te uredbe. Dalje navaja, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom. Pristojni organ je utemeljeno prepričan, da je tožnik izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, mu je potrebno omejiti gibanje. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, saj je prehajal meje držav na nedovoljen način in s ponarejenim dokumentom, na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, drugič, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, in nato na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo.

Organ odločitev opira tudi na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na navedeno zakonsko določbo je organ moral presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi 604/2013 in ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Pri tem je prišel do zaključka, da je potrebno izreči strožji ukrep, saj se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, kajti varovanje ni tako, da bi preprečevalo samovoljno zapuščanje območja azilnega doma. V letu 2016 je več kot polovica od nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito (857) samovoljno zapustila azilni dom (495).

Organ svojo odločitev opira tudi na sodno prakso, sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 1623/2014 in I U 1624/2014, obe z dne 16. 10. 2014. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce, kjer se prosilci za mednarodno zaščito ne morejo svobodno gibati, ne morejo iti na svež zrak, kadar to želijo, niso v svojih oblačilih itd., poseg v osebno svobodo prosilcev za mednarodno zaščito in ne ukrep omejitve gibanja. Ukrep omejitve gibanja, kot je v svojih odločbah Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09 navedlo Ustavno sodišče RS, glede na naravo stvari in način izvrševanja preraste v omejitev osebne svobode. Tožnik dalje meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Utemeljitev organa v izpodbijanem sklepu, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kaže, da organ ni izrekel ukrepa omejitve gibanja le zato, ker naj bi bil tožniku izrečen ukrep prepovedi vstopa v EU, ampak tudi iz drugih razlogov, ki niso obrazloženi in se zato izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Tožnik dalje navaja, da se mu očita, da naj bi bil begosumen, pri čemer pa organ ne obrazloži, na podlagi katerega zakonskega predpisa in na podlagi katerih dejstev; tudi zaradi navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Sodna praksa je že sprejela stališče, da so podani znaki begosumnosti (npr. odločba Vrhovnega sodišča I Up 26/2016), če so podani pogoji po 3., 4. in 5. alinei prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), po prvem odstavku 68. člena tega zakona so zlasti podani pogoji za begosumnost, če je tujec pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, če poseduje tujo, ponarejeno ali drugače spremenjeno potno ali drugo listino ali če navaja lažne podatke ali ne sodeluje v postopku. V obravnavanem primeru naj bi bil tožnik pravnomočno obsojen, vendar dokaza v spisu ni. Pa tudi če bi bil, je potrebno navesti, da je kazen v Republiki Hrvaški že prestal. Tožnik v času odločanja ni imel in nima ponarejene ali drugače spremenjene potne ali druge listine. V tem postopku ni navajal lažnih podatkov. Torej v konkretnem primeru pogoji za očitek begosumnosti niso podani. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da so podani pogoji načela sorazmernosti. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ni razvidno, ali se je postopek predaje že začel. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zahtevo opira na drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Navaja, da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tudi njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa, npr. sodba in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe toženka ni podala.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik izpodbija sklep, s katerim je odločeno, da se ga pridrži za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce, do predaje. Organ je sklep oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter v bistvenem na svoje zaključke, da je tožnik (izrazito) begosumen ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik ugovarja, da organ v sklepu ne navaja ne predpisa ne dejstev, na katerih temelji njegov zaključek o tožnikovi izraziti begosumnosti, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti, da pa tudi niso podani pogoji po določbah tretje do pete alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, po katerih se po stališču Vrhovnega sodišča ugotavlja begosumnost; poleg tega, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da so podani pogoji načela sorazmernosti ter da se je postopek predaje sploh že začel. 8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alinea). Po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi da je za izvedbo postopka predaje nujen.

11. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III (po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alinei prvega odstavka). Sodišče pa ugotavlja še, da tudi 24. 4. 2016 uveljavljeni ZMZ-1 opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, in sicer, da pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

12. Kot je sodišče že navedlo, je upravni organ ocenil, ob čemer se je sicer nepravilno skliceval na odločanje po prostem preudarku(1), da je tožnik izrazito begosumen, torej da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, na podlagi ugotovitev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in s ponarejenim dokumentom, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, drugič, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, in da je nato na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo.

13. Glede na navedeno v točki 11 obrazložitve te sodbe je sodišče opravilo presojo pravilnosti ocene o tožnikovi begosumnosti najprej na podlagi kriterijev tretje do pete alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 14. Po tretji alinei je okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega, pravnomočna obsodba osebe za kazniva dejanja. Da je bil tožnik na Hrvaškem obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin, ker je posedoval ponarejen potni list, pa izhaja iz spisne dokumentacije. Iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 6. 2016 (s katerim je bila tožniku izrečena omejitev gibanja na območje Sprejemnega centra za tujce Obedišće Ježevsko) izhaja, da je bil tožnik s sodbo K-135/16-9 z dne 23. 5. 2016 Občinskega sodišča v Slavonskem Brodu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem in drugem odstavku 278. člena Kazenskega zakona in obsojen na zaporno kazen pet mesecev. Da je bil tožnik obsojen, pa ni niti sporno, saj to priznava tako v tožbi kot je izrecno priznal na glavni obravnavi in tedaj celo navedel, da ima sodbo v Centru za tujce. Zato sodišče ne sprejema kot utemeljene njegove navedbe, da iz razloga, ker sodbe ni v spisu, okoliščina obsodbe za kaznivo dejanje ni izkazana. Prav tako presoja kot neutemeljeno navedbo tožnika, da naj bi bil obsojen za prekršek, kar naj bi posredno izhajalo iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 9. 8. 2016 (s katerim mu je bil izrečen izgon), ker naj bi tožniku pripor odpravila policija, kar pa iz navedenega sklepa tudi sicer ne izhaja. Neutemeljena pa je tudi tožnikova navedba, da je kazen zapora v Republiki Hrvaški že prestal, saj glede na to, da zakon kot pomembno določa (zgolj že) obsodbo, ne gre za relevantno okoliščino. Kot že navedeno, iz že omenjenega sklepa z dne 28. 6. 2016 jasno izhaja, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje (ponarejanja listin). Kar pomeni, da sodišče presoja okoliščino tožnikove obsodbe za kaznivo dejanje (v smislu tretje alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) za izkazano in s tem za izkazano eno od okoliščin, ki dajejo podlago za oceno o tožnikovi begosumnosti.

15. Po četrti alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 je okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega osebe, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne ali druge listine. Tudi ta okoliščina v obravnavanem primeru ni sporna. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin je bil tožnik s sodbo K-135/16-9 z dne 23. 5. 2016 Občinskega sodišča v Slavonskem Brodu obsojen, in sicer zaradi posedovanja potnega lista Iraka na ime A.A. (kot izhaja iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 6. 2016); da je pridobil ponarejen potni list na poti iz izvorne države (v Turčiji) ter z njim izkazoval svojo istovetnost, pa je na glavni obravnavi tudi sam izpovedal. Tudi če je mogoče sprejeti kot resnično njegovo navedbo, da se že v Republiki Hrvaški ni več izkazoval s ponarejeno listino, pač pa zgolj v predhodnih državah, ter da ponarejene potne listine v Sloveniji ne poseduje, pa sodišče sodi, da že zgolj dejstvo, da je bila ponarejena potna listina pri njem najdena (na Hrvaškem), kar ni niti sporno, kaže na njegovo ravnanje, ki se ga je v iskanju mednarodne zaščite (že) poslužil in ki je po kriterijih zakona podlaga za oceno begosumnosti osebe.

16. Po peti alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 je okoliščina, ki (tudi) kaže na nevarnost pobega osebe, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku. Kot tožnikovo nesodelovanje v postopku bi bilo po presoji sodišča mogoče oceniti njegovo ravnanje v Republiki Hrvaški v zvezi z dvakratno vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, in ki je razvidno iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 6. 2016, ki je v spisni dokumentaciji upravnega spisa. Iz navedenega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, kar tudi ni sporno, v januarju ali februarju 2016 (iz zapisnika Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 19. 2. 2016 izhaja, da je tožnik tega dne podal prošnjo v prostorih Zapora v Požegi), da je bilo o njej odločeno negativno z odločbo z dne 23. 3. 2016, ki je bila tožniku vročena 14. 4. 2016 (prošnja je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena) in da mu je sodišče nato v zvezi z obsodbo za kaznivo dejanje z dne 23. 5. 2016 dne 21. 6. 2016 ukinilo pripor, izdan pa mu je bil s tem dnem tudi sklep o izgonu iz Republike Hrvaške, prepoved vstopa in bivanja za dve leti, pri čemer pa obstaja utemeljen sum, da je tožnik izvršitev navedenega sklepa o prisilni odstranitvi poskušal preprečiti oziroma odložiti z vložitvijo nove prošnje za mednarodno zaščito dne 24. 6. 2016, s čemer je (ponovno) dobil status prosilca za mednarodno zaščito. Z navedenim sklepom z dne 28. 6. 2016 pa je bila tožniku iz navedenega razloga – utemeljenega suma onemogočanja postopka - izrečena omejitev gibanja na območje Sprejemnega centra za tujce Obedišće Ježevsko. Tudi v sklepu z dne 28. 6. 2016 opisano ravnanje tožnika, ki se ga je v iskanju mednarodne zaščite poslužil v Republiki Hrvaški, po presoji sodišča daje podlago za oceno, da predstavlja okoliščino, ki kaže na nevarnost njegovega pobega.

17. Nadaljnja okoliščina, da je tožnik po tem, ko mu je bil v Republiki Hrvaški dne 9. 8. 2016 izdan še sklep, da mora v roku 30 dni zapustiti Evropski gospodarski prostor (sklep je predložil sodišču tožnik sam), na nedovoljen način vstopil v Slovenijo (v smislu šeste alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), prav tako ne kaže, da tožnik ravna, kot mu je odrejeno – po navedenem sklepu bi namreč tožnik moral ob zapustitivi Republike Hrvaške sklep predati policistu na mejnem prehodu - ter bi bilo glede na takšno ravnanje tako težko opreti oceno, da bi tožnik brez pridržanja v Centru za tujce počakal na predajo Republiki Hrvaški. Tožnik se sicer brani, da mu sklep v celoti ni bil preveden v njegov jezik ter ni vedel, kako mora ravnati, saj razen da je izgnan iz Republike Hrvaške drugega ni razumel, vendar se je mogel zavedati vsaj tega, da na nedovoljen način vstopa v Slovenijo, ne preko mejnega prehoda (take okoliščine vstopa v Slovenijo so razvidne iz policijske depeše Policijske postaje Koper z dne 15. 8. 2016).

18. Upravni organ sicer ocene o tožnikovi izraziti begosumnosti ni opravil ob sklicevanju na določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, vendar so okoliščine, na katere je oceno oprl - da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in s ponarejenim dokumentom, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, drugič, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, in da je nato na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo – okoliščine, ki izhajajo iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in glede na katere se ocenjuje begosumnost (tudi) prosilca za mednarodno zaščito (kot že izhaja iz točke 11 obrazložitve te sodbe). Okoliščine, ki jih je ugotovil organ ter nanje oprl oceno o tožnikovi begosumnosti, imajo vse podlago v spisni dokumentaciji upravnega spisa, dodatno pa jih je razjasnilo še sodišče na glavni obravnavi. Glede na to sodišče v celoti pritrjuje oceni organa, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil ter da je zato, da se omogoči izvedba postopkov predaje, izrečeno pridržanje potrebno. Ob tem sodišče zavrača kot neutemeljeno tudi tožbeno navedbo, da se sklepa ne da preizkusiti, kajti obrazložitev sklepa je sodišču preizkus zakonitosti sklepa omogočila.

19. V zvezi s tožbeno navedbo, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali se je postopek za predajo tožnika Republiki Hrvaški že pričel, sodišče dodaja, da iz spisne dokumentacije izhaja ter je bilo tako razjasnjeno tudi na glavni obravnavi, da je Republika Slovenija poslala Republiki Hrvaški zahtevo za tožnikov sprejem 23. 8. 2016 s prošnjo za nujen odgovor (na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III), ker je po podatkih EURODAC tožnik pred tem vložil prošnjo za mednarodno zaščito v tej državi.

20. Na tožbene navedbe o tem, da ukrep omejitve gibanja lahko preraste, glede na naravo stvari in način izvrševanja, v poseg v ustavno pravico do osebne svobode, tudi po stališču Ustavnega sodišča, sodišče odgovarja s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje (člen 28), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene uredbe kot tudi Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) (npr. člen 8 in naslednji, uvodne določbe direktive, npr. točka 17). Po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena (sodišče je navedeno določbo povzelo v obrazložitvi te sodne odločbe). Pojem „nevarnosti pobega“ iz drugega odstavka 28. člena Uredbe pa definira točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Kar pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v četrtem odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive).

21. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek organa o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje organu, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika Republiki Hrvaški, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Organ je namreč s tem, ko je preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenil, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravil oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je organ prepričljivo obrazložil ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira organa, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive (na kar je že opozorilo v obrazložitve te sodne odločbe) ter na navedbe tožnika samega, ki ukrepu ni nasprotoval iz razloga, ker bi bil režim v Centru za tujce nevzdržen, ker ne bi bil tak, kot je predpisan s posebnim pravilnikom, ampak ker težko prenaša vzdušje ter ker bi bil rad svoboden (ter bi na rad na svobodi počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito).

22. Ob tem ko sodišče pritrjuje kot pravilni in zakoniti odločitvi v izpodbijani odločbi ter je tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene, ali izrecno ali implicitno v okviru podanih razlogov sodbe, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

23. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz enakih razlogov tožnik lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

24. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je mogoče o zahtevi za izdajo začasne odredbe meritorno odločati le do pravnomočne odločitve v zadevi. Ker je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člen ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa ter ukinitev ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve sodišča. Zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

opomba (1) : In to kljub ustaljenim stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča o tem, da odločanje organa o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, npr. sodna odločba I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in še druge.