Jedro

Odločanje v ponovnem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Ker so bila v obravnavanem primeru pred izdajo prve odločbe tožene stranke pribavljena poročila in je prva odločba na njih temeljila, je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku ni mogoče odločati v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1 in 17/2006) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.3.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2614/2005-6 z dne 13.2.2006. V navedeni sodbi je prvostopno sodišče presodilo, da je sklepanje tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje preuranjeno, ker bi tožena stranka morala upoštevati načelo zaslišanja stranke v postopku in dati tožniku možnost seznanitve s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih je uporabila v svoji odločbi ter, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, tako o pravnem kot dejanskem pogledu, ki so pomembne za odločbo. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne sklicuje več na Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva (februar 2005) ter na podatke svetovnega spleta, na podlagi katerih je v svoji odločbi z dne 17.11.2005 (ki je bila odpravljena s sodbo, št. U 2614/2005-6 z dne 13.2.2006) ugotovila, da je oblast v BiH sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom, tudi tožniku. Vendar bi tožena stranka morala upoštevati 3. odstavek 60. člena ZUS in bi v ponovljenem postopku morala tožnika zaslišati in mu predočiti svoje ugotovitve v zvezi z razmerami v BiH, kot ji je to naložilo sodišče z navedeno sodbo. Ker tega ni storila, je kršila določbe 2. točke 1. odstavka in 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena v zvezi z 2. odstavkom 29. člena ZAzil. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku obravnavala tožnikovo prošnjo za azil v t.i. pospešenem postopku, saj je o pravici do azila odločala le na podlagi podatkov iz tožnikove vloge. V izpodbijani odločbi se ni sklicevala in ni upoštevala poročil, ki jih je uporabila v prvi odločbi (17.11.2005). Meni, da z uporabo poročil v prejšnjem postopku ni začela voditi rednega postopka in je zato v ponovljenem postopku lahko ponovno odločala v pospešenem postopku. V ponovljenem postopku je na podlagi prošnje za azil ugotovila, da razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je navajal tožnik, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Navaja še, da krvno maščevanje samo po sebi ni preganjanje v smislu ZAzil (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 384/2005). Ker je po njeni presoji iz tožnikove prošnje za azil jasno razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj se njegove navedbe ne morejo opredeliti kot preganjanje in tožnik niti ni poizkušal poiskati zaščite v izvorni državi, tožena stranka meni, da četudi bi bila v izpodbijani odločbi uporabljena poročila, ki ne bi bila tožniku predočena, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne bi moglo vplivati (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. 218/2006-2). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in potrdi izpodbijano odločbo. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka v tej zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe prvostopnega sodišča, št. U 2614/2005-6 z dne 13.2.2006, v kateri je prvostopno sodišče podalo pravno mnenje in zavzelo stališča, ki se tičejo postopka ter na tej podlagi odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Zoper navedeno sodbo se tožena stranka ni pritožila (s tem je tudi sprejela stališča prvostopnega sodišča) in je sodba postala pravnomočna. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZUS, na katero je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev, je pristojni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V obravnavani zadevi pa tožena stranka, kot izhaja iz podatkov spisa in tožena stranka tega niti ne zanika, ni upoštevala mnenj in stališč prvostopnega sodišča v pravnomočni sodbi (št. U 2614/2005-6 dne 13.2.2006) in je s tem tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršila določbe postopka v upravnem sporu.

V ponovljenem postopku je tožena stranka svojo odločitev oprla na isto dejansko in pravno podlago, kot je temeljila odločitev v njeni prvi (odpravljeni) odločbi. Res je sicer izpodbijano odločbo oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil, ker pa je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, s katero je sodišče odpravilo njeno (prvo) odločbo z dne 17.11.2005, v kateri pa je odločitev oprla tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v prosilčevi izvorni državi, v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanja, ki se je začel pred izdajo in končal z izdajo njene odločbe z dne 17.11.2005. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Ker so bila v obravnavanem primeru pred izdajo prve odločbe tožene stranke pribavljena poročila in je prva odločba na njih temeljila, to pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo ni mogoče odločati v pospešenem postopku, kot zmotno meni tožena stranka. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi, št. I Up 731/2006-2. Tožena stranka bi torej morala v obravnavanem primeru tožnika seznaniti s poročili, ki jih je uporabila pri odločanju s svojo prvo odločbo, ter mu dati možnost, da se o teh poročilih izjavi, kot ji je naročilo prvostopno sodišče v navedeni sodbi, ter nato odločiti o njegovi prošnji za azil v posebnem ugotovitvenem postopku (rednem postopku).

Upoštevaje navedeno tudi pritožbene navedbe tožene stranke na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 218/2006-2, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj okoliščine primera niso enake.

Glede na navedeno in ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.