Jedro

Ocena predstojnika, da je bila zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa potrebna reorganizacija in premestitev tožnika v skupino za mejno kontrolo, predstavlja zakoniti razlog za premestitev zaradi delovnih potreb. Ali je bila ustanovitev skupine za mejno kontrolo potrebna in upravičena, pa je bila stvar presoje tožene stranke kot delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek, ki se glasi na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi z dne 24. 4. 2007 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 11. 7. 2007 o zavrnitvi pritožbe; na ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke ter povračilo pravdnih stroškov tožniku (I. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 585,23 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega izpolnitvenega roka (II. točka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da je enostranska premestitev delavca izjema, katero je potrebno interpretirati restriktivno, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Materialnopravno zmotno ni ugotavljalo, ali je ob premestitvi res obstajala potreba po tožnikovem delu v skupini za mejno kontrolo, s čimer je priznalo delodajalcu pravico, da delavce premešča ne glede na obstoj teh delovnih potreb (česar pa ZJU ne omogoča), delavcu pa je odvzelo pravico do vsebinskega preverjanja sklepa o premestitvi. Če bi zakonodajalec želel vzpostaviti sistem prostega premeščanja javnih uslužbencev, bi v zakonu tako določil. Tako pa je premestitev dopustna samo v primeru resničnih delovnih potreb – v konkretnem primeru potrebe po delu delavca na varovanju meje z Avstrijo, ki je zagotovo ni bilo. Institut premestitve je bil zlorabljen v pričakovanju, da bo delo tožnika na PP R. nekaj mesecev po premestitvi ob ukinitvi meje z Avstrijo postalo nepotrebno in se ga bo delodajalec na tak način znebil – kar se je tudi dejansko zgodilo. Sam komandir PP je priznal, da je bila premestitev v mejno kontrolo izvedena izrecno z namenom nadaljnje premestitve na južno mejo in druge enote in da je malo po premestitvi prišlo do razpustitve skupine za mejno kontrolo. Enako je izpovedal tudi priča J.Ž. Celoten postopek je bil osredotočen na ugotavljanje okoliščin v zvezi s premestitvijo policistov na južno mejo in druge enote in ne v skupino za mejno kontrolo, kar je predmet spora, zato je bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bilo splošno znano dejstvo, da bo delo policistov in carinikov povezano z nadzorom meje z Avstrijo nepotrebno, zaradi česar je (najmanj zelo) čudna odločitev predstojnika, ki je ocenil, da je na meji potreba po delu tožnika in da bo s tem zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Materialnopravno zmotno se sodišče prve stopnje v to ni spuščalo. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v premestitvi ni našlo znakov diskriminacije in šikaniranja. Podana je tudi kršitev pravil postopka, saj sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati tožnika, ker je ocenilo, da bi to predolgo trajalo. Tožnik se je na svoje zaslišanje temeljito pripravil in bi sodišču lahko postregel z verodostojnimi in prepričljivimi podatki in informacijami, vendar mu to ni bilo omogočeno. Na drugi strani pa je bilo komandirju omogočeno dolgotrajno in po prepričanju tožnika zelo pristransko prikazovanje spornega dogajanja na PP R., na kar tožnik ni mogel ustrezno odgovoriti. Sodišče bi lahko celovito sliko dogajanja dobilo edino, če bi poslušalo tožnika in komandirja, ki sta glavna in edina akterja spora.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožnika v celoti stroškovno zavrne. Zlasti (ponovno) poudarja, da je bil tožnik premeščen samo zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, kar je eden izmed zakonskih razlogov za premestitev. Premeščen je bil na delovno mesto, za katerega izpolnjuje vse predpisane pogoje in ga je tudi sposoben opravljati. Premestitev je bila izvedena skladno z določbo 147. člena ZJU in je zakonita. Katere ukrepe mora delodajalec sprejeti za učinkovitost in smotrnost delovnega procesa, pa je le v domeni delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere samo pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji, 33/2007) institut premestitve javnih uslužbencev ureja v določilih 147. do 152. b členov. Skladno z določili 1. in 2. odstavka 147. člena ZJU se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Premestitev je mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati, trajna premestitev uradnika pa je mogoča le na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga. Premestitev zaradi delovnih potreb ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo in med starševskim dopustom (148. člen ZJU). Skladno s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU pa se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto pri istem ali drugem organu (tudi) tedaj, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Nadaljnji pogoj za dopustnost premestitve zaradi delovnih potreb na območju Republike Slovenije pa je, da kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom (2. odstavek 149. člena ZJU). Če javni uslužbenec s premestitvijo zaradi delovnih potreb ne soglaša, pa se skladno z določilom 1. odstavka 150. člena ZJU premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, ki ga izda predstojnik (v kolikor gre za premestitev v okviru istega organa, kot je tudi primer v konkretni zadevi).

Tožnik je bil s sklepom tožene stranke z dne 24. 4. 2007 z dnem 15. 5. 2007 premeščen v okviru iste policijske uprave (S.) in v okviru iste policijske postaje (R.) z delovnega mesta policista – starejšega policista v uradniškem nazivu policist II na enako delovno mesto, le v skupini za mejno kontrolo. Iz obrazložitve navedenega sklepa z dne 24. 4. 2007 izhaja, da gre za premestitev v skladu z določili 147, 149. 150 in 152. a členov ZJU, skladno z Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih v ... z dne 28. 5. 2004 in aktom o spremembah in dopolnitvah tega akta z dne 19. 4. 2007. Razlog premestitve pa je zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep tožene stranke je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 11. 7. 2007 kot neutemeljeno zavrnila, sklicujoč se na Akt o spremembi in dopolnitvi akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v ..., št. 0100-12/2007/1 (274-06) z dne 19. 4. 2007 ter premestitev zaradi smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijanih sklepov. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami ter razlogi v izpodbijani sodbi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ocena o učinkovitejšem in smotrnejšem delu organa ter v tej zvezi spremenjena organizacija dela in posledična sprememba sistemizacije delovnih mest - kar vse je bilo podlaga za sporno premestitev tožnika - v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je utemeljeno preverjalo le dejanski obstoj razlogov za premestitev v smislu dejansko izvedene reorganizacije in sistemizacije delovnih mest na PP R. Iz Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v ..., objavljenega dne 19. 4. 2007, ki je začel veljati naslednjega dne (torej še pred izdajo sklepa tožene stranke o premestitvi na njegovi podlagi) izhaja, da se število sistemiziranih delovnih mest na PP R. (II. KAT.) zmanjša s 46 na 28 (torej za 18 delovnih mest), hkrati pa se v okviru PP R. na novo sistemizira skupina za mejno kontrolo z 18 sistemiziranimi delovnimi mesti. Skladno s tem je bilo potrebno takšno reorganizacijo tudi izvesti, delovne potrebe za premestitve v tej zvezi pa so bile torej podane. Ocena predstojnika, komandirja PP R. M.N., da je bila zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa potrebna (med drugimi) tudi premestitev tožnika, pa predstavlja zakoniti razlog za premestitev zaradi delovnih potreb, ki je izrecno določen v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Ali je bila ustanovitev skupine za mejno kontrolo v spornem obdobju sploh potrebna in upravičena, pa je bila stvar presoje tožene stranke kot delodajalca. Četudi so bile te skupine ustanovljene oziroma organizirane zaradi potreb poznejše premestitve javnih uslužbencev na južno mejo ali na PU M. (kamor je bil premeščen tožnik), to samo po sebi ne predstavlja neobstoja delovnih potreb oziroma neobstoja (zakonitega) razloga za premestitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delodajalcu priznalo pravico, da javne uslužbence premešča, kakor se mu subjektivno zahoče oziroma tudi tedaj, če ne obstajajo delovne potrebe.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno in utemeljeno zaključilo, da je razlog za sporno premestitev tožnika zaradi delovnih potreb obstajal in je dokazan. Ker tožnik ni soglašal s premestitvijo, pa je bila njegova premestitev utemeljeno in skladno s 1. odstavkom 150. člena ZJU opravljena s sklepom z dne 24. 4. 2007. Glede na to, da je obstajala zakonita pravna podlaga za premestitev tožnika v skupino za mejno kontrolo (pri čemer je bilo v to skupino premeščenih skupaj kar 18 javnih uslužbencev), tudi ni prepričljivo zatrjevanje tožnika, da je bila njegova premestitev rezultat šikaniranja in diskriminacije. Tožnikovih zatrjevanj v tej zvezi tudi izpovedbi obeh prič: komandirja PP M.N. (ki je bil zadolžen in pristojen za določitev javnih uslužbencev, ki jih je treba premestiti) ter J.Ž. (predstavnika policijskega sindikata) nista potrdili.

Pritožbene navedbe glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava so torej neutemeljene.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožnika, kršilo pravila postopka oziroma določil ZPP.

Z navedbo, da bi tožnik sodišču lahko postregel z verodostojnimi in prepričljivimi podatki in informacijami, pa mu le-to ni bilo omogočeno, smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku. Takšna kršitev ni podana. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo namreč ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi in zato zgolj odločitev sodišča, da dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, ne pomeni kršitve te pravice. Tožniku tudi sicer ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 257. členom ZPP. Slednji namreč določa, da sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank. Presoja o tem, ali bo dokaz z zaslišanjem strank izvedlo, je torej v presoji sodišča. V konkretnem primeru pa je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožnika kot nepotreben (iz zapisnika ne izhaja, da bi to storilo iz razloga, ker bi njegovo zaslišanje predolgo trajalo). Odločilna dejstva je namreč ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanj obeh prič – pri čemer je bila ena priča predlagana s strani tožnika, ena pa s strani tožene stranke. Zato tudi ni moglo priti do porušenja procesnega ravnotežja oziroma kršitve pravice do enakega varstva pravic, kar tudi smiselno – a neutemeljeno - navaja pritožba.

Ker torej niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora (155. člen ZPP).