Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da po citirani določbi četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 razlastitveni zavezanec upravičencu ni dolžan poslati ponudbe, ampak zadostuje, da ga pozove na pogodbeno ureditev zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravna enota Hrastnik je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom tožnici (kot razlastitveni upravičenki) zaradi razlastitve nepremičnin parc. št. 1094/4, 1092/5, 1092/2, 1095/4, 1096/2 ter 1099/2, vse k. o. ..., naložila cenitev navedenih nepremičnin (1. točka izreka); cenitev mora biti izdelana in posredovana na Upravno enoto Hrastnik v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa (2. točka izreka); če cenitev ne bo izvedena, bo na stroške razlastitvene upravičenke sledila upravna izvršba po drugi osebi (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je ugotovil še, da stroškov ni bilo (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je stranka z interesom vložila zahtevo za razlastitev navedenih nepremičnin, ker po njih na območju občine Hrastnik poteka javna cesta, kategorizirana kot LC A. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je zahtevo vložila upravičena oseba, da je izkazano, da je bila pred tem tožnici poslana ponudba za odkup zemljišč, ter da je bila zahteva vložena, ker v roku 30 dni ni prišlo do sklenitve pogodbe s tožnico. Prvostopenjski organ je tožnici naložil cenitev navedenih nepremičnin na podlagi četrtega odstavka 199. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2).

3.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V svoji odločbi navaja, da poziva za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v zvezi s predmetnimi nepremičninami ni mogoče enačiti s ponudbo po peti alineji drugega odstavka 199. člena v povezavi z določbo 197. člena ZUreP-2. Vložitev zahteve po četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 je pogojena s tem, da razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem, kar predložena dokumentacija dokazuje. Dvom tožnice v zakonitost četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 zavrača z utemeljitvijo, da je upravni organ pri odločanju vezan na veljavni zakon in po Ustavi nima možnosti, da bi prekinil postopek in zahteval, naj Ustavno sodišče RS odloči o njegovi skladnosti z Ustavo, saj to lahko stori le sodišče.

4.Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. V njej uveljavlja, da da iz prvega odstavka 199. člena ZUreP-2 izhaja, da je predpostavka za začetek postopka za razlastitev predhodna vročitev ponudbe za odkup in nezmožnost sklenitve pogodbe med lastnikom nepremičnine in razlastitvenim upravičencem v roku 30 dni od njene vročitve. Ne strinja se s tem, da naj bi ji stranka z interesom poslala ponudbo, saj njena vloga ne izpolnjuje kriterijev, da bi se štela za ponudbo in bi bile s tem izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka razlastitve. Predlog se šteje za ponudbo le, če vsebuje bistvene sestavine pogodbenega razmerja, da sprejem omogoča sklenitev pogodbe. Brez določitve bistvenih sestavin pogodba ne more nastati. V vlogi, ki jo je stranka z interesom poslala tožnici, kupnina (oziroma cena ali višina odškodnine) ni navedena. Take ponudbe tožnica ni mogla sprejeti, toženka pa ne bi smela začeti postopka razlastitve. Tožnica v svojem dopisu stranki z interesom njenega poziva ni niti zavrnila niti sprejela, pojasnila pa ji je način vodenja postopkov razpolaganja s stvarnim premoženjem. Stranka z interesom na dopis ni odgovorila in svoje vloge ni dopolnila tako, da bi ta ustrezala kriterijem in bi jo bilo mogoče obravnavati na občinskem svetu, pač pa je podala direktno zahtevo na prvostopenjski organ, ki iz predstavljenih razlogov ne bi smel začeti postopka razlastitve.

5.Tožnica uveljavlja še, da je četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 v neskladju z Zakonom o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) ter porabo proračunskih sredstev. Občina namreč ne more v roku 30 dni oziroma vsepovprek sklicevati sej občinskega sveta zaradi sprejetja oziroma spremembe načrta pridobivanja nepremičnega premoženja. Zato je zakon v tem delu neustaven in ga je treba razveljaviti. Predlaga, da sodišče sproži postopek za presojo njegove ustavnosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je predložila upravni spis.

7.Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8.Tožba ni utemeljena.

9.ZUreP-2 (ki predstavlja materialnopravno podlago za odločitev v zadevi) je v četrtem odstavku 199. člena določal, da lahko zahtevo za razlastitev poda tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični omejeno. Zahteva se lahko vloži, če razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. Zahteva v tem primeru vsebuje seznam nepremičnin, opis dejanskega stanja, izvleček iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ki je bil poslan razlastitvenemu upravičencu. Ustrezno cenitev nepremičnin in morebiten načrt ter izvedbo parcelacije upravni organ s sklepom naloži razlastitvenemu upravičencu.

10.Sodišče se strinja s toženko, da po citirani določbi razlastitveni zavezanec upravičencu ni dolžan poslati ponudbe, ampak zadostuje, da ga pozove na pogodbeno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica se tako neupravičeno sklicuje na prvi odstavek 199. člena ZUreP-2, ki je določal, da če razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev, s čimer se začne razlastitveni postopek. V tem primeru je pogoj za uvedbo postopka res ta, da razlastitveni upravičenec zavezancu pošlje ponudbo, kar pa ne velja za primer, ko ima razlastitveni zavezanec zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični dejansko (že) omejeno. Poleg tega je 197. člena ZUreP-2, ki ureja ponudbo za odkup, določal, da jo pripravi (zgolj) razlastitveni upravičenec ali investitor, medtem ko razlastitvenega zavezanca ne omenja. Četrti odstavek 199. člena zakona je izrecno določal, da mora v primeru, kot je obravnavani, zahteva vsebovati seznam nepremičnin, opis dejanskega stanja, izvleček iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Vse navedeno pa je, kot izhaja iz upravnega spisa, v konkretnem primeru zahteva stranke z interesom vsebovala, kar med strankami tudi ni sporno. Ravno tako v zadevi ni sporno, da med stranko z interesom in tožnico v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo do pogodbene ureditve tega. To pa pomeni, da so bili vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, kot jih določa četrti odstavek 199. člena ZUreP-2, v konkretnem primeru izpolnjeni. S tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

11.Tožnica v primeru takšne razlage predpisa ugovarja njegovo neustavnost. Smiselno uveljavlja kršitev 2. člena Ustave, torej načela pravne države, ker naj bi bil zakon v nasprotju z ZSPDSLS. V 26. členu tega zakona je res določeno, da je odplačni način pridobitve lastninske pravice na nepremičnem premoženju v breme proračunskih sredstev mogoč na podlagi veljavnega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja. V načrt pridobivanja nepremičnega premoženja se ne vključijo nepremičnine, ki se pridobijo na podlagi menjalne pogodbe (prvi odstavek). Postopek razpolaganja z nepremičnim premoženjem se lahko izvede, če je nepremično premoženje vključeno v veljavni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem (drugi odstavek). Tožnica pa trdi, da naj bi bil četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 s tem v nasprotju in zato neustaven, ker vključitve v načrt razpolaganja ni mogoče izpeljati v 3o dneh od dneva prejema zahteve.

12.Po presoji sodišča si zakona v ničemer ne nasprotujeta in zato ni potrebe, da bi sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti sporne določbe.

13.Po vseh predpisih, veljavnih zadnjih nekaj desetletij, je namreč veljalo, da je treba za gradnjo objekta, med katerega sodijo tudi ceste, izkazati pravico graditi. Situacije, ko je občina na tujem zemljišču zgradila cesto (in jo kategorizirala kot javno), ne da bi zemljišče odkupila ali ga razlastila (in torej ne da bi imela za to pravico), so v nasprotju z zakonom in Ustavo. Ustavno sodišče je tako v številnih zadevah, v katerih so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, sprejelo vsebinsko enake odločitve in ponovilo stališče, da so taki predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. V tem primeru gre namreč za nedopusten poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Še pred tem je Ustavno sodišče v tovrstnih zadevah več let izdajalo ugotovitvene odločbe in določalo način izvršitve, po katerem so morale občine ugotovljeno neskladje odpraviti tako, da so v določenem roku z lastniki zemljišč sklenile pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma so v istem roku začele razlastitveni postopek ali v skladu z zakonom izpeljale postopek za ukinitev javne ceste.

14.Sodišče sodi, da se s četrtim odstavkom 199. člena ZUreP-2 kvečjemu pripomore k vzpostavljanju ustavnega in zakonitega stanja, saj lahko razlastitveni zavezanci sprožijo postopek razlastitve tedaj, ko te obveznosti ne izpolnijo občine. To pa pomeni, da bi morala imeti tožnica sredstva za vzpostavitev zakonitega in ustavno skladnega stanja zagotovljena v načrtu razpolaganja s premoženjem že preden je prejela zahtevo razlastitvenega zavezanca - stranke z interesom.

15.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in na zakonu utemeljen.

16.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tožnica in toženka tej pisno odpovedala (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter smiselno tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17.Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej U-I-194/12 in v njej navedene odločitve ter druge.

2Glej U-I-129/03, U-I- 335/05 in druge.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 199, 199/4

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.