Jedro

Ker so na računu, ki so ga prvostopnemu organu posredovali italijanski carinski organi, nesporno navedeni tožnikovi podatki, je dokazovanje, katero blago iz računa in v kakšni vrednosti so kupili njegovi sopotniki, na strani tožnika. Tudi za sprostitev blaga v prost promet se zahteva izvedba carinskega postopka (9. a točka 3. člena CZ), ki se v skladu z določbo 2. odstavka 45. člena CZ začne na podlagi vložene carinske deklaracije. Oprostitev plačila carine za uvoženo blago je treba uveljavljati ob uvozu.

Izrek

Tožba se zavrne

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo spremenila izrek odločbe Carinarnice A. z dne 27. 5. 1999 v delu, v katerem je določen znesek carinskega dolga tako, da je tožniku naložila plačilo carine v višini 19.874 SIT in prometnega davka v višini 30.473 SIT, v ostalem delu je pustila izrek prvostopne odločbe nespremenjen, tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo pa je kot neutemeljeno zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz spisov zadeve izhaja, da je prvostopni organ na podlagi sodelovanja z italijansko carinsko administracijo pridobil račun št. 2178 z dne 21. 10. 1998 prodajalca A., B. za različno blago v skupni vrednosti 1.812.000 ITL, na katerem je navedeno tožnikovo ime in naslov ter vpisana številka njegovega potnega lista. Blago je bilo pri izstopu iz Italije izvozno ocarinjeno, kar potrjuje odtis žiga italijanskega carinskega organa na računu. Carinska vrednost blaga je presegala dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 ECU, za katerega je domači potnik po določbi 2. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) v povezavi z 8. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95 in 72/95) oproščen plačila carine. Kljub temu pa tožnik kot oseba, ki je vnesla blago na carinsko območje, ob prestopu slovenske carinske črte le-tega po podatkih mejnega carinskega organa ni predložil. Zato mu je prvostopni carinski organ po mnenju tožene stranke upravičeno naknadno obračunal carinski dolg. Pojasnjuje, da pravno podlago za pridobitev dokumentacije predstavlja Sporazum med SFRJ in Republiko Italijo o vzajemni administrativni pomoči v odkrivanju in preprečevanju carinskih prekrškov (Uradni list SFRJ - MP, št. 15-186/67), ki v Sloveniji velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS - MP, št. 11/92) in Protokol 5 o medsebojni pomoči v carinskih zadevah med upravnimi organi, kot sestavni del Evropskega sporazuma o pridružitvi med Slovenijo in Evropskimi skupnostmi, (Uradni list RS - MP, št. 13-51/97). Iz teh mednarodnih pogodb izhaja, da pogodbenici druga drugi v skladu s svojimi zakoni spontano zagotavljata pomoč, če menita, da je to potrebno za pravilno uporabo carinske zakonodaje, še posebej kadar dobita informacijo glede postopkov, ki kažejo na kršitev zakonodaje in bi utegnili zanimati drugo pogodbenico. Po potrebi je dogovorjena tudi dostava kopij takšnih dokumentov (5. člen sporazuma) oziroma je dogovorjena oblika sporočanja informacij, in sicer zaprošeni organ sporoči rezultate poizvedb prosilcu v obliki dokumentov, potrjenih kopij dokumentov, poročil in podobno. Sklicuje se tudi na določbo 41. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Nadalje tožena stranka ugotavlja, da ni sporno, da je bil tožnik 21. 10. 1998 po nakupih v Italiji in da je bil na njegovo ime izdan račun, ki ga je istega dne predložil italijanskemu carinskemu organu v potrditev zato, da je pridobil pravico do povračila davka (IVA). To namreč sam potrjuje v vlogi z dne 18. 1. 1999. V zvezi z njegovo trditvijo, da je znesek na računu seštevek nakupov vseh sopotnikov, pojasnjuje, da resničnosti te trditve ne more preveriti. Tožnik namreč kljub pozivu prvostopnega organa, da predloži izjave sopotnikov, le-teh ni predložil. Ker je bilo blago vneseno v Slovenijo, ni pa bilo predloženo carinskemu organu, tožena stranka zaključuje, da je bilo vneseno nezakonito in je zanj mogoče naknadno obračunati carinski dolg po določbi točke a prvega odstavka 154. člena CZ. Prvostopni carinski organ se je sicer napačno skliceval na točko b istega člena CZ, vendar pa ta nepravilnost po mnenju tožene stranke ne vpliva na drugačno odločitev.

Glede pritožbene navedbe, da je bil kršen desetdnevni rok iz 154. člena CZ navaja, da je ta rok instrukcijski. V zvezi z navedbami glede vročanja dopisa prvostopnega organa pa odgovarja, da je imel možnost predložiti zahtevane izjave sopotnikov tudi v pritožbenem postopku, sicer pa je v spisih dokaz o vročitvi dopisa tožniku dne 26. 3. 1999. Carina je bila obračunana po enotni carinski stopnji 15 % po Uredbi o enotni carinski stopnji (Uradni list RS, št. 56/95), prometni davek pa po 20 % stopnji v skladu z določbo 78. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 35/98), ki določa, da carinarnica pri uvozu proizvodov, kjer se obračuna carina po enotni carinski stopnji, obračuna davek od prometa proizvodov po stopnji iz tarifne številke 1 Tarife davka od prometa proizvodov. Navaja še, da se pri naknadnem obračunu uvoznih dajatev uporabijo predpisi, ki so veljali na dan nezakonitega vnosa blaga na carinsko območje. Na dan 21. 10. 1998 je bilo po srednjem tečaju Banke Slovenije 100 ITL 9.5661 SIT. Ugotavlja pa, da je bila v prvostopni odločbi napačno ugotovljena carinska vrednost 1.405.833 ITL. V računu št. 2178 z dne 21. 10. 1998 je namreč kot skupna vrednost kupljenega blaga vpisan znesek 1.812.000 ITL oziroma 1.510.000 ITL po odbitku davka (IVA). Ker je prvostopni organ upošteval oprostitev plačila carine za blago v vrednosti 125.000 ITL, tožena stranka ugotavlja, da je uvozne dajatve treba obračunati od zneska 1.385.000 ITL.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zaradi molka tožene stranke. Ker pa je ta med sodnim postopkom izdala upravni akt, s katerim je odločila o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, je tožnik z vlogo z dne 31. 3. 2000 tožbo razširil na novi upravni akt. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe predpisov ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Uveljavlja pa tudi ničnost izpodbijane odločbe. Navaja, da tožena stranka ni jasno odgovorila, ali razpolaga z izvirnikom fakture ali zgolj s fotokopijo. Sklicevanje na fakturo je po njegovem mnenju nezakonito, saj je v postopku dovoljena le uporaba zakonito pridobljenih dokumentov. Nadalje ugovarja za izračun carinskih dajatev uporabljenemu tečaju Banke Slovenije. Če bi tožena stranka v skladu z 48. členom Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 23/99) upoštevala srednji devizni tečaj Banke Slovenije, ki je veljal predzadnji delovni dan predzadnjega tedna v preteklem mesecu, bi pri konverziji valut morala upoštevati tečajno listo št. 180 z dne 17. 9. 1998, ko je bilo 100 ITL 9,5570 SIT. V obeh primerih pa je nepravilen tudi preračun iz ECU v ITL, namesto določenih 125.000 ITL je 80 ECU nekaj več kot 155.000 ITL. Meni tudi, da za poziv prvostopnega organa z dne 25. 3. 1999, da dostavi izjave sopotnikov, ni zakonske podlage, poleg tega pa ni bil opozorjen na posledice, s čemer je bilo kršeno določilo 140. člena ZUP/86 in si je tožena stranka njegov molk narobe razlagala. Carinski organ bi kvečjemu od njega lahko zahteval natančnejšo izjavo, kdo je bil z njim in koliko je kdo uvozil, ne pa da naj sam opravi zaslišanje sopotnikov. Tudi sopotniki imajo pravice, s katerimi jih mora seznaniti organ, ki postopek vodi. Prepričan je, da je v dopisu z dne 18. 1. 1999 zadevo ustrezno pojasnil. Opozarja še, da nezakonit uvoz sploh ni bil predmet prvostopnega postopka in da je sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da pritožbi ni priložil izjav sopotnikov, neutemeljeno. V pritožbi je bila namreč izpodbijana zakonitost te zahteve in bi tožena stranka morala ustrezno dopolniti postopek, tako bi na zakonit način ugotovila dejansko stanje. Prav tako v izpodbijani odločbi ni zadovoljivo pojasnjeno, zakaj je desetdnevni rok, predpisan v 154. členu CZ, instrukcijski. Niti ni pojasnjeno, po katerem pooblastilu je bila izdana prvostopna odločba in kako je ugotovljeno, da je odločbo podpisal pomočnik upravnika, na odločbi namreč piše upravnik. Glede na to, da je v pritožbi navedel, da je znesek po prvostopni odločbi, ki jo je tožena stranka spremenila, plačal, bi skladno s 158. členom CZ tožena stranka morala odločiti tudi, da se mu preveč plačani znesek vrne. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo izreče za nično, podrejeno pa, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži vračilo plačanega zneska carinskega dolga z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da je prvostopno odločbo podpisal A.A., pomočnik upravnika Carinarnice A. na podlagi pooblastila z dne 7. 4. 1999. Glede nepredloženih izjav sopotnikov pa navaja, da je dokazno breme na strani tožnika. V vlogi z dne 11. 3. 2002 tožnik ponavlja tožbene navedbe in sodišču še predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi je sporno, ali je carinski organ tožniku upravičeno naložil plačilo carinskih dajatev za blago, ki naj bi ga 21. 10. 1998 kupil v Italiji in istega dne nezakonito vnesel na carinsko območje Slovenije. Po določbi 1. alinee prvega odstavka 4. člena CZ so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje Slovenije in niso bile sproščene v prost promet. Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, mora to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu (prvi odstavek 32. člena CZ). V skladu s točko a prvega odstavka 154. člena CZ izda carinski organ, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, najpozneje v roku deset dni po ugotovitvi nastanka obveznosti odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost. Naknadni obračun carinskega dolga po tej določbi se lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Plačila carine pa so po določbi 2. točke 161. člena CZ oproščeni domači potniki za predmete, ki jih prinašajo iz tujine, če ti predmeti niso namenjeni za nadaljnjo prodajo, in sicer glede na 8. člen Uredbe do skupne tolarske protivrednosti 80 ECU, s tem da oprostitve ni mogoče uveljaviti za predmete, katerih posamična vrednost je višja od te vrednosti (prvi odstavek 11. člena Uredbe). Iz fotokopije računa z dne 21. 10. 1998, ki je v upravnih spisih in ki so ga prvostopnemu organu po podatkih spisov posredovali italijanski carinski organi, je razvidno, da je tožnik tega dne kupil blago v skupni vrednosti 1.812.000 ITL in račun tudi overil pri italijanskih carinskih organih. Na računu je namreč navedeno njegovo ime in naslov ter številka potnega lista, kar niti ni sporno. Da je bil 21. 10. 1998 z večjo skupino sopotnikov v B in da so mu po opravljenih nakupih sopotniki zaradi povračila prometnega davka, da ne bi bilo treba vsem čakati v vrsti, odstopili tudi njihove račune, ki jih je vse skupaj na svoje ime potrdil najprej v trgovini, nato pa še na italijanski carini, je namreč sam navedel v odgovoru z dne 18. 1. 1999 na poziv Carinarnice A, Carinske Izpostave C k predložitvi dokazov o izvedenem carinskem postopku. Pravno podlago za sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi carinskimi organi pa je pravilno citirala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V račun tako sodišče ne dvomi. V zvezi z navedbami, da je sam kupil le manjšo količino blaga po spornem računu, je poudariti, da iz upravnih spisov izhaja, da ga je prvostopni carinski organ z dopisom z dne 25. 3. 1999 pozval, da v roku osem dni predloži izjave sopotnikov, iz katerih mora biti razvidno, katero blago in v kakšni vrednosti je vsak pripeljal iz Italije. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navedel, da mu poziv ni bil vročen osebno, vendar pa ne zatrjuje, da ga sploh ne bi prejel. Iz tožbenih navedb nasprotno izhaja, da je sporni dopis prejel, saj navaja, da ga je prebral. Ker so na računu nesporno navedeni njegovi podatki, je dokazovanje, katero blago iz računa in v kakšni vrednosti so kupili njegovi sopotniki, na strani tožnika. Carinskemu organu pa ni sporočil niti imen sopotnikov, zato izvedba tega dokaza niti ni bila mogoča. Sodišče še ugotavlja, da v dopisu z dne 25. 3. 1999 sicer res ni bil opozorjen na posledice, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ki pa po presoji sodišča ni vplivala na odločitev. V spornem dopisu je namreč navedeno, da bo na podlagi izjav mogoče pravilno končati postopek in odrejen je osem dnevni rok za odgovor. Poleg tega pa tožnik tudi kasneje, niti v pritožbi in niti v tožbi, ni predložil izjav sopotnikov, niti ni navedel njihovih podatkov.

Glede na takšno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča carinski organ ravnal pravilno, ko je tožniku, katerega podatki so navedeni na spornem računu, po uradni dolžnosti naložil plačilo carinskih dajatev. Glede na citirane določbe 2. točke 161. člena CZ ter prvega odstavka 8. in prvega odstavka 11. člena Uredbe so namreč domači potniki dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, v skladu s prvim odstavkom 32. člena CZ blago predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ). Predložitev blaga pomeni obvestilo carinskemu organu, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu organu (12. točka 3. člena CZ). Carinska deklaracija pa je vloga, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka (10. točka 3. člena CZ). Tudi za sprostitev blaga v prost promet se namreč zahteva izvedba carinskega postopka (9. a točka 3. člena CZ), ki se v skladu z določbo drugega odstavka 45. člena CZ začne na podlagi vložene carinske deklaracije, te pa tožnik nesporno ni vložil in torej ob prehodu carinske črte blaga ni predložil slovenskemu carinskemu organu. Pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga predstavlja določba 154. člena CZ, in sicer v predmetni zadevi citirana točka a prvega odstavka. Pri tem je treba poudariti, kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je desetdnevni rok, določen v prvem odstavku 154. člena CZ, instrukcijski. Prekoračitev instrukcijskega roka, to je roka, ki velja za organ, pa na veljavnost odločitve ne vpliva. Nezakonitost ravnanja s carinskim blagom se ugotavlja v ugotovitvenem postopku po 154. členu CZ. Prvostopni organ se je v odločbi sicer napačno oprl na točko b prvega odstavka tega člena CZ, kot je to ugotovila in pravilno popravila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Vendar pa je v prvostopni odločbi navedeno, da tožnik blaga ob prehodu carinske črte ni predložil v postopek sprostitve v prost promet. Nepredložitev blaga carinskemu organu (prvi odstavek 32. člena CZ) pa predstavlja nezakonitost ravnanja s tem blagom. To pomeni, da je nezakonitost ravnanja ugotovil prvostopni organ v predmetnem carinskem postopku, le da se je pri utemeljitvi svoje odločitve oprl na nepravilno določbo zakona, kar pa je, kot že povedano, popravila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tako ne vzdrži tožbena trditev, da nezakonit uvoz sploh ni bil predmet prvostopnega postopka. Carinski organ je pravilno določil tudi višino carinskega dolga. Po določbi točke a prvega odstavka 144. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine na carinsko območje. V konkretnem primeru je torej carinski dolg nastal 21. 10. 1998. V skladu s tretjim odstavkom 23. člena CZ pa se, kolikor je v fakturi navedena vrednost blaga izražena v tuji valuti, valuta preračuna v domačo valuto po tečaju, ki v skladu z zakonom, ki ureja devizno poslovanje, velja na dan nastanka obveznosti plačila carine. Pri tem se višina carinskega dolga, če ni s CZ drugače določeno, določi na temelju pravil, ki so v veljavi na dan nastanka carinskega dolga (prvi odstavek 151. člena CZ). Ker je v času nastanka predmetnega carinskega dolga (21. 10. 1998) veljal Zakon o deviznem poslovanju (ZDP/91, Uradni list RS, št. 1/91, 71/93 in 63/95), je ob upoštevanju citiranih določb CZ v tej zadevi treba uporabiti določbe tega predpisa in ne določbe Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 23/99), na katere se sklicuje tožnik v tožbi. ZDP/91 pa v prvem odstavku 16. člena določa, da se carina in druge davščine obračunavajo z uporabo srednjih tečajev tujih valut na podlagi drugega odstavka 14. člena tega zakona, ki veljajo predzadnjega delovnega dne v tednu pred tednom v katerem se ugotavlja znesek carine in drugih davščin. Tako sodišče ugotavlja, da je carinski organ pri preračunu tuje valute v domačo uporabil pravi tečaj, to je srednji tečaj Banke Slovenije, ki je veljal v četrtek 15. 10. 1998 (tečajna lista št. 201, ki je v upravnih spisih). Sodišče še pojasnjuje, da je oprostitev plačila carine za uvoženo blago treba uveljavljati, in sicer ob uvozu. Tožnik pa oprostitve plačila carine ni uveljavljal. Tako mu carinski organ sploh ni bil dolžan upoštevati oprostitve plačila carine po 2. točki 161. člena CZ v zvezi z 8. in 11. členom Uredbe ter je s tem, ko je po uradni dolžnosti upošteval oprostitev za en predmet iz računa v vrednosti 125.000 ITL, odločil tožniku v korist. Zato je tožbeni ugovor, da je 80 ECU nekaj več kot 155.000 ITL, neupošteven. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na podpis prvostopne odločbe, je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je le-to podpisal A.A., pomočnik upravnika Carinarnice A. Iz pooblastila št. 020-10/2-99/9000-001 z dne 7. 4. 1999, ki je v upravnih spisih zadeve, tudi izhaja, da je upravnik Carinarnice A., B.B. pooblastil A.A. za odločanje v upravnih stvareh na prvi stopnji. Tako je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen. Nadalje je ugotoviti, da je tožnik v razširitvi pritožbe uveljavljal vračilo plačanega carinskega dolga v višini 51.104 SIT, kolikor mu je bilo naloženo v plačilo s prvostopno odločbo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izrek prvostopne odločbe v delu, ki določa višino carinskega dolga, spremenila in tožniku naložila plačilo carinskega dolga v višini 50.347 SIT, njegovo pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnila. Ker je zahtevek za povračilo carinskega dolga postavil v okviru pritožbe, je tožena stranka s tem, ko je njegovo pritožbo zavrnila, odločila tudi o tem zahtevku, vendar pa svoje odločitve v tem delu ni obrazložila. To sicer predstavlja kršitev pravil postopka, ki pa po presoji sodišča ni bistvena. Povračilo preveč plačanega carinskega dolga namreč ureja 158. člen CZ, ki v dvanajstem odstavku določa, da vlada določi vrednosti plačane carine, za katere se ne izvede postopek za povrnitev plačane carine. Na podlagi tega določila je izdana Uredba o višini carinskega dolga, za katerega se ne opravijo naknaden obračun, prisilna izterjava ali postopek za povrnitev preveč plačanega carinskega dolga (Uradni list RS, št. 56/95), ki v 3. členu določa, da carinski organ ne opravi postopka za povrnitev preveč plačanega carinskega dolga v skladu s 158. členom CZ, če znesek, ki bi ga bilo treba povrniti, ne presega 5.000 SIT. Razlika med zneskom carinskega dolga, ki je bil tožniku naložen v plačilo s prvostopno odločbo in zneskom, ki mu ga je naložila v plačilo tožena stranka z izpodbijano odločbo, pa znaša 757 SIT. To glede na citirane določbe pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pritožbo tudi v tem delu zavrnila. Razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba nična, pa sodišče tudi ni našlo.

Po povedanem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.