Jedro

Tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ni predložil novih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pri čemer iz zapisnika o podanem zahtevku izhaja, da drugi zahtevek podaja zato, ker prosi za politični azil, socialni status ali azil. V Maroku ga čaka desetletna zaporna kazen. Glede novih dejstev ali dokazov, ki so nastali po odločitvi pristojnega organa v prejšnjem postopku, je povedal, da ima dokaze iz zapora, ki jih je dal odvetnici že v prejšnjih postopkih in zanje ne ve, ali jih je pristojni organ prejel ali ne. V prejšnjih postopkih so uradne osebe zahtevale dokaze o tem, da je bil v zaporu, zato je predložil odpustnico iz zapora. Prav tako je pristojnemu organu že posredoval fotografije, iz katerih je razvidno, da je bil pretepen. Drugih dokazov nima, kar je omenil, je pristojnemu organu že predal in ne ve, kaj drugega bi še pokazal. Potni list in osebno izkaznico je pridobil v Italiji na maroški ambasadi. Na vprašanje, katera so nova dejstva oziroma dokazi, je pojasnil, da je v Italiji delal in da je situacija v zvezi z njegovo zgodbo ista. Ker je kritiziral sistem v Maroku, je bil v zaporu. Če se vrne v Maroko, bi ga ponovno zaprli, sicer pa ni sprememb. Na internetu je kritiziral maroški režim. Družina mu je povedala, da ga je maroška vlada iskala na domu, ker je na seznamu iskanih oseb zaradi njegovih objav na Facebooku.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožniku 2. 3. 2020 že izdana odločba, na podlagi katere je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. Zoper odločbo je vložil tožbo v upravnem sporu, a je Upravno sodišče RS s sodbo I U 378/2020-7 z dne 23. 3. 2020 tožbo zavrnilo. Odločba je postala pravnomočna. Nato je 29. 4. 2020 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je pristojni organ zavrgel s sklepom z dne 6. 5. 2020. Nato je samovoljno zapustil prostore azilnega doma, skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 pa je bil 5. 10. 2021 iz Republike Italije vrnjen v Republiko Slovenijo in je še istega dne izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na prvo alinejo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), kjer je določeno, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti. Oseba mora sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Če pogoji za uvedbo ponovnega postopka niso izpolnjeni, pristojni organ s sklepom zahtevo zavrže, sicer pa dovoli vložitev ponovne prošnje, kar izhaja iz določila 65. člena ZMZ-1. 5. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Navaja, da ga oblasti izvorne države iščejo zaradi nasprotovanja oblastem. Pravi, da je situacija zanj v Maroku nespremenjena. Česa drugega pa ni navajal. Novih dokazov ni predložil, predložil je samo potni list in osebno izkaznico Maroka, ki jo je prejel s strani ambasade Maroka v Italiji. Tožnik je glede novih dejstev in dokazov navedel, da ima dokaze iz zapora, ki jih je dal odvetnici že v prejšnjih postopkih in zanje ne ve, ali jih je pristojni organ prejel ali ne. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložil dopis, izdan leta 2016, iz katerega izhaja, da je bil v Maroku zaprt. Tožena stranka se je že v sklepu o zavrženju prvega zahtevka opredelila do navedenega dokaza. Ugotovljeno je bilo, da bi ta dopis lahko predložil v postopek že prej in da je odgovornost, zakaj tega ni storil, izključno na njegovi strani. Že pri podaji prvega zahtevka je navajal, zakaj pooblaščenka dokaza ni predložila toženi stranki. Tožena stranka je ugotovila, da je pooblaščenka posredovala več dokazov in je povsem nerazumljivo, da ravno dokaza o tem, da je bil tožnik zaprt, pristojnemu organu ne bi predložila. Pri podaji prošnje navedenega dopisa nikoli ni navajal. Naveden dokaz ne more biti razlog za uvedbo ponovnega postopka, saj ga je tožnik toženi stranki že predložil pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Obstajal je že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, vendar ga tožnik ni pravočasno predložil in za takšno ravnanje ni imel utemeljenega razloga. Ni uspel izkazati, da omenjenega dopisa ni predložil brez svoje krivde. Tožnik je pri podaji drugega zahtevka izrecno navedel, da zanj ni sprememb. Jasno je izrazil, da je njegova zgodba ista. Dejstvo, da je bil v Maroku zaprt, je navajal že v prejšnjem postopku. V zvezi z novimi dejstvi in dokazi je odgovoril, da nima drugih dokazov, saj je vse pristojnemu organu že predal in ne ve, kaj bi lahko še predložil. V nobenem smislu torej ne uveljavlja novih dejstev ali dokazov. Poleg tega je na maroški ambasadi v Italiji pridobil potni list in osebno izkaznico. V primeru, če bi bil v Maroku zares ogrožen in bi ga oblasti iskale na domu, zagotovo ne bi prostovoljno stopil v stik z maroško ambasado v tujini. Tožnik torej ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev in zato ni izpolnil pogojev 64. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevek s sklepom zavrgla.

6. Tožnik v tožbi navaja, da se nahaja v težkem psihičnem stanju, da ponovno gladovno stavka, ne uživa inzulina, čeprav je sladkorni bolnik in je bil večkrat pregledan s strani psihiatra. Našteva zdravila, ki jih jemlje. Pogostokrat toži, da ima bolečine v prsih, ki mu ne dajo dihati. Njegova anksioznost je še bolj intenzivna zaradi tega, ker je pridržan v Centru za tujce. Kot tak ni procesno sposoben in ni zmožen razumeti, kaj se od njega v postopku pričakuje oziroma ni zmožen aktivno sodelovati v postopku. Oseba z neurejenim krvnim sladkorjem, ki večino časa niha nad normalno vrednostjo v daljšem obdobju, je izpostavljena mnogim zapletom. Sam stres lahko dvigne nivo krvnega sladkorja pri teh bolnikih. Krvni sladkor vpliva na razpoloženje, povzroči razdražljivost, lahko tudi zaspanost in celo motnje zavesti, ki se lahko stopnjujejo do kome. Osebe s sladkorno boleznijo imajo dvakrat večjo verjetnost za srčni infarkt ali možgansko kap. Znani so tudi ostali zapleti, kot je okvara ledvic in oči, težave s stopali ter kožo. Nihanje krvnega sladkorja zagotovo vpliva na stanje zavesti. Človek je omotičen, utrujen, anksiozen, ima zamegljen vid. Tožnik se pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na novo dejstvo in sicer navaja, da je sedaj izvedel od brata in žene, da policija opazuje njihovo hišo, da njiju ter ostale svojce sprašuje, kje se nahaja ter da ga bodo ob vrnitvi nazaj zagotovo zaprli. Bratu so na policiji rekli, da je tožnik še vedno na črni listi in da ga čakajo. Brat se bo potrudil pridobiti kakršenkoli dokument, ki se ne nanaša na že prestano zaporno kazen, ampak na sedanjo zahtevo po kazenskem pregonu zaradi političnih dejanj. Sklicuje se tudi na odpustnico iz zapora, kjer je prestajal enoletno zaporno kazen, ter fotografije poškodb, ki so že v spisu, ko je bil pretepen leta 2015 s strani maroške policije. Ne ve, zakaj se odpustnica ne nahaja v prejšnjih spisovni dokumentaciji. Ob vrnitvi v izvorno državo bi bil podvržen ponižujočemu ter nehumanemu ravnanju in življenjsko ogrožen s strani vladajoče oblasti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se zaveda zdravstvenih težav tožnika, vendar pa tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni navedel zmanjšanja zmožnosti aktivnega sodelovanja v postopku, zaradi česar tožena stranka ni podvomila v njegovo procesno sposobnost. V zvezi z navedbami, da je tožnik od brata in žene izvedel, da policija opazuje njihovo hišo, da sprašuje o tem, kje se nahaja ter da ga bodo ob vrnitvi zaprli, pa tožena stranka opozarja na to, da tožnik tega ni navajal že v upravnem postopku, ampak šele v upravnem sporu, kar skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopustno. Tožena stranka težko razume, zakaj bi tako pomembno dejstvo tožnik izvedel šele sedaj. Razen tega je letos na ambasadi urejal dokumente, s čimer je dal oblastem jasno vedeti, kje se nahaja. V zvezi z navedbami o odpustnici iz zapora pa tožena stranka navaja, da se je do tega opredelila že pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Poleg tega je ta dokaz obstajal že pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, a ga tožnik ni pravočasno predložil, prav tako za tako ravnanje ni imel utemeljenega razloga. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Dne 3. 11. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v upravni spis, v priloge sodnega spisa in fotokopijo telefonskega sporočila z dne 2. 11. 2021, ki ga je tožnik predložil na glavni obravnavi. Gre za telefonsko sporočilo tožnikovega brata. S pomočjo sodnega tolmača je na glavni obravnavi sodišče ugotovilo, da iz telefonskega sporočila izhaja, da brat tožnika opozarja, naj ne pride v Maroko, ker ga išče policija in da je nekemu policistu dal 1000 maroških derhamov, da mu je povedal informacijo, da je na črni listi. Iz fotografije, ki je priložena k sporočilu, pa izhaja, da vodja pravosodne policije v Casablanci zahteva od tožnika, da pride v pisarno 1. Gre za fotokopiji dveh pozivov z različnima datumoma. Iz drugega poziva je razviden le del besedila, ki je enak prvemu. Na vprašanje, zakaj teh fotografij ni predložil že prej, je tožnik pojasnil, da je te fotografije prejel, ko je prišel iz Italije. Vedel pa je za njih že prej, ker ga je brat na njih opozoril, ko je bil še v Italiji.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite, da ni predložil novih dokazov in da je tožnik že pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložil dopis, izdan leta 2016, iz katerega izhaja, da je bil v Maroku zaprt ter da se je tožena stranka že v sklepu o zavrženju prvega zahtevka opredelila do navedenega dokaza. Pravilno je ugotovila, da je dejstvo, da je bil v Maroku zaprt, že navajal v prejšnjem postopku.

12. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da naj bi bil tožnik procesno nesposoben in da naj ne bi bil zmožen razumeti, kaj se od njega v postopku pričakuje, saj tega niti v sami tožbi niti v predloženi zdravstveni dokumentaciji ni uspel izkazati. Iz priloženega izvida Zdravstvenega doma Ljubljana izhaja, da ima tožnik sicer res sladkorno bolezen, vendar pa iz tega izvida ne izhaja, da ne bi bil zmožen razumeti svojih dejanj oziroma kaj se okoli njega dogaja. Splošno znano dejstvo je, da gre pri sladkorni bolezni za motnjo v presnovi, ki ima za posledico nepravilno delovanje organizma in lahko privede tudi do trajne okvare, vendar pa sodišče ne vidi razloga, zakaj zaradi sladkorne bolezni določena oseba ne bi bila procesno sposobna. Iz izvida Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 12. 10. 2021 sicer izhaja, da gre pri tožniku tudi za stanje anksioznosti, vendar pa tudi to ne pomeni, da ne bi bil procesno sposoben. Tožnik je na glavni obravnavi aktivno sodeloval, pri čemer sodišče ni zaznalo, da ne bi bil zmožen razumeti, kaj se od njega v postopku pričakuje.

13. Tožnik v tožbi tudi navaja, da se pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na novo dejstvo in sicer, da je od brata in žene izvedel, da policija opazuje njihovo hišo. Tega tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval, vsaj ne na tako konkreten način, ampak šele v upravnem sporu. Na osebnem razgovoru dne 12. 10. 2021 je namreč rekel, da mu je družina povedala, da ga je maroška vlada iskala na domu, ker ga ima na seznamu iskanih oseb. Tedaj ni govoril o bratu in ženi in da policija opazuje njihovo hišo. Tudi če bi se izhajalo iz vidika, da je v razgovoru smiselno navedel enako, le bolj na splošno, pa vse do izdaje izpodbijanega sklepa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza, ampak šele v upravnem sporu na glavni obravnavi, ko je predložil telefonsko sporočilo brata in kopijo vabila pravosodne policije na razgovor. Pri tem pa ni podal opravičljivega razloga, zakaj teh vabil ni predložil že prej. Glede na to, kdaj sta vabili datirani (2. 8. 2021 in 7. 9. 2021), bi lahko ti vabili predložil že prej in tako niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ- 1, da bi se to dokazilo lahko upoštevalo. Ne glede na navedeno pa iz tega dokazila izhaja zgolj to, da je vabljen na razgovor, kar pa še ne kaže na verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na odpustnico iz zapora, do tega pa se je tožena stranka že opredelila v sklepu o zavrženju prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Torej tudi v tem primeru ne gre za nov dokaz.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.