Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o pravnomočno razsojeni stvari.

Skladno z ustaljeno sodno prakso je pri zahtevi za povrnitev sukcesivno nastajajoče škode pravočasno uveljavljanje prve takšne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde. Glede na pojasnjeno o uveljavljanju povrnitve celotne sukcesivno nastajajoče škode so tako tožbe in s tem pravde v zvezi z nadaljnjo škodo (ki sicer izvira iz istega, že zaključenega, škodnega dejanja) dopustne, pri čemer se v teh primerih ponovno ugotavljajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Vse obrazloženo velja tudi za predmetno zadevo, v zvezi s čimer velja še pojasniti, da vprašanje pravice do posesti oziroma obstoja najemnega razmerja, s katerim se je že ukvarjalo Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. II P 736/2012, predstavlja le predhodno vprašanje, ki (čeprav je samostojna celota) ni predmet odločanja o glavni stvari in zato odločitev o takem vprašanju ne postane pravnomočna. Prav tako pa škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka v predmetni zadevi, ni ista kot škoda v zadevi opr. št. II P 736/2012 Okrožnega sodišča v Mariboru, saj se nanaša na drugo časovno obdobje in zato posledično tudi ne gre za isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka ter prva toženka in drugi toženec sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari, ki sta ga podala prva toženka in drugi toženec.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje prva toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru pravnomočno razsojene stvari in tožbo zavrže. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tudi drugi toženec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru pravnomočno razsojene stvari in tožbo zavrže. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožbi prve toženke in drugega toženca sta bili vročeni tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi prvi toženki in drugemu tožencu.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožeča stranka je od prve toženke in drugega toženca v postopku opr. št. II P 736/2012 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zahtevala odškodnino zaradi izgubljenega dobička v obdobju od septembra 2009 do septembra 2012 v višini 315.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji je po njenih trditvah nastala s tem, ko naj bi ji dne 7.9.2009 prva toženka in drugi toženec protipravno odvzela posest dveh poslovnih prostorov, ki jih je imela v najemu pri prvi toženki. Omenjeni zahtevek tožeče stranke je bil pravnomočno zavrnjen. V predmetnem postopku pa tožeča stranka, ravno tako zaradi domnevnega protipravnega odvzema posesti istih poslovnih prostorov dne 7.9.2009, od prve toženke in drugega toženca zahteva odškodnino zaradi izgubljenega dobička, in sicer tokrat za obdobje od 1.12.2013 do 30.11.2016 v višini 321.732,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prva toženka in drugi toženec sta v predmetni zadevi podala ugovor pravnomočno razsojene stvari, saj naj bi po njunem šlo za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v postopku opr. št II P 736/2012, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Njun ugovor je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podana objektivna istovetnost zahtevkov.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o pravnomočno razsojeni stvari. Z zatrjevanim protipravnim odvzemom posesti poslovnih prostorov oziroma kršitvijo najemnih pogodb (dne 7.9.2009) naj bi tožeči stranki (najemnici), ker teh prostorov ni mogla oddajati v podnajem, nastajala škoda (izgubljeni dobiček). Škoda naj bi ji nastajala zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Ko sodna praksa govori o sukcesivno nastajajoči škodi, ima v mislih prav tako škodo, ki naj bi v predmetni zadevi nastajala tožeči stranki v obdobju od 1.12.2013 do 30.11.2016.1 Ključno je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Skladno z ustaljeno sodno prakso je pri zahtevi za povrnitev sukcesivno nastajajoče škode pravočasno uveljavljanje prve takšne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde.2 Glede na pojasnjeno o uveljavljanju povrnitve celotne sukcesivno nastajajoče škode so tako tožbe in s tem pravde v zvezi z nadaljnjo škodo (ki sicer izvira iz istega, že zaključenega, škodnega dejanja) dopustne, pri čemer se v teh primerih ponovno ugotavljajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Vse obrazloženo velja tudi za predmetno zadevo, v zvezi s čimer velja še pojasniti, da vprašanje pravice do posesti oziroma obstoja najemnega razmerja, s katerim se je že ukvarjalo Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št II P 736/2012, predstavlja le predhodno vprašanje, ki (čeprav je samostojna celota) ni predmet odločanja o glavni stvari in zato odločitev o takem vprašanju ne postane pravnomočna.3 Prav tako pa škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka v predmetni zadevi, ni ista kot škoda v zadevi opr. št II P 736/2012 Okrožnega sodišča v Mariboru, saj se namreč nanaša na drugo časovno obdobje in zato posledično tudi ne gre za isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek, ki je bil podlaga tožničinega zahtevka v omenjenem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pravnomočno razsojene stvari je tako pravilna, saj o predmetnem zahtevku tožeče stranke (za povrnitev nadaljnje škode) še ni bilo odločeno.

8. Očitane kršitve iz 12., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane, prav tako tudi ne kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, URS). Višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo.4 Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovornim navedbam o tem, da je bilo o vprašanju protipravnosti odvzema posesti že pravnomočno odločeno, kot tudi, da sodna praksa, na katero se je sklicevala tožena stranka, z vidika predmetne zadeve ni relevantna, s čimer se pritožbeno sodišče glede na zgoraj pojasnjeno o odločitvi o predhodnem vprašanju in uveljavljanju sukcesivno nastajajoče škode v celoti strinja.

9. Zatrjevana procesna ovira za vložitev predmetne tožbe torej ni podana, vprašanje njene utemeljenost pa bo predmet nadaljnje presoje sodišča prve stopnje, pri čemer naj se glede na podani ugovor zastaranja ter v luči zgoraj pojasnjenega o uveljavljanju sukcesivno nastajajoče škode in določbo 2. odstavka 366. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) najprej opredeli do utemeljenosti tega ugovora.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Prva toženka in drugi toženec s pritožbama nista uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbi v ničemer ni prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka ter prva toženka in drugi toženec krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23.11.2010 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12.12.2012. 2 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 129/2013 z dne 19.12.2013, opr. št. II Ips 51/2010 z dne 5.9.2013 in opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18.12.2003, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14.11.2007 ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 721/2003 z dne 24.2.2005; prav tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1379/2013 z dne 6.5.2014 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1022/2016 z dne 11.10.2017. 3 V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 1. knjiga, stran 121 ter D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 3. knjiga, strani 157 in 158. 4 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1367/2012 z dne 20.5.2014.