Jedro

Tožnik je v letu 2008 in 2009 uporabljal službeno vozilo in plačilne kartice za nabavo goriva podjetja, pri katerem ni bil zaposlen, v zasebne namene. Gre za drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki ga je omogočilo podjetje, in od katerega bi moralo kot plačnik davka izračunati in plačati davčni odtegljaj od drugih dohodkov.

Ker se z izpodbijano odločbo tožniku davek ne nalaga, višina naknadno ugotovljenih dohodkov in njihove obdavčitve ni predmet tega postopka. Izpodbijati jih bo mogoče v postopku obnove odmere dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov fizičnih oseb ugotovil, da tožnik davčnemu organu ni predložil resničnih, pravilnih in popolnih podatkov za leto 2008 in 2009 o prejetih drugih dohodkih in s tem deloval v nasprotju z 10. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da je tožnik v letu 2008 in 2009 uporabljal službeno vozilo BMW X5 podjetja A. d.o.o. in plačilne kartice za nabavo goriva podjetja A. d.o.o., pri katerem ni bil zaposlen, v zasebne namene. Gre za drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki ga je omogočilo podjetje A. d.o.o., in od katerega bi moralo kot plačnik davka izračunati in plačati davčni odtegljaj od drugih dohodkov. V nasprotju z navedenim svojih obveznosti po 283. in 284. členu ZDavP-2 ni izpolnilo, saj davka ni obračunalo in plačalo, davčnemu organu pa tudi ni predložilo obračuna davčnih odtegljajev oziroma mu sporočilo podatkov o izplačilu drugih dohodkov za tožnika. Davčni organ zato ni imel podatkov za njihovo vključitev v informativni izračun dohodnine tožniku za leto 2008 in 2009. Tožnik ugovora, da so podatki v informativnem obračunu, ki se šteje za napoved za odmero dohodnine, nepravilni in da je davčna obveznost prenizko ugotovljena, ni vložil, čeprav bi to skladno s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 (ki je veljal za leto 2008) oziroma skladno s četrtim odstavkom 267. člena ZDavP-2 (ki je veljal za leto 2009) moral storiti. S tem je deloval v nasprotju z 10. členom ZDavP-2, ki v 1. točki določa, morajo zavezanci za davek davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov.

Po ugotovitvah davčnega organa znaša obruteni znesek drugega dohodka za leto 2008 skupaj 15.963,59 EUR (leasing obroki za osebno vozilo 9.504,48 EUR, nabava goriva s kartico A. d.o.o. 2.468,51 EUR) in akontacija dohodnine 3.990,90 EUR. Za leto 2009 pa skupaj 20.607,66 EUR (leasing obroki 14.256,72 EUR, nabava goriva 1.199,41 EUR) in akontacija dohodnine 5.151,92 EUR. Ker je bil plačnik davka izbrisan iz sodnega registra, mu plačila akontacije dohodnine ni mogoče naložiti. O ugotovitvah tega postopka bo zaradi obnove dohodnine tožniku obveščen pristojni oddelek davčnega urada.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-02-12/2012 z dne 19. 4. 2013 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v svojih razlogih v celoti pritrdilo razlogom organa prve stopnje. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnik v obeh letih za službene in zasebne potrebe uporabljal avto pravne osebe A. d.o.o., ki ni bila njegov delodajalec, pravna oseba pa je preko plačilnih kartic B. in C. za uporabo tega vozila krila tudi stroške goriva. Dejstvo, da je tožnik uporabljal vozilo BMW X5, reg. oznake ..., ki je bil v lasti pravne osebe A. d.o.o., pa je razvidno iz potnih nalogov, ki jih je NLB leasing v zvezi s službenimi potovanji (z odobreno uporabo lastnega vozila reg. št. ... izdala tožniku kot svojemu zaposlenemu. Tožnik je torej moral vedeti, da so dohodki, ki jih je v obliki uporabe avtomobila in plačila goriva prejemal od pravne osebe A. d.o.o., obdavčljivi, zato je z opustitvijo ugovora na informativni izračun dohodnine kršil 10. člen ZDavP-2, ki uzakonja načelo dolžnosti dajanja podatkov. Ugotovitev, da tožnik davčnemu organu ni predložil pravilnih podatkov za odmero dohodnine, je zato utemeljena. Ker se z izpodbijano odločbo tožniku davek ne nalaga, višina naknadno ugotovljenih dohodkov in njihove obdavčitve ni predmet tega postopka. Izpodbijati jih bo mogoče v postopku obnove odmere dohodnine. Brezpredmetne pa so po presoji pritožbenega organa tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na inšpekcijski pregled pri pravni osebi A. d.o.o., ker je bil ta zaključen s pravnomočno odločbo in vanj z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče posegati.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo se tožniku dodatno odmerja dohodnina za leto 2008 in leto 2009. Drugostopni organ je neutemeljeno zavrnil tožnikovo izjavo, s katero dokazuje prijateljske vezi z direktorjem podjetja A. d.o.o. z obrazložitvijo, da mu je direktor dal v uporabo službeno vozilo in ne vozilo v svoji lasti. Tožnik se z navedenim ne strinja, saj iz prometnega dovoljenja ni mogel razbrati, kdo je lastnik vozila (vpisan je bil Hypo), prijatelj (direktor in lastnik A. d.o.o.) pa mu je v uporabo ponudil svoje vozilo. Tožnik ne more odgovarjati in nositi posledic za prejeto uslugo prijatelja, ki je bil pri razumevanju oziroma navajanju lastništva vozila nedosleden. Zato se ne strinja s predpostavko, da bi moral vedeti, da gre za drug (obdavčljiv) dohodek, saj ni vedel niti tega, da je vozilo last pravne osebe. Tožena stranka nadalje ni presodila obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izračun višine drugega dohodka. Iz navedenih razlogov tožnik pritožbene navedbe v celoti ponavlja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih ne ponavlja.

Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri davčne obveznosti oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti (prvi odstavek 141. člena ZDavP-2). Izpodbijana odločba je ugotovitvena, saj tožniku z njo davčna obveznost ni odmerjena. Drugačna tožbena trditev je neutemeljena in neskladna z izrekom.

Enako kot v davčnem postopku so tudi v upravnem sporu nesporne ugotovitve davčnega organa, ki se nanašajo na ugotovljene druge dohodke iz naslova nabave goriva s plačilno kartico družbe A. d.o.o. Že te pa po presoji sodišča predstavljajo zadostno dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe iz razlogov, ki jih navajata oba davčna organa.

Do navedb tožnika, ki se nanašajo na ugotovljeno višino drugih dohodkov iz naslova uporabe vozila v zasebne namene, se pritožbeni organ po presoji sodišča pravilno in zadostno izreče z ugotovitvijo, da višina naknadno ugotovljenih dohodkov (ki jo davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ugotavlja), na odločitev v zadevi ne vpliva. Če gre za navedbe, ki so pravno nerelevantne, se organ do njih zadostno opredeli že s tem, ko jih označi kot take.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama v bistvenem nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).