Jedro

V primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno pravni osebi – družbi, je upravičenec do denacionalizacije le pravna oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi M.G. zoper delno odločbo Upravne enote ... z dne 1.2.1999, s katero je ta odločila, da se upravičencema pok. A. in M.L. vrnejo v last in posest kmetijska zemljišča, in sicer 24 parcel. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v zvezi z reševanjem pritožbe zavrnejo zahteve I.L., A.M., M.G. in tožnika za denacionalizacijo, in sicer za 19 parcel od 24 parcel, navedenih v izreku navedene prvostopne odločbe. O 5 parcelah, navedenih v prvostopni odločbi z dne 1.2.1999, in sicer parcela št. 1149, 1156, 1157, 1158 in 1159 k.o. ..., tožena stranka ni odločila zato, ker je o teh že odločil prvostopni upravni organ z odločbo z dne 2.8.2000, ki je pravnomočna, in sicer tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da ker so bila zemljišča, navedena v izreku izpodbijane odločbe, podržavljena družbi G., kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, iz trgovskega registra in odločbe o podržavljenju, je upravičenec do denacionalizacije pravna oseba in ne družbeniki ali delničarji. Družbeniki ali delničarji v takem primeru niso upravičenci, ker premoženje ni bilo podržavljeno njim, ampak družbi. Družbeniki ali delničarji so upravičenci le, kadar je bila podržavljena družba kot taka (13. člen ZDen). Da bi bila podržavljena družba, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Tako stališče je v zvezi z delom obravnavanega denacionalizacijskega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 2. 8. 2000, potrjeno z odločbo tožene stranke z dne 4.4.2002, zavzelo to sodišče v sodbi, opr. št. U 946/2002 z dne 11.6.2003, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. I Up 1169/2003 z dne 28.9.2005. V zvezi z v sodnem postopku predloženimi listinami, ki naj bi dokazovale, da je bilo premoženje dejansko podržavljeno družbenikoma, pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni obrazložila, zakaj teh listin ni predložila v upravnem postopku, ki je tekel že od leta 1993. Zato sodišče ocenjuje, da gre za nedopustne tožbene novote v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS. Pa tudi sicer sodišče ugotavlja, da se listine po vsebini nanašajo na odločbo o podržavljenju. Akt, s katerim je bilo premoženje podržavljeno, pa se glede na določbe ZDen v denacionalizacijskem postopku ne odpravlja in se njegova zakonitost ne preizkuša. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče s tem, ko je odločitev sprejelo na seji, kljub zahtevi tožnika v tožbi, da opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze, bistveno kršilo določbo 50. člena ZUS. V obravnavani zadevi je bistvena okoliščina, ali so bile nepremičnine podržavljene družbi ali fizični osebi. Prav glede te okoliščine je tožnik predlagal izvedbo dokazov na glavni obravnavi in pri tem pojasnil, da je po dolgotrajnem iskanju šele dne 5.2.2006 uspel najti listine. Zato ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da ni pojasnil, zakaj listin ni predložil v upravnem postopku. Kršena je tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma načela kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja. Vztraja pri tožbenih navedbah, da je bilo premoženje podržavljeno fizičnima osebama A. in M.L. in ne družbi G. Glede tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Splošno znano dejstvo je, da so bila podjetja v večini podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, predmetna zemljišča pa so bila podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, torej na podlagi zakona, ki je bil temelj za podržavljenje kmetijskih zemljišč, zlasti fizičnim osebam. Navaja, da glede na temelj podržavljenja obstaja velika verjetnost, da je bilo podjetje G. likvidirano in je bilo torej premoženje ob podržavljenju dejansko last fizičnih oseb – bivših družbenikov, v zemljiški knjigi pa je bilo kot lastnik premoženja vpisano podjetje G. zgolj zaradi neažurnosti vpisov v povojnem obdobju. Iz predloženih dokazov izhaja, da je šlo pri družbi G. za obrt, ki je bila registrirana pri Mestnem županstvu v X. v obrtnem registru in ki je bila izbrisana iz registra na podlagi odločbe Mestnega županstva X. z dne 7.3.1945, in torej v času izdaje odločbe o nacionalizaciji ni več obstajala. V takem primeru skladno z dosedanjo prakso in stališčem Ustavnega sodišča velja glede fizičnih oseb, da če je oseba umrla pred 28.8.1945 oziroma 15.9.1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se glasi akt o podržavljenju, če je bilo pred tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavanem primeru se uporabi analogija, saj je bila odločba o nacionalizaciji izdana 10.7.1946, torej več kot eno leto in pol po tem, ko obrt G. ni več obstajala, saj je bila že 7.3.1945 izbrisana iz registra. Zato se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno prevzemnikoma premoženja izbrisane družbe, torej fizičnima osebama A. in M.L. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Lovska družina R. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo navaja, da soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter z razlogi za odločitev, navedenimi v izpodbijani sodbi. Iz predloženih listin izhaja, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, v času podržavljanja v lasti družbe G. in da je bilo podržavljeno tej družbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je lahko družbenik družbe denacionalizacijski upravičenec, čeprav je bilo z odločbo o podržavljenju premoženje – zemljišča, ki so predmet zahtevka, podržavljeno družbi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi, v obravnavanem primeru družbi z omejeno zavezo (d.z.o.z.), upravičenec do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9.a člena ZDen. To izhaja iz določbe 1. odstavka 3. člena ZDen, ki določa, da je upravičenec do denacionalizacije le oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa tudi iz določbe 13. člena ZDen, ki daje pravico do vrnitve premoženja družb tudi družbenikom, pri čemer je sodna praksa zavzela jasno stališče, da je navedeno določbo 13. člena razlagati tako, da je družbenik upravičenec le v primeru, če je bila podržavljena družba kot taka. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer iz listin, ki jih je vlagatelj zahtevka dolžan priložiti zahtevi za denacionalizacijo, izhaja, da so bila predmetna zemljišča podržavljena družbi, ki je bila v času podržavljenja zemljiškoknjižna lastnica podržavljenih zemljišč, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da družbenika ne moreta biti upravičenca do denacionalizacije.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati zatrjevanje tožeče stranke, da ker je bila družba že pred podržavljenjem likvidirana, premoženje ni bilo podržavljeno družbi. Sodišče je kot dokaz o tem, komu je bilo premoženje podržavljeno, pravilno upoštevalo odločbo o podržavljenju ter zemljiškoknjižno stanje v času podržavljenja in na tej podlagi pravilno ugotovilo, da je bilo premoženje podržavljeno družbi in da je bila ta v času podržavljenja lastnica premoženja, ki je predmet obravnavanega postopka. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, se v postopku denacionalizacije pravilnost in zakonitost aktov o podržavljenju ne presoja, zato se na podlagi teh aktov odloča o upravičenosti zahteve za denacionalizacijo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo treba v tem primeru smiselno uporabiti določbe 11. člena ZDen, saj se takšna uporaba ZDen za pravne osebe ne dovoljuje. S tem, ko prvostopno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj odloča v tožbi po opravljeni glavni obravnavi, po presoji pritožbenega sodišča ni napravilo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Ker je s 1.1.2007 začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), vrhovno sodišče pri odločanju tudi o pravnih sredstvih, vloženih pred 1.1.2007, odloča po ZUS-1. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1. Kdaj je to, je določeno v 59. členu ZUS-1, vendar v tem primeru ta pogoj ni izpolnjen, saj je tožnik v tožbi za obnovo postopka na glavni obravnavi predlagal le taka nova dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev v tem primeru, kar pa je v obrazložitvi te sodbe že pojasnjeno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 107. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP).