Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, ali je tožnik tahograf nepravilno uporabljal po lastni odločitvi ali pa ga je v to (neposredno ali posredno - prek določitve časovnih okvirov in relacij poti) silila tožena stranka, ugotoviti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prepričljivo in vestno dokazno oceno bi moralo vnesti v obrazložitev svoje odločitve, saj je ugotovitev, po čigavi iniciativi je tožnik nepravilno uporabljal tahograf, v tem sporu bistvena za presojo verodostojnosti izpisov tahografa, s katerimi je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) med drugim dokazoval obseg nadurnega in nočnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, I., II. in V. točka izreka sodbe in sklepa se razveljavijo ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v I. in II. točki izreka naložilo toženi stranki, naj tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 3. 2014 do 29. 12. 2018 obračuna in izplača plačilo za opravljeno nadurno in nočno delo v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. V III. točki izreka je zavrnilo višji zahtevek iz naslova nadurnega in nočnega dela. V IV. točki izreka je ustavilo postopek v delu umaknjene tožbe. V V. točki izreka pa je tožniku naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne 964,74 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in V. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Vztraja na stališču, da je zahtevek za marec 2014 zastaral. Navedbam tožene stranke, da je bila plača za ta mesec izplačana 15. 4. 2014, tožnik ni nasprotoval, zato tožena stranka potrdila o izplačilu ni predložila. Tožnik ni dokazal števila opravljenih nadur in nočnih ur. Sodba sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo izplačilo nadur in nočnih ur, čeprav je v obrazložitvi zapisalo, da je delovni čas tožnika nemogoče opredeliti, saj za to ni ustreznih podatkov v dokumentaciji. Izvedenec je ugotovil, da tožnik ni pravilno uporabljal tahografa, s čimer bi lahko dokazoval število opravljenih ur dela. Za takšno nepravilno uporabo ne more biti odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, kako je prišlo do zaključka, da je bila nepravilna uporaba tahografa s strani tožnika posledica odrejenega dela s strani tožene stranke, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem opozarja na izpovedi tožnika, tožene stranke in priče A. A. Sodišče prve stopnje je brez navedbe razloga zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in neobrazloženo izdalo sodbo na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja, ki temelji na oceni domnevno opravljenih nadur in nočnega dela. Pri tem ni pojasnilo, zakaj je sledilo dopolnitvi in ne prvotnemu mnenju, ki temelji na podatkih tahografa. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje od seštevka nadur in ur nočnega dela, odštelo že izplačane nadure in ure nočnega dela od oktobra 2017 do decembra 2018. S tožnikom in ostalimi delavci je bil sklenjen dogovor, da je dnevna postavka zajemala vse – osnovno plačo, dodatek za delovno dobo, prevoz, nadure, dnevnice, dodatek za nočno delo in ostalo. Tak dogovor izhaja iz navedb tožene stranke, predloženih listinskih dokazov tožnika o mesečnih obračunih delovnih dni in opravljenih kilometrih, iz zapisnika o sestanku z delavci in iz izpovedi prič C. C. in A. A. ter tožnika in tožene stranke. Sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj je glede tega, da nadure ne spadajo v sklenjen dogovor, verjelo tožniku, ostalim pričam pa ne. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da primanjkljaj v plačilu nadur ne more biti pokrit s plačilom dnevnic. Sodišče prve stopnje bi moralo imenovati izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal, kolikšen znesek bi tožnik glede na dogovor o višini plačila moral prejeti in kolikšnega je prejel. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za pobot preplačanih dnevnic. Dejstvo, da se od dnevnice ne plačujejo davki in prispevki, še ne pomeni, da te terjatve ni mogoče pobotati s plačilom za nadurno in nočno delo. Sicer pa je tudi dnevnice mogoče obrutiti. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa. V pogodbi o zaposlitvi tožnika je navedeno, da obe stranki zavezujejo določbe kolektivne pogodbe za dejavnost tožene stranke. Zakonsko je določena uporaba splošnih aktov delodajalca, zato se za njihovo uporabo (v konkretnem primeru Pravilnika o evidenci delovnega časa in določanju in izrabljanju letnega dopusta) ni treba še posebej dogovoriti v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi tožnika je bila napisana na obrazcu, ki opcije za neenakomerni delovni čas sploh ni imel. Iz potnih nalogov in izpisov tahografa izhaja, da tožnikov delovni čas ni bil enakomerno razporejen. Meni, da je treba upoštevati daljše časovno obdobje šestih mesecev in ne le obdobje enega meseca. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo neposrednosti, ker ni zaslišalo prič D. D. in E. E., ampak je le prebralo zapisnik o njunem zaslišanju v drugem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Navaja, da tožena stranka ni trdila, da je bila plača za marec 2014 izplačana 15. 4. 2014, ampak le, da jo je praviloma izplačevala 15. v mesecu. Izvedenec ni ugotovil, da se delovnega časa sploh ne da ugotoviti, ampak le, da ni mogoče povsem točno opredeliti delovnega časa. Izvedenec vseh opravil tožnika ni mogel ugotoviti, zato bi bil pravi obseg delovnega časa tožnika še večji. Količina opravljenih ur nočnega dela pa med strankama sploh ni bila sporna, tudi pritožbene navedbe se v resnici nanašajo le na nadurno delo. Tožnik ni pravilno uporabljal tahografa zato, da je lahko izpolnjeval vsa navodila tožene stranke glede nakladov in razkladov. Enako je počel tudi A. A. Tožnik je z vsemi listinami in izvedenskim mnenjem dokazal obseg delovnega časa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in odštelo že zabeležene nadure na plačilnih listah od oktobra 2017 do novembra 2018. Med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor, v skladu s katerim bi bilo v dnevno postavko zajeto tudi plačilo za nadurno in nočno delo. Tožnik tudi ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik v tem sporu zahteva plačilo nadurnega in nočnega dela v obdobju od marca 2014 do decembra 2018, ko je kot zaposlen pri toženi stranki opravljal delo voznika tovornjaka. V skladu s tretjim odstavkom 127. člena oziroma prvim odstavkom 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, med drugim tudi za nočno in nadurno delo. Iz naslova nadurnega dela tožnik zahteva skupaj 25.342,50 EUR bruto, iz naslova nočnega dela pa 1.274,70 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer iz naslova nadurnega dela do višine 10.306,00 EUR, iz naslova nočnega dela pa do višine 964,20 EUR. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja tako bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ne glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka se pritožbeno sodišče delno opredeljuje tudi do drugih pritožbenih ugovorov, saj ocenjuje, da je to smotrno zaradi hitrejše končne rešitve tega spora.

7. Tožena stranka zaslišanja prič D. D. in E. E. v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala (predlagal jih je tožnik), zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela neposrednosti iz 4. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje le prebralo zapisnik o zaslišanju teh prič v drugem sodnem postopku. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. Sodišče prve stopnje je razloge navedlo v 21. točki obrazložitve sodbe in sklepa.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zahtevek za plačilo nočnega in nadurnega dela v marcu 2014 ni zastaran. Terjatve iz delovnega razmerja po določbi 202. člena ZDR-1 zastarajo v roku petih let. Tožnik je tožbo v tem sporu vložil 17. 4. 2019, zato je z vidika zastaranja tega zahtevka bistveno, kdaj je v plačilo zapadlo marčevsko plačilo za delo, v okviru katerega bi tožena stranka morala tožniku plačati tudi vtoževane terjatve. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka trdila, da je bilo to plačilo izplačano 15. 4. 2014 in da tožnik temu ni nasprotoval. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je bilo plačilo opravljeno do 15. v mesecu, redko pa kasneje, vendar najkasneje do 17. v mesecu. Čeprav je tožnik ugovoru zastaranja nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, tožena stranka potrdila o izplačilu marčevskega plačila za delo ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da v času vložitve tožbe še ni preteklo pet let od zapadlosti marčevskega plačila za delo.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da bo delo opravljal s polnim delovnim časom 40 ur tedensko in da ima petdnevni delovni teden. Dogovora o neenakomerno razporejenem delovnem času v pogodbi o zaposlitvi pravdni stranki nista sklenili. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila takšna razporeditev delovnega časa določena v pravilniku tožene stranke, saj se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nanj nista izrecno sklicevali. Ob navedenem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da so bile pogodbe o zaposlitvi sestavljene na klasičnem obrazcu, ki opcije za neenakomerni delovni čas ni imel. Zakonodaja ne zavezuje delodajalca, da bi moral z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi na kakršnem koli obrazcu, mora pa biti pogodba o zaposlitvi skladna z delovnopravno zakonodajo in sicer z ZDR-1, kolektivno pogodbo dejavnosti in splošnimi akti delodajalca.1 Ker se pravdni stranki izrecno ali s sklicevanjem na splošne akte delodajalca v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili za neenakomerno razporejen delovni čas, kot to predvidevata prvi odstavek 148. člena ZDR-1 in 7. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenih zahtevkih pravilno izhajalo iz pravil enakomerne razporeditve delovnega časa.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s plačilom previsokih dnevnic tožena stranka ni mogla delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega in nočnega dela. Dnevnice niso plačilo za delo, ampak so namenjene povračilu stroškov, ki jih je imel delavec na službeni poti (prvi odstavek 130. člena ZDR-1), zato ne morejo biti upoštevane kot plačilo za nadurno oziroma nočno delo.2 Ker poračun plačila za delo z dnevnicami ni mogoč, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki je bil predlagan za izračun višine dnevnic, do katerih je bil tožnik upravičen.

11. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da iz obrazložitve sodbe in sklepa ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila nepravilna uporaba tahografa s strani tožnika posledica odrejenega dela s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe in sklepa sploh ni utemeljilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sprejelo dejanske zaključke, in sicer: da "kot neutemeljene zavrača navedbe tožene stranke, da je tožnik nadurno delo in nočno delo opravljal po lastni odločitvi, v posledici lastne organizacije dela", da "ne dvomi, da je bilo nadurno in nočno delo posledica navodil delodajalca, ko je tožnik kot voznik tovornega vozila odrejeno delo moral opravljati v odrejenih določenih časovnih okvirih", in da "ocenjuje, da je bila nepravilna uporaba tahografa s strani tožnika posledica odrejenega dela s strani tožene stranke". Zaradi navedene pomanjkljivosti pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve ne more preizkusiti in se ne more opredeliti do pritožbenih ugovorov, s katerimi tožena stranka napada te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz izpovedi tožnika, tožene stranke in priče A. A., na katere opozarja tožena stranka v pritožbi, ter iz zapisnika o zaslišanju D. D. in E. E. glede tega dejstva izhaja bistveno različno. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, ali je tožnik tahograf nepravilno uporabljal po lastni odločitvi ali pa ga je v to (neposredno ali posredno – prek določitve časovnih okvirov in relacij poti) silila tožena stranka, ugotoviti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prepričljivo in vestno dokazno oceno bi moralo sodišče prve stopnje vnesti v obrazložitev svoje odločitve, saj je ugotovitev, po čigavi iniciativi je tožnik nepravilno uporabljal tahograf, v tem sporu bistvena za presojo verodostojnosti izpisov tahografa, s katerimi je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) med drugim dokazoval obseg nadurnega in nočnega dela.

12. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede dogovora o plačilu za delo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je dnevna postavka zajemala tudi plačilo nadurnega in nočnega dela. Tožnik je takšnemu dogovoru nasprotoval. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe in sklepa ugotovilo, da pravdni stranki nista izrecno in nedvoumno opredelili, kaj vse zajema dnevna neto postavka in da gre v obravnavanem primeru za dogovor, po katerem delavec (tožnik) ni upravičen do minimalno zagotovljenih pravic, ki mu pripadajo po zakonu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe tudi v tem delu nejasni in neobrazloženi, zato se sodbe ne da preizkusiti in na pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka izpostavlja izpovedi tožnika in zaslišanih prič, ne da odgovoriti. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, kakšna je bila vsebina dogovora med strankama glede plačila za delo, oziroma, z drugimi besedami, ali je bil dogovor, da dnevna postavka zajema vse sestavine plačila za delo, med strankama v resnici sklenjen.

13. Sodišče prve stopnje je stranki in priče o tem zasliševalo, vendar v razlogih sodbe ni navedlo jasnih razlogov o tem, kakšen dogovor glede plačila za delo je bil med strankama sklenjen oziroma kaj vse je plačilo po sklenjenem dogovoru vsebovalo ter iz katerih dokazov to izhaja. Zaslišani stranki in priče so glede tega dejstva izpovedovale bistveno različno, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi. Iz obrazložitve sodbe in sklepa je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dogovor med delavcem in delodajalcem, po katerem se delavcu celotno plačilo za delo določi in izplača na podlagi urne ali dnevne postavke, v skladu s prisilnimi določbami ZDR-1, če je delavcu hkrati zagotovljen minimum pravic, ki mu gredo po zakonu oziroma kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi, če so določene ugodneje kot v zakonu (drugi odstavek 9. člena in 32. člen ZDR-1).3 Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno niti, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da dogovor, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama glede plačila za delo, tožniku ne zagotavlja minimuma pravic po zakonu, kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Za sprejem takšnega zaključka bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšna je bila minimalna osnovna plača in dodatki v vtoževanem obdobju od marca 2014 do decembra 2018 ter ali je plačilo po dnevni postavki v višini 75 oziroma 80 EUR neto navedeno v celoti pokrilo. Sodišče prve stopnje razlogov o teh odločilnih dejstvih v obrazložitvi svoje odločitve ni navedlo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

14. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe (I., II. in V. točka izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti tako, da bo sprejelo odločitev, iz katere bodo izhajali jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ker navedeno postopanje sodišča prve stopnje pomeni ugotavljanje obsežnejšega sklopa dejstev in izvedbe dokaznega postopka, po potrebi tudi z izvedencem za promet, hkrati pa delna razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravilo samo. Namen inštančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena, ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. Pdp 334/2020. 2 Prim. Pdp 731/2019, Pdp 582/2015, Pdp 220/2016, Pdp 221/2016 idr. 3 Prim. Pdp 1629/2014, Pdp 609/2021.