Jedro

Dodatne obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR ne morejo vplivati na (prekluzivni) rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ta rok lahko začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in poteče osem dni.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine (točka 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrne, v preostalem delu pa se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače v zakonsko določenem roku. Tožena stranka mu kljub opominom ni izplačala odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, prav tako pa tudi ne regresov za letni dopust in jubilejne nagrade. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom tožnika ugodilo v celoti, razen deloma glede regresa za letni dopust za leto 2005. Ugotovilo je, da je tožena stranka izplačala tožniku plače za mesece december 2004 ter januar in februar 2005 z zamudo. Tožnik je toženi stranki poslal opomin na izpolnitev obveznosti dne 12. 4. 2005, obvestilo o kršitvah pa 13. 4. 2005 tudi na Inšpektorat za delo. Obema je bila vročena 20. 4. 2005 tudi izredna odpoved. Takrat je bila tožena stranka ponovno v zamudi s plačilom plače za mesec marec 2005, ki jo je izplačala šele maja 2005. Tožnik ni zamudil prekluzivnega roka za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZDR mora delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje osmi dan potem, ko je delodajalca predhodno pisno opozoril in ko je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. Določb o prekluzivnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče tolmačiti tako, da bi delavec, ki mu delodajalec dlje časa neredno izplačuje plače, pogodbo lahko odpovedal samo v 15 dneh od izteka zakonskega roka za plačilo tretje z zamudo izplačane plače, kasneje pa ne več, kljub temu, da delodajalec tudi v naslednjih mesecih ne bi izplačeval pravočasno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo zakonskih rokov iz 110. člena ZDR. Dolžnost spoštovanja teh rokov je določena tako za delavca kot za delodajalca, s svojo razlago pa je sodišče postavilo delavca v privilegiran položaj. Taka razlaga navedene določbe je tudi v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 108/2006, po kateri mora delavec spoštovati v 110. členu določene roke. Utemeljen razlog za izredno odpoved je nastopil v trenutku, ko tožena stranka tretjič zapored ni izplačala plače v zakonsko določenem roku, torej 18. 3. 2005. Zato je izredna odpoved, podana 19. 4. 2005, prepozna, odpravnina pa prisojena neutemeljeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, saj izrecno navaja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo v celoti. Toda glede tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine, regresov za letni dopust in jubilejne nagrade, revizija glede na vrednost ni dovoljena, sodišče pa je tudi ni dopustilo (31. člen ZDSS-1). Sklep o nedopustitvi revizije v tem delu je pravnomočen (tožena stranka se ni pritožila), zato je bilo treba revizijo v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo da delavec. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave), delavca ne more (pri)siliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko uveljavlja le, da tudi delavec izpolni svoje obveznosti ob odpovedi. Pri redni odpovedi predvsem, da ostane na delu še ves čas odpovednega roka. Pri izredni odpovedi pa lahko (v sporu, ki ga sproži delavec) ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR. Sodišče je tako v obravnavani zadevi presojalo (in moralo presojati) zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika zaradi ugovora tožene stranke na njegov zahtevek za plačilo odpravnine po 109. členu v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR (tako tudi v zadevah št. VIII Ips 28/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 136/2006 z dne 20. 6. 2006, VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007 in VIII Ips 178/2007 z dne 28. 5. 2008).

Po določbi 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca tudi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenih rokih. Odpoved je možna v osmih dneh po tem, ko delavec predhodno pisno opozori delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Zakon tudi za delavca določa (drugi odstavek 110. člena ZDR), da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V zadevi, ki jo navaja tudi revizija (VIII Ips 108/2006), je Vrhovno sodišče navedlo predvsem dvoje. Prvič, da je treba upoštevati, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obveznost delavca, ampak njegova pravica, in da delodajalec kršitve svojih obveznosti ne sanira s tem, da jih izpolni. Kršitve, ki so razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, ostanejo, saj še vedno velja, da delodajalec na primer trikrat zaporedoma delavcu ni izplačal plačila za delo ob določenem roku. Delavčeva odločitev (pravica) pa je, ali se bo odločil in delodajalcu zaradi tega izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. In drugič, ker je treba glede na določbo drugega odstavka 110. člena ZDR izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, osemdnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR na tek 15 dnevnega prekluzivnega roka nima nobenega vpliva.

V citirani zadevi je šlo za primer, ko delodajalec delavcem ni pravočasno izplačeval plač praktično celo leto, delavci pa so se za odpoved odločili, ko tudi plače za mesec december niso prejeli pravočasno. Ob taki dejanski podlagi je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 108/2006 navedlo: "Že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so obstajali razlogi, ki so jo utemeljevali (izbirna pravica če in kdaj bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi je izključno na upravičencu), vendar za ugotovitev, da je bil spoštovan prekluzivni rok, to ni pomembno. Pomembno je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (plače niso prejeli v določenih rokih trikrat zaporedoma - oktober november december) tudi v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da so ti odpovedni razlogi obstajali že tudi prej, pa se takrat delavci niso odločili za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o zakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je glede ohranitve roka bistveno, da so delavci - tožniki za zadnjo kršitev izvedeli na plačilni dan 18.12.2003, da delodajalec tudi v treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni spoštoval dogovorjenega roka plačila za delo. Torej je utemeljen zaključek, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v zakonsko določenem subjektivnem roku (opomba: 30. 12. 2003)." Ker so delavci izredno odpovedali pogodbe o zaposlitvi podali tudi v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, se sodišču v navedeni zadevi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem razmerja med tem rokom in postopkom oziroma rokom iz prvega odstavka 112. člena ZDR.

V obravnavani zadevi pa je dejansko stanje nekoliko drugačno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku plača (ki bi morala biti izplačana najkasneje 18. v mesecu za pretekli mesec) za mesec december 2004 izplačana 7. 2. 2005, za mesec januar 2005 dne 17. 3. 2005 in za mesec februar 2005 dne 15. 4. 2005. Tudi plača za mesec marec 2005 je bila izplačana z zamudo, šele 17. 5. 2005. Tožnik je toženo stranko na izpolnitev obveznosti pisno opomnil 12. 4. 2005, obvestilo o kršitvah pa je poslal Inšpektorju za delo 13. 4. 2005. Pisna odpoved je bila vročena toženi stranki 20. 4. 2005. Iz takega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik ravnal v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR. Sporno je le, ali je odpoved podal v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

ZDR v 110. členu ne določa nobene izjeme glede rokov v primeru, ko delavec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V prvem odstavku 112. člena pa delavcu nalaga dodatno obveznost opominjanja delodajalca in obveščanja inšpektorja za delo. Poleg tega določa delavcu še nek poseben rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je zapisana, določba prvega odstavka 112. člena pomeni, da se delavec lahko kadarkoli svobodno odloči, ali bo v zakonsko določenih primerih delodajalčevih kršitev pravic oziroma neizpolnjevanja obveznosti, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (lahko ravna tudi po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR), mora pa predhodno pisno opomniti delodajalca, da ne izpolnjuje ali da krši obveznosti, in mora pisno opozoriti inšpektorja za delo o tem. Vprašanje je, kaj pomeni določba, da lahko odpove pogodbo o zaposlitvi "v osmih dneh po tem", ko opomni delodajalca in obvesti inšpektorja.

Iz določbe prvega odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le-ta očitane kršitve odpravi ali obveznosti izpolni (dopolnitev določbe 112. člena s tretjim odstavkom v ZDR-A na odločitev v tej zadevi ne more vplivati). Vrhovno sodišče je v podobnih primerih zakonsko določbo razlagalo tako, da tudi na primer naknadno plačilo nepravočasno izplačane plače ne vpliva na obstoj odpovednega razloga. Tega tudi sicer ni mogoče odpraviti: plača je bila in je ostala izplačana nepravočasno. Razlog za izredno odpoved po četrti alineji prvega odstavka 112. člena ZDR namreč ni neizplačilo plače, temveč najmanj trikratno izplačilo (izplačevanje) plače z zamudo. Obveznosti delavca iz prvega odstavka 112. člena ZDR je mogoče razumeti le kot (pred)pogoj za odpoved iz razlogov, navedenih v tem členu. Ni pa je mogoče razumeti tako, da bi delavec imel krajši (osemdnevni) rok za podajo izredne odpovedi. Tudi ob predpostavki, da tako prvi odstavek 112. člena kot drugi odstavek 110. člena ZDR določata rok delavcu za izredno odpoved, bi bilo po načelu in favorem, to neskladje mogoče razlagati le v korist delavcu: bodisi tako, da je rok 15 dni ali tako, da začne rok iz drugega odstavka 110. člena teči šele po poteku roka iz 112. člena ZDR (smiselno enako kot v primeru podobne obveznosti delavca po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, tako je sedaj določeno tudi z dopolnitvijo 112. člena v ZDR-A).

Dodatne obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR ne morejo vplivati na (prekluzivni) rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ta rok lahko začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in poteče osem dni, v katerih ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke (na primer, da je dejansko izplačal plače v roku) ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti (v primeru tistih razlogov, ko je to mogoče).

Navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da je tožnik ravnal v skladu s prvim odstavkom 112. člena in izredno odpoved podal v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR - torej pravočasno. Višina odpravnine med strankami ni sporna, saj ji tožena stranka že v pritožbi ni ugovarjala.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo glede odpravnine zavrnilo kot neutemeljeno.