Jedro

Prepoved t. i. komisornega dogovora (lex commissoria) je omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne razteza več. Komisorni dogovor v tej fazi tako ne predstavlja nič drugega kot sporazum upnika in dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prodajna pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami dne 23.1.2002, nična. Zavrnilo je tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnikoma plačati 25.000.000 SIT (sedaj 104.323,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2003 dalje, drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je omenjena prodajna pogodba neobstoječa, pa je zavrglo. Odločilo je še o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnika izpodbijata z revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Menita, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pravnorelevantnih navedb pritožbe, le ugotovilo je dejansko stanje in navedlo, da se v izogib ponavljanju sklicuje na obsežne razloge sodbe sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o pritožbenih navedbah glede odločilnih dejstev, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP). Glede odločilnih dejstev po oceni revidentov obstoji tudi nasprotje med dejansko vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah in tistim, kar je o njihovi vsebini navedeno v razlogih sodbe. Trdita, da bi pravilna uporaba materialnega prava privedla do sklepa, da so pravdne stranke s sporno prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 110/02 izigrale določbo 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjh (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl.; v nadaljevanju ZTLR), ki upniku preprečuje pridobitev lastninske pravice na zastavljenih nepremičninah. Za tak sklep morajo biti izpolnjeni naslednji elementi: obstoj glavnega pogodbenega razmerja, ki izvira iz posojilne pogodbe med upnikom in dolžnikom, obstoj akcesornega zastavnega razmerja, v katerem dolžnik za glavno pogodbeno razmerje jamči s hipoteko, in sklenitev kupoprodajne pogodbe o prenosu lastninske pravice na upnika kot poplačilu za njegove terjatve do dolžnika. Kronološki pregled odločilnih dejstev z zaključkom v toženčevem umiku predloga za izvršbo natanko na dan, ko je s sklenitvijo prodajne pogodbe prišel do poplačila svojih terjatev, kaže, da so omenjeni trije elementi podani in da so pravdne stranke dejansko ravnale v nasprotju s prepovedjo ''legis commissoriae''. Ker namen pravdnih strank ni bil odplačno prenesti lastninsko pravico, temveč poplačati dolg tožnikov do toženca, bi morala biti sporna pogodba sankcionirana z ničnostjo. Zaključujeta, da je bistvo prepovedi iz 69. člena ZTLR v varovanju dolžnikov pred izkoriščanjem upnikov, zato je tudi v predmetni zadevi treba zavarovati tožnika, ki sta za nepremičnino, vredno približno 40.000.000 SIT, prejela le 14.000.000 SIT plačila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Nobeden od očitkov, ki ju revidenta povezujeta z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

V zvezi s prvim, ki problematizira nivo obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje, pri čemer izpostavlja sklicevanje pritožbenega sodišča na razloge prvostopenjske sodbe, je treba revidentoma pojasniti, da naloga pritožbenega sodišča ob preizkusu prvostopenjske sodbe ni opredeljevati se do številnih navedb o okoliščinah, ki bi jih bilo po pritožnikovem subjektivnem videnju zadeve sodišče pri sprejemanju dokazne ocene moralo upoštevati, pa jih ni, ali pa jim ni pripisalo zadostne teže, in ob tem znova vrednotiti vsakega od izvedenih dokazov posebej. Presoditi mora zlasti pritožbene argumente, s katerimi pritožnik utemeljuje svojo kritiko načina oblikovanja stališč prvostopenjskega sodišča o obstoju oziroma neobstoju pravno pomembnih dejstev, pri čemer pa pritožbenemu sodišču ni treba ponovno in v celoti obrazlagati dokazne ocene, ki jo je zavzelo in obrazložilo že sodišče prve stopnje in s katero se pritožbeno sodišče strinja, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje(1). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe resda strnjeno, a kljub temu razumljivo pojasnilo, katera dejstva v predmetni zadevi šteje za odločilna, kakšno je njegovo stališče do zadevnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in zakaj tako méni. Kot osrednje dejansko vprašanje v zadevi je izpostavilo dejstvo (ne)izročitve kupnine, v zvezi s katerim je nato izrecno zavrnilo pritožbene trditve o neprepričljivosti toženčeve izpovedbe in pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla dokaznega bremena, četudi je to ležalo na njiju. To jasno kaže, da se je sodišče s pritožnikovimi dejanskimi navedbami v zadostni meri seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi ustrezno obravnavalo, zato očitana procesna kršitev ni podana.

Ker revidenta v okviru drugega očitka absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka zgolj izražata nasprotovanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, so v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Zato se s trditvami v alinejah, ki sledijo povedi: ''Če analiziramo izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič, je mogoče ugotoviti naslednje... '' in s trditvami o tem, kako neprepričljiva sta bila toženec in P. Z. v svojih izpovedbah in v čem se njuni izpovedbi ne ujemata, revizijskemu sodišču ni treba ukvarjati. Vezano je na dejansko podlago, ki je prestala pritožbeni preizkus. Njen bistveni del so naslednja dejstva: - pravdni stranki sta dne 23.1.2002 sklenili prodajno pogodbo za nepremičnino v obliki notarskega zapisa, na katerem so podpisi pogodbenikov overjeni, - kupnina v višini 31.000.000 SIT je bila ob sklenitvi pogodbe v celoti poravnana, - s podpisom in notarsko overitvijo prodajne pogodbe sta pravdni stranki potrdili izročitev kupnine prodajalcema, - sporna prodajna pogodba ni bila sklenjena v zavarovanje kakršnekoli terjatve, saj so terjatve iz vseh posojilnih razmerij med pravdnima strankama tedaj že prenehale, prav tako pa z njo ni bil zavarovan dolg kake tretje osebe.

Navedena dejstva ne dajejo podlage za sklep o utemeljenosti revizijskega stališča o neveljavnosti sporne prodajne pogodbe zaradi kršitve prepovedi iz 69. člena ZTLR, temveč potrjujejo materialnopravno pravilnost odločitve, da je ta pogodba, ki vsebuje vse bistvene sestavine in je bila sklenjena v ustrezni obliki, bila pa je (vsaj s strani kupca) tudi v celoti izvršena, veljavna. Revizija predvsem spregleda, da je prepoved t.i. komisornega dogovora (lex commissoria) omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne razteza več. Ratio te prepovedi je namreč, kot pravilno zapišeta revidenta, v prvi vrsti v zagotavljanju dolžnikove svobodne volje pri ustanavljanju zavarovanj, saj bi lahko upnikov dominanten položaj v razmerju do prezadolženega dolžnika privedel do tega, da bi se upnik na koncu poplačal v (veliko) večji meri, kot je znašal dolg.(2) Po zapadlosti terjatve, ko je dolžnik že v zamudi, pa je situacija povsem drugačna kot v času zastavitve, zato ni več razlogov za tovrstno varstvo zastavitelja. Zastavitelj, ki tedaj privoli v komisorni dogovor, to stori prostovoljno. Upnik ga v to ne more prisiliti, saj je jasno, da bo predmet zastave zaradi neplačila izgubil, če ne drugače, pa s prodajo v postopku izvršbe. Komisorni dogovor v tej fazi tako ne predstavlja nič drugega kot sporazum upnika in dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti (308. člen ZOR in 283. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.)(3).

Tak sporazum je torej veljavno sklenjen, če se upnik in dolžnik o njem zedinita kadarkoli po zapadlosti zavarovane terjatve. Glede na to, da so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča vse s hipoteko na nepremičnini, ki je predmet sporne prodajne pogodbe, zavarovane terjatve toženca že pred sklenitvijo te pogodbe ne le zapadle, ampak v celoti prenehale, je neutemeljenost revizijskega materialnopravnega naziranja še toliko bolj očitna. Če namreč terjatve iz posojilnih razmerij med pravdnima strankama niso več obstajale, o kakršnemkoli zavarovanju teh terjatev s prenosom lastninske pravice na nepremičnini oziroma o dogovorih s tako vsebino sploh ne more biti govora. Dejstvo, da je bil izvršilni postopek za izterjavo ene od terjatev formalno ustavljen šele z upnikovim umikom izvršilnega predloga na dan sklenitve prodajne pogodbe, je zato za zadevo povsem nepomembno.

Materialnopravno pravilna pa je nadalje tudi odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi podrejenega zahtevka, uveljavljanega s sklicevanjem na toženčevo neupravičeno pridobitev. Kot je pravilno zapisalo že prvostopenjsko sodišče, obstoj veljavnega pravnega temelja (prodajne pogodbe) nujno izključuje uporabo tega instituta. Morebitna obogatitev oziroma korist, ki jo kateri od udeležencev razmerja v takem primeru pridobi, namreč ni neupravičena.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Primerjaj Sodbo II Ips 174/2007.Op. št. (2): Glej Varanelli, Izigravanje zakona s pogodbo, Pravna praksa, št. 26/2000, str. XIV. Op. št. (3): Primerjaj Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 603-604 in Žuvela, Zakon o osnovnim vlasničkopravnim odnosima, Narodne novine, Zagreb, 1982, str. 219.