Jedro

Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).

Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja ... z dne 9. 12. 2019 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 23. 4. 2020. Presodilo je, da sta upravna akta o lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 16. člena ZPIZ-2 za poln delovni čas 40 ur na teden v obdobju od 11. 9. 2016 do 17. 3. 2020 pravilna in zakonita (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnikovi stroški postopka bremenijo proračunska sredstva sodišča (II. tč. izreka).

2. Pritožuje se tožnik zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe in predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišču očita pravne in dejanske napake ter pomanjkljivosti. Ravnanje sodišča kaže naklonjenost toženi stranki, je površno in nekorektno. Kršena je 8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), ker mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se ni imel možnosti izjaviti o vseh odločilnih dejstvih. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, dokazna ocena ni solidna, suverena niti prepričljiva, ker dokazi niso ocenjeni vestno, skrbno, razumno in prepričljivo.

S sodbo je kršenih več ustavno varovanih pravic, zato je potrebno upoštevati 15. člen Ustave RS2 (Ustava), da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Čeprav zavarovanje iz 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) ni vezano na prihodke in dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbenikov, je mogoč izvzem iz zavarovanja zaradi invalidnosti in nezmožnosti poslovodenja družbe ter doseganje prihodkov. Obvezno zavarovanje družbenika in poslovodje, ki ne more ustvarjati dohodka zaradi invalidnosti je v nasprotju z 2. členom Ustave. Vključitev v zavarovanje pomeni kršitev 14. in 33. člena Ustave, zato sodišču predlaga, da prekine postopek in vloži zahtevo za ustavno sodno presojo 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče mu je pripisalo posledice, kot če bi opravljal poslovodenje in pridobival prihodek, čeprav funkcije ni bil sposoben opravljati. Ker se do tega ni opredelilo, gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar onemogoča učinkovito izvrševanje pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ignoriralo je nemožnost delovanja družbe, brez zaslišanja napačno uporabilo materialno pravo ter arbitrarno zaključilo, da je izpolnjena podlaga za vključitev v zavarovanje. Interes državne blagajne je prevladal nad ustavnimi pravicami posameznika. Zamudilo je razmislek o širšem pojmovanju dejanskega stanja in se izognilo vsebinski presoji. Širše gledanje na lastnost zavarovanca in neskladnost z Ustavo postavlja zadevo v drugačno luč. Gre za neskladje s 50. in 74. členom Ustave ter neenako obravnavo zavarovancev. Z vidika zaupanja v pravo bi sodišče moralo presoditi, ali so spremembe predvidljive in tehtati pomen sprememb po eni in javni interes po drugi strani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja v celoti. Na povsem neutemeljeno množico očitanih kršitev materialnega, procesnega in ustavnega prava poudarja zlasti naslednje.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pisni odpravek sodbe je mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske ter pravilne pravne razloge, zato kršitev iz 14. točke 2 odstavka 339. člena ZPP ni podana.

V sodnem postopku ni prišlo do kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pritožniku zagotovo ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Za razsojo zadeve je pravno edino odločilno, da je bil tožnik od 11. 9. 2016 do 17. 3. 2020 v poslovni register vpisan kot družbenik in poslovodja zasebne gospodarske družbe A. d. o. o. Ker je vse ostalo pravno irelevantno, je dokazni predlog o zaslišanju tožnika utemeljeno zavrnjen. Strankina pravica predlagati dokaze sodišče sicer zavezuje (212. člen ZPP), da izvede dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar ni dolžno slediti dokaznim predlogom, za katere oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Zavrnitev dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kot je storjeno v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogom sodbe, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno že na podlagi listinskih dokazov, ni kaj dodati! Očitek pritožnika, da naj bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni bil zaslišan o zatrjevani zdravstveni nezmožnosti poslovodenja, je pravno popolnoma irelevanten. Tudi, če bi bila tovrstna trditev dokazana, ne bi vplivala na razsojo zadeve, saj je za spor o lastnosti zavarovanca odločilen le vpis in izbris iz poslovnega registra. Nenazadnje je imel tožnik možnost predlagati spremembo vpisa v registru, če iz zdravstvenih razlogov za poslovodenje res ni bil zmožen, kot zatrjuje v pritožbi.

Ni kršena načelna določba 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče je dokazno oceno glede odločilnih dejstev sprejelo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Logično pravilno in prepričljivo je ocenilo dokaze, relevantne za razsojo predmetne zadeve ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ob zakoniti zavrnilni sodbi ni bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravnega sredstva (25. člen Ustave), načelo pravne in socialne države (2. člen Ustave) ali pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin4 (EKČP) kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pravno relevantna dejstva iz sodnega in predsodnega postopka

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnik od 11. 9. 2016 ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je bil od 11. 9. 2016 do 17. 3. 2020 v Poslovnem registru RS vpisan kot družbenik in poslovodja družbe A. d. o. o. Na podlagi navedenih dejstev je toženi zavod po uradni dolžnosti ugotovil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe A. d. o. o. na podlagi 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 za poln zavarovalni čas 40 ur na teden od 11. 9. 2016 do 17. 3. 2020. Po uradni dolžnosti je izdal upravni odločbi z dne 23. 4. 2020 in 9. 12. 2019, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja5 (ZMEPIZ-1). Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).

Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.

8. Prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2 ni protiustaven, zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo6, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vključno s pravico do pokojnine, široko polje proste presoje. To velja tudi za vključevanje v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerem si zavarovanci zagotavljajo socialno varnost za primer starosti, invalidnosti in smrti. Skozi zgodovinski razvoj se je krog zavarovancev širil postopoma od vključenosti le posameznih pravnih razmerij ali statusov v zavarovanje, do praktično vseh oblik dela, kar velja tudi za zavarovanje po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2. Zavarovanje ustanovitelja družbe, ki je hkrati poslovodna oseba ni v nasprotju z 2. členom Ustave, saj ne gre za to, da bi država posamezniku poslabšala pravni položaj arbitrarno brez stvarnega razloga, utemeljenega na prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu, kot zmotno meni pritožnik.

9. Z vključitvijo oseb iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 v zavarovanje ni kršen 14. člen Ustave o enakosti pred zakonom, ali 74. člen Ustave o svobodni gospodarski pobudi, niti 33. člen Ustave o pravici do zasebne lastnine. Pritožnikovo stališče, da je z vključitvijo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi obveznosti plačila prispevkov, za katere ni mogel ustvariti dobička, kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ni logično niti razumljivo. Enako velja za neutemeljeno očitano kršitev 6. člena EKČP o pravici do poštenega sojenja.

Morebitna nezmožnost ustvarjanja dohodka zaradi zatrjevane bolezni za pritožbeno rešitev zadeve o lastnosti zavarovanca, pravno ni relevantna, saj ne gre za spor o plačilu prispevkov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz 7. in 8. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe in jih ne ponavlja znova.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Iz vseh predhodno navedenih dejanskih, materialnih in ustavnopravnih razlogov je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in ugotovitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca, utemeljeno zavrnjen, je potrebno razsoditi, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Do preostalih pritožbenih izvajanj, in sicer od vrednostnih očitkov, da je sodišče naklonjeno toženi stranki, da ščiti državno blagajno namesto ustavnih pravic posameznikov in drugih, se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje, saj ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je v skladu s 165. v zvezi s 154. členom ZPP in odločbo Bpp 173/2021 (A/9) potrebno izreči, da stroški postopka bremenijo sredstva prvostopenjskega sodišča, kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe. Ker glede na 71. člen ZDSS-1 v predmetnem sodno socialnem sporu sploh ni taksne zavezanosti, sodišče ni odločalo o predlagani oprostitvi plačila sodnih taks 1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS (13. 6. 1994), MP št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 5 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 6 Npr. odločba U-I-303/2018 in druge. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004.