Jedro

Zaskrbljenost oziroma strah pred tožencem ni vsebina pravnorelevantne škode, ki jo Obligacijski zakonik pozna kot duševne bolečine zaradi razžalitve. Za strah je tožnik prejel odškodnino iz drugega naslova. Pač pa je poseg v telesno integriteto ob podani porušeni duševni sferi, poseg v osebnostne pravice tožnika oziroma je bil razžaljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo 77,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje, zavrže. Pritožbi tožene stranke se ugodi tudi v delu, da se sodba v izpodbijanem, to je v obsodilnem delu spremeni v delu, da se znesek 3.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode nadomesti s pravilnim zneskom 2.300,00 EUR (I. izreka) in v presežku še za 700,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrne (II. izreka) ter v delu o stroških postopka pod III izreka, tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki stroške 8,33 EUR v roku petnajstih dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 255,31 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 3.000,00 EUR plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo in 77,00 EUR za premoženjsko škodo, vse s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti delu sodbe za znesek 1.177,00 EUR vlaga pritožbo tožena stranka. Previsoko je odmerjena odškodnina za prestane fizične bolečine in sicer izpodbija za znesek 750,00 EUR, prizna le do višine enomesečne plače 1.050,00 EUR. Za strah je tudi previsoko odmerjena odškodnina in sicer vlaga pritožbo za znesek 150,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi razžalitve pa je previsoka odškodnina v znesku 200,00 EUR oziroma je do 400,00 EUR utemeljena. Za popravilo očal 77,00 EUR je že plačal 9. 6. 2014 in to je bilo že odločeno z izvršilnim naslovom, to je kazenska sodba I K 5388/2013, kar je sodišče že vpogledalo, pa ni upoštevalo. Izpodbija tudi stroške v ustreznem delu.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je vezano na obsodilno kazensko sodbo. Pritožuje se zaradi višine odškodnine, kjer je bila zavrnjena. Telesne bolečine so bile hude, tožnik je bil izpostavljen slikanjem in preiskavam in bi sodišče moralo ugoditi še za 3.000,00 EUR. Tudi za strah sodišče ni upoštevalo, da je porušilo tožnikovo duševno ravnovesje, da je postal nemiren, ima težave s spanjem. Zato bi bila odškodnina 800,00 EUR in ne 600,00 EUR. Za razžalitev je odškodnina prenizka in bi moralo sodišče prisoditi celoto. Duševno stanje je bilo porušeno, bil je poškodovan po obrazu in s strani prijateljev in znancev spraševan, kaj se je zgodilo. Tudi pred policisti je bil toženec agresiven in vpričo priče A. A. 4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene pa le delno.

O zavrženju tožbe za materialno škodo:

6. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je v kazenski sodbi I K 5388/2013 bilo pravnomočno priznano tožeči stranki za 77,00 EUR škode za očala (primerjaj priloženi spis in v tem spisu list. št. 80). Tožena stranka je to ugovarjala v odgovoru na tožbo, sodišče pa je vpogledalo kazensko sodbo v dokaznem postopku. Ker je bilo o tem zahtevku že odločeno v kazenskem postopku in celo pritožnik priloži dokaz, da je že plačal dolgovani znesek, je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 11. točko drugega odstavka 339. člena pritožbi v tem delu delno ugoditi, sodbo v tem delu razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči. O delno utemeljeni pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka graja sodbo v presežku zneska 1.900,00 EUR oziroma meni, da je tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode utemeljen do 1.900,00 EUR. Pri tem graja vse odločitve o nepremoženjski škodi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 179. člena OZ, ki določa pravne naslove za denarno odškodnino za povrnitev nepremoženjske škode. Tožena stranka meni, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za prestane fizične bolečine. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in ugotovljeno intenziteto fizičnih bolečin. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obsega intenzitete prestanih fizičnih bolečin. Vendar meni, da je za ugotovljene fizične bolečine (sodba jih opiše pod točko 15, 22, 23 in 24), prisojena odškodnina nekoliko previsoka. Iz ugotovitev izvedenca je sodišče sprejelo dokazno oceno, da je tožnik trpel štiri tedne telesne bolečine, nato so se počasi umirjale. Glede intenzitete sodišče ugotavlja, da najhujših fizičnih bolečin ni trpel, da so bile srednje hude le zelo kratko obdobje (tri dni), stalne lažje pa dva tedna, občasne pa en mesec in da niso ostale kot trajne. Zdravljenje je potekalo po ugotovitvah izvedenca brez komplikacij. Sodišče je prisodilo odškodnino 1.800,00 EUR, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je primerna odškodnina iz tega naslova 1.100,00 EUR (za 700,00 EUR manj). Tožnik je torej utrpel lažjo škodo, kar bi po Fisherjevem sistemu lahko uvrstili v prvo skupino. V primerljivi sodni praksi ni najti točno takega primera. Vendar je vpogled v primere objavljene v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, avtorji Dunja Jadek Pensa in drugi, moč ugotoviti, da je odškodnina za tožnikovo škodo v celoti iz naslova nepremoženjske škode, previsoka.(1) Skupna škoda ob znižani odškodnini za prestane fizične bolečine pa je več kot dve povprečni neto plači. Toženi stranki je treba pojasniti, da sodišče primerja skupno prisojeno odškodnino glede na primerljivo merilo, to je povprečno neto plača v času sojenja.

8. Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da je previsoko odmerjena odškodnina iz naslova strahu; pritožba izpodbija višino za znesek 150,00 EUR. Tožnik je utrpel primarni strah, bolj izrazito primarnega kot sekundarnega. Tudi izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je bil primarni strah lahko tudi objektivno prisoten in tudi sekundarni strah, saj je imel dva tedna težave in šele nato se je porušeno duševno ravnovesje ponovno vzpostavilo. Tudi tožnik je v svoji izpovedbi potrdil obstoj primarnega in sekundarnega strahu. Zato je prisojena odškodnina 600,00 EUR primerna. Ker pa tudi tožnik vlaga pritožbo v tem delu, pa mu je treba pojasniti, da je višji zahtevek neutemeljen. Tožnik ni izpovedoval, da bi moral zaradi strahu poiskati strokovno pomoč psihiatra ali psihologa ali pa, da je jemal zaradi tega dalj časa pomirjevala.

9. Tožena stranka še trdi, da je previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve, čaš da so bile kratkotrajne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar je potrjeno tudi v kazenski sodbi, da je toženec tožnika napadel pred policisti in pričo in to brez povoda v pričinem stanovanju. Tožena stranka iz tega naslova priznava tožniku odškodnino do 200,00 EUR, za 200,00 EUR pa se pritožuje. Tožeča stranka pa meni, da bi sodišče moralo priznati v celoti odškodnino iz tega naslova, to je 2.200,00 EUR. Tožniku je treba pojasniti, da je to bilo v zaprtem prostoru ob prisotnosti policistov in A. A. Napad je bil brez povoda tožnika, vendar je pritožniku za nekaj časa porušilo ravnovesje mirnega človeka, saj se je po izpovedbi počutil užaljenega in manj vrednega. Pritožbeno sodišče odgovarja tožniku, da zaskrbljenost oziroma strah pred tožencem ni vsebina pravnorelevantne škode, ki jo Obligacijski zakonik pozna kot duševne bolečine zaradi razžalitve. Za strah je tožnik prejel odškodnino iz drugega naslova. Pač pa je poseg v telesno integriteto ob podani porušeni duševni sferi, poseg v osebnostne pravice tožnika oziroma je bil razžaljen. Vendar je odmerjena odškodnina primerna.

10. Tožnik v pritožbi meni, da mu gre vsa odškodnina, ki jo je zahteval iz naslova prestanih fizičnih bolečin, to je 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na svojo obrazložitev pretrpljene škode tožeče stranke iz naslova prestanih fizičnih bolečin. Pri presoji podobnih primerov iz sodne prakse pa pritožbeno sodišče presoja v celoti prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, to je 2.300,00 EUR oziroma nekaj več kot dve povprečni plači v času sojenja na prvi stopnji in to primerja z drugimi primeri.

11. V presežku pa je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti, pritožbo tožnika pa v celoti. Ker je bilo treba spremeniti odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena in 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je uspel z 38 % svojega zahtevka, toženec pa z 62 %. Stroški tožeče stranke so 1.231,75 EUR oziroma 38 % znese 468,07 EUR. Stroški tožene stranke so skupaj 765,55 EUR oziroma 62 % znese 476,64 EUR. Tako po pobotanju izračun pokaže, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki še 8,33 EUR in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ker je tožena stranka uspela z izpodbijanim delom pritožbe skoraj v celoti, ji je bilo treba priznati na podlagi 165. člena ZPP tudi stroške pritožbenega postopka. Ti znesejo, nagrado za delo odvetnika z DDV-jem, skupaj 102,31 EUR, skupaj z materialnimi stroški in pritožbeno takso (skupaj 146,00 EUR), je to 255,31 EUR. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ji sodišče ni moglo priznati njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo, vendar z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve. Zato ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.

Op. št. (1): Primerjaj primer pod zap. št. 234 in naslednji, kjer so skupne odškodnine za hujšo škodo od sedem povprečnih neto plač naprej.