Jedro

Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.

Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.

Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.

Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeče stranke so dolžne toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 30. 10. 2007 in notarskega zapisa navedene pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 000/2007 z dne 7. 11. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku in drugi tožnici plačati 79.956,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016 dalje do plačila ter tožnikom povrniti stroške postopka. Tožnikom je naložilo, da toženi stranki povrnejo 4.482,77 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS ter Konvencijskih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

V obsežni pritožbi v bistvenem navajajo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da ni upoštevalo njihove trditvene podlage, ni dalo odgovorov na njihove ključne navedbe in opravilo presoje dokazov, kar predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavljajo posamezna ustavna načela ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah in Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13). Zavzemajo se za primerjavo učinka rednih obresti pri kreditih v domači valuti in učinkom kreditov vezanih na tujo valuto. Menijo, da kot so s prisilnimi predpisi maksimirane obresti, mora biti potrošnik zavarovan tudi v primeru valutnih tveganj pred pretiranim porastom obveznosti iz naslova vračila kredita. V Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13. To pomeni, da slovensko pravo omogoča presojo poštenosti pogodbenega pogoja tudi, če je jasen in razumljiv. Da slovensko pravo razširja presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja, izhaja tudi iz izjave Vlade RS z dne 25. 4. 2008, s katero je Evropski komisiji sporočila razloge za nepopoln prenos drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 v slovenski pravni red. Takšen pristop pri urejanju pravic potrošnikov je v skladu z 8. členom Direktive 93/13 in sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU). V slovenskem pravnem redu je torej treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev, tudi v primeru, če so ti sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Menijo, da je zato zmotna razlaga Vrhovnega sodišča RS v dosedanjih obravnavanih zadevah, zlasti v zadevah II Ips 137/2018 in 195/2018, kolikor predstavlja izhodišče za pogojevanje ali omejevanje izvedbe preizkusa iz 3. člena Direktive, ključna pa so stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadnji zadevi II Ips 5/2020. Pri ugotavljanju izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke se je sodišče prve stopnje oprlo na 2. in 17. člen Kreditne pogodbe in na izpovedbe prič tožene stranke. Odstopilo je od ustaljene sodne prakse SEU (C-186/16), po kateri mora banka navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Izhajalo je le iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute, kar ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. Morali bi biti opozorjeni na možnost zelo velike depreciacije domače valute, pri čemer vsebina Kreditne pogodbe ne zadošča, kar velja tudi za izpovedbe prič tožene stranke. Iz 17. člena Kreditne pogodbe izhaja, da določila o seznanjenosti s tveganjem zadeva zgolj kreditojemalca, ne pa tudi solidarnega poroka in plačnika ter sopodpisnice pogodbe. Druga tožnica in tretji tožnik sta skladno izpovedala, da pojasnil o vplivu tečajnih sprememb na anuiteto in glavnico kredita od bančnega svetovalca nista prejela. Bančni svetovalec A. A. pa je izpovedal, da se ne spomni, koliko so jima bila tveganja predstavljena. Sodišče prve stopnje je to ignoriralo in neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka zadostila svoji pojasnilni dolžnosti. Sprejelo je pomanjkljivo dokazno oceno. Izpovedbe tožnikov so potrdile vse njihove priče, pri čemer je neverjetno, da bi vse izpovedale neresnično. Tožena stranka je kredite predstavljala na privlačen in obenem zavajajoč način. Imela je usklajeno poslovno politiko in način svetovanja strankam ne glede na posamezno poslovalnico in posameznega svetovalca. Priče tožene stranke so zainteresirane za izid pravde, saj so v neposrednem razmerju, tožena stranka pa lahko v vsakodnevnih kontaktih nanje močno vpliva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb prič tožene stranke, da so kredite v švicarskih frankih (CHF) uvedli zaradi pritiskov s trga in izgube strank.

Dejstvo, da je prvi tožnik po izobrazbi diplomirani ekonomist, na kaže na obstoj kakršnihkoli posebnih finančnih znanj in izkušenj ter ne pomeni, da je lahko razumel pomen določil Kreditne pogodbe bolje kot povprečno poučen in preudaren potrošnik. Pravna ureditev varstva potrošnikov izhaja iz standarda povprečnega potrošnika, zato je za sojenje nebistveno, kakšno izobrazbo in izkušnje je imel prvi tožnik v času sklenitve sporne Kreditne pogodbe. Dolžnost tožene stranke je bila, da jim predstavi stroškovno posledico iz naslova povečanja kreditne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja. Povprečni potrošnik z vidika narave učinkovanja anuitetnega načina odplačevanja kredita brez jasnih pojasnil banke ne more razumeti, da že sorazmerno majhna in počasna, le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, iz naslova valutnega tveganja. Izračun skupne kreditne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja za določen odstotek ali nominalni znesek predstavlja precej zahtevno matematično operacijo, katere povprečni potrošnik sam praviloma ni zmožen.

Sodišču prve stopnje očitajo, da ni dokazno ocenilo zgibanke Avstrijske centralne banke z nazivom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“ iz leta 2006 ter da je napačno dokazno ocenilo dokumente Banke Slovenije. Navedene listine kažejo, da je v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev do rednega vračanja teh kreditov. Po 3. členu Direktive 93/13 je pomanjkanje dobre vere povezano z znatnim neravnotežjem v pravicah in obveznostih, ki jih ustvarja pogodbeni pogoj. Pogoj dobre vere je opredeljen po objektiviziranem merilu, kar pomeni, da potrošniku ni naloženo dokazovanje subjektivne slabovernosti banke. Če je valutna klavzula v škodo potrošnika povzročila znatno neravnotežje pogodbenih položajev, je to objektivno gledano v neskladju z dobro vero pri poslovanju s potrošniki. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da so tveganja tožnikov zaradi valutne klavzule večja od njenega (breme negativnega gibanja tečaja je bilo večje kot verjetnost pozitivnega gibanja; breme je večje, če pride do negativnih sprememb tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe; banka se pred tečajnimi tveganji zaščiti; primerjava obrestnih mer in anuiteta ob sklenitvi pogodbe dajeta vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti; toženka je lahko predvidela, da se tveganja tožnikov v zvezi s tečaji dolgoročno ne bodo realizirala v njihovo korist).

Sodišče ni odgovorilo na njihove navedbe, da je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno svetovalno razmerje, da je bil med njima podan konflikt interesov, da so lahko pričakovali, da bo banka svoje interese podredila interesom strank in jasno izpostavila interesne konflikte in tveganja, da je bil posel za potrošnika visoko tvegan, za banko pa ne, da bi morala banka potrošnika opozoriti na to, da za oceno tveganj potrebuje znanje in podatke o tem, kaj vse lahko vpliva na tečajne spremembe, in da so te lahko nenadne in povsem neomejene, da je šlo za kreditno pogodbo, ki je glede vezanosti na tečaj CHF igra na srečo, da banka lahko upravičeno pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljen prek ugodne obrestne mere in nižjega obroka, ne pa tudi prek drugih informacij, da bi potrošnik moral biti seznanjen, da razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za obdobje kreditiranja ni mogoče predvideti, da je glede na nizko raven CHF v 2005 in gibanje terminskih pogodb pričakovati apreciacijo CHF, da je bilo pričakovati scenarij, ki se je zgodil v 2008, in da je ob ponavljanju takega dogajanja izkazana večja verjetnost izgube za potrošnika, ter da bi jim moral biti predstavljen mehanizem, od katerega je odvisno gibanje tečajev, da bi lahko razumeli vrsto in naravo prevzetih tveganj. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do predpostavke ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in učinka varnega zatočišča CHF. Tožena stranka jim je ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak jim je kredit v CHF predstavila z vidika njegovih ugodnosti in s tem dejansko bagatelizirala tveganja.

Možnost refinanciranja obstoječega kredita in konvrezija pravno gledano ne moreta predstavljati ustreznega in pravičnega izhoda kreditojemalca iz primeža tveganja po Kreditni pogodbi. To je mogoče zgolj pod pogojem, da kreditojemalec predhodno ve, da bo in kdaj bo prišlo do tečajne spremembe v smislu krepitve CHF, ter da konverzijo ali refinanciranje predlaga pred to pričakovano tečajno spremembo. Ko do spremembe tečaja v breme potrošnika že pride, s konverzijo ali refinanciranjem ni več mogoče izničiti tveganja, ki se s takšno spremembo tečaja uresniči. Tožniki z navedenimi trditvami utemeljujejo tudi kršitev ustavnih pravic.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je pritožba v veliki meri napisana na načelni ravni, z bežnim navajanjem pritožbenih razlogov in z izpostavljanjem posameznih delov obrazložitve izpodbijane sodbe, sicer pa v celoti neutemeljena. V nadaljevanju odgovora na pritožbo podaja podrobne razloge za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki1 so s toženo stranko dne 30. 10. 2007 sklenili Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 (Kreditna pogodba), s katero jim je bil odobren kredit za nakup vzajemnih skladov, stanovanja in stanovanjske opreme v višini 184.883 CHF. Tožena stranka je kredit izplačala v EUR, tožniki pa so se zavezali, da bodo kredit vrnili v 360 zaporednih mesečnih anuitetah v višini, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 892,13 CHF. S Kreditno pogodbo so bile dogovorjene obresti, sestavljene iz seštevka veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,10 % letno, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 4,09083 %, efektivna obrestna mera za najeti kredit pa 4,20 %. Zaradi zavarovanja kredita je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka na nepremičninah v lasti tretjega tožnika. Med izvrševanjem kreditne pogodbe so se zaradi spremembe deviznega tečaja (znižanja tečaja v primerjavi s CHF) kreditne obveznosti tožnikov povečale. Tožniki so zato izkoristili možnost iz 17. člena Kreditne pogodbe in v letu 2016 pri toženi stranki najeli nov kredit, tokrat v EUR, s katerim so odplačali preostanek kredita v CHF.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je imela Kreditna pogodba v času njene sklenitve veljavno podlago. Pogodbena obveznost je bila jezikovno dovolj jasno določena, tožena stranka pa je tožnike ustrezno poučila o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Tožena stranka ni prikrivala informacij in ni vedela, da bo prišlo do velikega padca EUR v razmerju do CHF, prav tako kreditov v CHF ni plasirala na trg z namenom zaslužka. Tožnikom je predala vse informacije, s katerimi je razpolagala. Ob sklepanju Kreditne pogodbe je tako ravnala v dobri veri. Negotovost v zvezi z gibanjem tečaja EUR – CHF je bila dvosmerna in končni ekonomski učinek ob sklepanju pogodbe pogodbenim strankam ni bil znan. Tožena stranka od kreditov v CHF ni imela nobenih nesorazmernih premoženjskih koristi. Kot finančna institucija se je pred valutnim tveganjem sicer zaščitila, medtem ko so tožniki to tveganje nosili, a so bili nanj izrecno opozorjeni, dani pa sta jim bili tudi možnosti oziroma dva ukrepa (po 17. členu Kreditne pogodbe), s katerima bi se lahko v primeru neugodnega gibanja tečaja zaščitili oziroma dosegli prenehanje valutnega tveganja. Glede na to znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank ni bilo podano.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba ni nična, temelji na pravilni uporabi materialnega prava, prav tako v postopku ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka. Tožniki s pritožbo uveljavljajo tudi kršitev več ustavnih določb. Ker vse zatrjevane kršitve utemeljujejo z enakimi navedbami in ker je treba tudi materialnopravno podlago spora razlagati skladno z Ustavo RS, je v odgovoru na kršitve procesnega in materialnega prava vsebovan tudi odgovor na trditve o kršitvi ustavnih pravic in drugih ustavnih določb. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da pritožbeni postopek ni ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak je namenjen preizkusu pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče zato odgovarja (zgolj) na v pritožbi navedene očitke o kršitvah procesa, materialnega prava ali pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju in argumente tožnikov, s katerimi jih utemeljujejo.

8. Iz določb ZVPot, veljavnih v času sklenitve sporne Kreditne pogodbe, izhaja, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po 1. točki 3. člena Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku (2. točka 4. člena Direktive 93/13).

9. Tožniki v pritožbi obširno problematizirajo vprašanje, ali je bil v ZVPot prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, ki presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar je dogovor o vračilu kredita v CHF2, predvideva le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, oziroma če banka (tožena stranka) ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očitajo zmotno materialnopravno izhodišče. Sodišče prve stopnje se je sicer postavilo na stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno, vendar je v nadaljevanju izpodbijane sodbe kljub temu opravilo presojo tako pojasnilne dolžnosti tožene stranke kot morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja. Čeprav je navedlo, da je slednje presojalo (zgolj) iz previdnosti, to ne vpliva na pravilnost končne odločitve. Ker se je sodišče prve stopnje argumentirano ukvarjalo s pojasnilno dolžnostjo tožene stranke in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, so vse pritožbene navedbe o navedeni problematiki, zgrešenih materialnopravnih stališčih Vrhovnega sodišča RS v preteklih zadevah (in posledično zgrešenem stališču sodišča prve stopnje) ter pravilnem stališču v zadevi II Ips 5/2020, pravno nepomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo konkretneje opredeljevalo.

10. Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS3. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je v sodbi C-186/16 izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.4

11. Sodišče prve stopnje je raziskovalo, kakšna je bila vsebina pojasnil, ki jih je tožena stranka posredovala tožnikom pred sklenitvijo Kreditne pogodbe. V ta namen je zaslišalo tožnike ter priči D. D. in E. E., ki sta prav tako najela kredit v CHF pri toženi stranki (v isti poslovalnici kot tožniki), na drugi strani pa je zaslišalo priče A. A., bančnega svetovalca, ki se je s tožniki dogovarjal za najem kredita, B. B., bančno svetovalko v poslovalnici, kjer so tožniki najeli kredit, ter C. C., ki je pri toženi stranki zaposlen na področju poslovanja s prebivalstvom, v času, ko so se tržili krediti v CHF, pa je bil direktor tega področja v poslovalnici, kjer so tožniki najeli kredit. Ugotovilo je, da sta bila tožnikom5 predstavljena kredita v obeh valutah (EUR in CHF), pri čemer se kreditov v CHF ni favoriziralo, temveč se je izbira prepustila tožnikom. Informativni izračun je bil pripravljen v obeh valutah6, medtem ko so amortizacijski načrt prejeli le v valuti najetega kredita. Tožniki so bili posebej opozorjeni na valutno tveganje, kar je obsegalo pojasnilo, da se CHF lahko giblje v obe smeri, da sprememba tečaja CHF pomeni spremembo obroka kredita in tudi spremembo dolga, oziroma da se v primeru zvišanja tečaja poveča mesečna obveznost in posledično poveča tudi znesek protivrednosti kredita v EUR. Bančna svetovalca A. A. in B. B. sta pojasnila, da se je stranke posebej opozarjalo, da imajo plačo v EUR, kredit pa v drugi valuti, predstavljeno jim je bilo stanje CHF v razmerju do EUR v času najema kredita z opozorilom, da lahko pride do spremembe, prav tako jim je bilo predstavljeno preteklo gibanje, in sicer za obdobje petih let, z grafom, ki je kazal odklone okrog 7 % v plus in minus. Iz izpovedbe prvega tožnika ter prič D. D. in E. E. izhaja, da so iskali kredit, ki bi jim omogočal kar največji mesečni prihranek oziroma najnižjo mesečno anuiteto. Vsi so zatrjevali, da jim tožena stranka tveganj ni pojasnila, temveč da jim je bil kredit v CHF predstavljen kot ugoden, hkrati pa so priznali, da se (kljub pomanjkanju informacij) na lastno pobudo niso pozanimali o pomenu nekaterih pogodbenih določb in pri toženi stranki ter notarju niso zastavljali vprašanj. Tudi druga tožnica in tretji tožnik sta izpovedala, da se za podrobnosti kredita nista zanimala in nista zastavljala vprašanj (ne toženi stranki, ne notarju), ampak sta zaupala prvemu tožniku, da se je dovolj dobro pozanimal in izbral najustreznejši kredit. 12. Sodišče prve stopnje je v okviru proste dokazne ocene presodilo, da bolj verjame izpovedbi A. A. in ostalim pričam tožene stranke, pri čemer je svojo dokazno oceno tudi temeljito in prepričljivo obrazložilo7. Jasno in argumentirano se je opredelilo do vseh izpovedb, jih ocenilo vsako posebej in v medsebojnem odnosu, pojasnilo kateri od teh verjame in kateri ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Tako gre pritrditi njegovi oceni, da se priči D. D. in E. E. ter v pretežnem delu tudi tožniki niso izkazali za verodostojne, medtem ko so bile izpovedbe bančnih uslužbencev bolj dosledne in prepričljive. Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da so priče na strani tožene stranke zainteresirane za izid predmetnega postopka. Zaradi neposrednega sodelovanja s tožniki pri najemu kredita je bistvena priča A. A., ki že dlje časa ni več zaposlen pri toženi stranki in tako nima interesa za izid tega postopka. Nestrinjanje tožnikov z dokazno oceno še ne pomeni, da je ta napačna in v neskladju z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili tožniki ustrezno poučeni o lastnostih kreditnega razmerja in o vseh obveznostih in tveganjih, ki vplivajo na njihovo finančno obveznost. Pri tem je izhajalo iz standarda povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika in pravilno ocenjenega dokaznega gradiva, presojo, da je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in so tožniki (zlasti prvi tožnik) razumeli obveznosti po Kreditni pogodbi, pa je (zgolj) dodatno oprlo na besedilo 17. člena Kreditne pogodbe8 in dejstvo, da je prvi tožnik po izobrazbi diplomirani ekonomist. Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja. Hkrati pa je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na tveganje prevelike zasičenosti potrošnika z informacijami in možnost manipulacije z njimi (na primer s špekulativnimi napovedmi morebitnega gibanja tečaja v korist kreditojemalcev). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izračun skupne kreditne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja za določen odstotek ali nominalni znesek predstavlja precej zahtevno matematično operacijo. Za opredelitev kreditne obveznosti je bistvena vsota vseh anuitet in ne zgolj glavnica. Vsakemu povprečno skrbnemu potrošniku je logično in razumljivo, da v kolikor se zvišajo mesečne anuitete, se poviša tudi vsota skupne obveznosti kredita. Tožniki za svojo trditev tudi ne ponudijo nobenega dokaza ali izračuna.

13. Tožniki tudi v pritožbenem postopku vztrajajo, da je tožena stranka že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, da je tveganje, do katerega je kasneje prišlo, realno in pričakovano, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja. SEU ni izpostavilo nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi lahko sodišče članice presojalo, kdaj je banka ravnala nevestno. Gotovo pa je, da se upošteva, ali je banka ravnala s povečano skrbnostjo, kakršna se zahteva za to vrsto posla (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

14. Tožniki menijo, da je opredelitev nepoštenosti glede vezanosti glavnice na tujo valuto in s tem omejitve tveganj spremembe valutnih tečajev mogoče iskati v primerjavi z omejitvami glede obresti. Ko je domača valuta trdna in stabilna, ima vezanost glavnice na tujo valuto ob za potrošnika neugodni tečajni razliki podoben pomen kot redne (pogodbene) obresti. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču ne sledi. Gre za primerjavo dveh neenakih oziroma neistovrstnih materij. Pogodbene obresti in njihovo omejenost pri kreditih v domači valuti bi se lahko primerjalo z obrestmi, ki jih mora kreditojemalec plačevati (tudi) pri kreditih v tuji valuti ali z valutno klavzulo, ne pa s tečajnimi razlikami in tveganjem, ki se pri slednjih pojavljajo. Pogodbene obresti predstavljajo plačilo za rabo prejetega denarja, medtem ko tečajne razlike te funkcije ne opravljajo. Kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju, tožena stranka oziroma banke iz naslova tečajnih razlik nimajo dobičkov.

15. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklepanju sporne Kreditne pogodbe dobroverna.9 Ta temelji na ugotovitvi, da tožena stranka ni mogla predvideti gibanja tečaja niti v pozitivno niti v negativno smer, tožnikom pa je predstavila vse informacije, s katerimi je v času sklepanja Kreditne pogodbe razpolagala. V tem okviru je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo dokumente Banke Slovenije. Poročilo o finančni stabilnosti iz julija 2005 opozarja na možnost apreciacije CHF, vendar le kratkoročno (za obdobje dveh let), pri čemer se ta napoved ni realizirala. Poročilo o finančni stabilnosti iz maja 2007, pa v ničemer ne napoveduje smeri gibanja tečaja valut. Gre zgolj za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju. V zvezi z dopisom Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006, iz katerega izhaja opozorilo, da mora biti informiranje strank celovito, da morajo biti banke še posebej skrbne pri informiranju potrošnikov glede vseh tveganj, ki jih produkti prinašajo, je dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka sledila priporočilu Banke Slovenije. Bančnim svetovalcem je tako podala ustrezna navodila in oblikovala posebno pogodbeno klavzulo, s katero so kreditojemalci potrdili, da so bili predhodno v celoti seznanjeni z vsemi tveganji, kreditov v CHF tudi ni preferirala. Vsebina dopisa Banke Slovenije z dne 19. 12. 2007 je v obravnavanem primeru nepomembna, saj je bila Kreditna pogodba sklenjena že pred navedenim datumom. Irelevantno je tudi sklicevanje tožnikov na zgibanko avstrijske centralne banke, saj gre za dokument tuje institucije, ki na toženo stranko ni vezan, in ne omogoča zaključka, da sta bili za toženo stranko finančna kriza in apreciacija CHF pričakovani. Zgoraj omenjene dokumente je treba presojati predvsem v luči dejstva, da sta imela največji vpliv na vrednost CHF predvsem dva dogodka - enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 201510, ki ju ni bilo mogoče predvideti. Da je bila svetovna gospodarska kriza (in posledičen padec vrednosti EUR v razmerju do CHF) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le s sedanje perspektive, poznavajoč pretekle dogodke. Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.

16. Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka nosila kreditno tveganje (temu se je sicer v pretežni meri izognila s hipotekarnim zavarovanjem), skupaj s tožniki pa tudi obrestno tveganje. Valutno tveganje je bilo tudi na strani tožene stranke, ki si je izposojala CHF in v svojih bilancah kredit vodila v CHF. Kapitalski zahtevi za valutna tveganja, ki jih banka prevzema, je namenjen 155. člen Zakona o bančništvu (ZBan-1). Določba tega zakona je namenjena varnosti bank in ravno pomeni, da so posli z valutnimi klavzulami v določeni meri tvegani in se mora tako potrošnik kot banka zaščititi. Potrošnik se zaščiti s pojasnilno dolžnostjo in vedenjem, kaj prevzema, banka pa z ustreznim zavarovanjem. Tožena stranka iz naslova tečajnih razlik ni imela dobička (o čemer je izpovedala tudi priča F. F.). Valutno tveganje pa bi se lahko realiziralo tudi v korist tožnikov. V zvezi z možnostjo razbremenitve valutnega tveganja je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavani Kreditni pogodbi predvidena možnost, da tožniki najamejo nov kredit za namen poplačila kredita po predmetni pogodbi, ali da se na podlagi sporazuma strank spremenijo pogoji predmetne pogodbe. Tožniki bi se torej lahko kadarkoli odločili za refinanciranje obstoječega kredita oziroma spremembo pogojev Kreditne pogodbe. Odločitev o tem, kdaj je primeren čas za to, je sodila izključno v njihovo sfero, tožena stranka ni bila dolžna skrbeti, da jim ponudi konverzijo (oziroma refinanciranje) ob pravem času.11 Zato je zmotno prepričanje tožnikov, da možnost refinanciranja obstoječega kredita in konverzija ne predstavljata zavarovanja pred valutnim tveganjem, če kreditojemalec predhodno ne ve, da bo in kdaj bo prišlo do tečajne spremembe. Tožniki bi lahko izkoristili eno izmed možnosti po Kreditni pogodbi že ob prvem povečanju vrednosti CHF in ne šele v letu 2016. Ob tem ne zatrjujejo niti ne dokazujejo, da bi jim tožena stranka to pravico onemogočila.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Razlagalo ga je skladno z Ustavo RS in ni kršilo v pritožbi izpostavljenih ustavnih pravic in drugih ustavnih določb. Sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi kršitvami ZPP in Ustave RS, pa tudi ne z absolutnimi bisvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so toženi stranki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki priznalo 1.500 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 25 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 1.116,30 EUR. Zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom stroškov tožena stranka ni zahtevala.

1 Prvi tožnik je nastopal kot kreditojemalec, druga tožnica kot sopodpisnica pogodbe in tretji tožnik kot zastavitelj in solidarni porok. 2 Stališče, da je dogovor o valuti vračila bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti, in da gre torej za glavni predmet pogodbe, je SEU zavzelo v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA). 3 Gre za odločbe II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019. 4 Prim. sodbi VSL II Cp 1243/219 in II Cp 1591/2020 ter sklep VSRS II Ips 137/2018. 5 Pogovori o najemu kredita so tekli zlasti med prvim tožnikom, kot edinim kreditojemalcem po pogodbi, in bančnim svetovalcem A. A., ki pa je vsebino pogodbe pred podpisom pojasnil tudi drugi tožnici in tretjemu tožniku. 6 Vse stranke niso mogle dobiti kredita v CHF, saj je tožena stranka za te kredite zahtevala boljšo kreditno sposobnost in za 10 % višjo stopnjo zavarovanja kot za EUR kredite. 7 Glej 21. do 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Ta v prvem odstavku določa: „Kreditojemalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v EURIH, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oz. znižanja 12-mesečnega LIBOR_ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun med valutami v primeru, da kredita ne poravnava neposredno v CHF, v času trajanja te pogodbe in izjavlja, da ta riziko v celoti prevzema ter se zaveda, da izključno sam v celoti prevzema valutno tveganje, ki nastopi zaradi nihanja tečaja.“ 9 Glej 37. do 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Švicarska centralna banka je leta 2011 fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR = 1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila. 11 Prim. sodbi VSL I Cp 1670/2019 in I Cp 2064/2020.