Jedro

Prepričanje pritožnika, da zgolj iz razloga, ker je v času izsleditve v nevozečem vozilu jedel (spal), policista nista imela pravice obdolženca preizkusiti glede njegovih psihofizičnih sposobnosti, je absolutno nesprejemljivo, zlasti, ker je obdolženec popreje bil udeležen v prometni nesreči in s kraja dogodka tudi odšel. Nasprotno, obdolženčeva identifikacija in ogled njegovega, takrat celo poškodovanega vozila, v povezavi s predhodno nesrečo, je policistoma odreditev preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti celo velevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 309,00 (tristo devet 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve treh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po drugem odstavku člena 44 ZPrCP, pod točko I/2) prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP in pod točko I/3) po petem odstavku člena 110 ZPrCP, nato pa mu je tako, kot izhaja iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe (točka II izreka) za vsak prekršek posebej določilo sankcijo, nato pa mu je na podlagi določbe člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 1.560,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B. V plačilo je obdolžencu naložilo sodno takso v višini 206,00 EUR in pa stroške postopka v znesku 6,20 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasni vloženi pritožbi s svojimi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni v delu, kjer se mu očita odklon preizkusa alkoholiziranosti s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola v organizmu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. Pritožba problematizira v pretežnem delu odločitev prvostopnega sodišča glede prekrška pod točko I/2), to je glede ravnanja obdolženca v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, kot naj bi v kritičnem času potem, ko je bil izsleden s strani Policijske postaje Celje v mestu Celje odklonil s strani poslujočega policista odrejeni preizkus alkoholiziranosti s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola. Izpostavlja, da v času, ko so ga policisti izsledili na L. ni vozil in tudi ni bil udeleženec v cestnem prometu (to naj bi bilo razvidno iz policijskega zapisnika), v vozilu je jedel kebab in ni spal tako, kot so navajali policisti. Zato tudi ni odklonil preizkusa alkoholiziranosti, zaradi česar je posledično napačno obravnavan v skladu z določbo člena 107 ZPrCP. Tega dne je res vozilo parkiral pri občini nasproti kebaba, tam je srečal dva znanca, ki sta ga povabila k občini do stojnice s kuhanim vinom. Nekaj časa so še popivali (poleg sta bila D. B. in D. G.), nato pa je prišla njegova partnerka in mu vzela ključe od vozila in dokumente. Okoli 18.00 ure pa je odšel do kebaba, se vsedel v vozilo in jedel kebab, pri tem pa ga je presenetil policist, ki mu je povedal, da ga iščejo zaradi pobega. Presenetil ga je način policistovega obravnavanja, povedal mu je, da je brez ključev in dokumentov, kar ga ni prepričalo in je vseeno vztrajal, da mora opraviti alkotest. Temu se je protivil, saj je od dogodka (trčenja v vozilo M. S.) minilo že več kot eno uro, poleg tega pa je policistoma povedal, da je pri stojnici pil kuhano vino. Zato je bilo poslovanje policistov, ki sta mu odredila preizkus z alkotestom, neosnovano (nezakonito), zato je izpodbijana sodba po oceni pritožnika v delu, ko se mu očita odgovornost za ravnanje v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, nezakonita. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

6. Ni sporno, da je obdolženec tega dne okoli 17.00 ure bil udeležen v prometni nesreči na D., ko je zaradi premajhne varnostne razdalje trčil v pred seboj vozeče vozilo M. S., kot tudi, da na kraju dogodka kljub vztrajanju nasprotne udeleženke ni počakal in je odpeljal proti centru mesta Celje. Na obdolženčeve zagovorne navedbe (enako je obdolženec zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - vloga na listni št. 19) o tem, da v konkretnem primeru več kot uro in pol po nesreči ni bilo smiselno opravljati preizkusa alkoholiziranosti, ki sta mu ga odredila poslujoča policista in da je policistom povedal, da je po nesreči še užival alkohol, je po temeljito izvedenem dokaznem postopku z analitično dokazno oceno (določba drugega odstavka člena 133 ZP-1) odgovorilo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Pravilna je razlaga nižjega sodišča v tem delu, da izključno iz razloga, ker obdolženec ni ostal na kraju nesreče in je s kraja odšel, sta poslujoča policista P. B. in J. L. imela nalogo, da obdolženca čimprej izsledita, kar se je tudi zgodilo ob približno 18.00 uri, ko sta njegovo vozilo in v njem sedečega obdolženca zaznala pred stavbo O. nasproti kioska kebab. Zato sta po opravljeni identifikaciji obdolženca le-temu odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Zmotno je prepričanje pritožnika, da zgolj iz razloga, ker je v času izsleditve v nevozečem vozilu jedel (spal), policista nista imela pravice obdolženca preizkusiti glede njegovih psihofizičnih sposobnosti. Takšno naziranje pritožbe je absolutno nesprejemljivo, zlasti, ker je obdolženec popreje bil udeležen v prometni nesreči in s kraja dogodka tudi odšel. Nasprotno, obdolženčeva identifikacija in ogled njegovega, takrat celo poškodovanega vozila v povezavi s predhodno nesrečo, jima je odreditev preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti (predvsem preizkusa alkoholiziranosti) celo velevala v skladu z obstoječo zakonodajo. To pomeni, da je bila zaradi predhodne vožnje obdolženca v cestnem prometu, ki se je nato najprej zaključila s prometno nesrečo, ko je obdolženec trčil v vozilo M. S. in nadaljevala z zapustitvijo kraja prometne nesreče (protipredpisno) in razmeroma krajšim časom, ki je potekel od nesreče pa do odreditve preizkusa alkoholiziranosti, bila odredba o preizkusu alkoholiziranosti zakonita, kot je prepričljivo in jasno (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe) zaključilo že prvostopno sodišče. Obdolžencu torej ni bil odrejen preizkus alkoholiziranosti zato, ker se je takrat nahajal v nevozečem vozilu in ko po zatrjevanjih pritožbe ni več bil voznik v cestnem prometu, temveč izključno zaradi njegove predhodne udeležbe v cestnem prometu, ko je celo povzročil prometno nesrečo in s kraja dogodka odšel. Zato je bilo poslovanje policistov povsem pravilno.

7. V nadaljevanju pa nižje sodišče tudi povsem utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru v delu, da je obdolženec oba policista po odreditvi preizkusa alkoholiziranosti seznanil s tem, da je po nesreči, torej v vmesnem času, ko je kraj dogodka zapustil in odšel proti centru Celja, na stojnici užival alkoholne pijače, pri čemer je prvostopno sodišče pravilno dokazno ocenilo izpovedi obeh obdolženčevih prijateljev v povezavi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, ki slednjega prav tako ne izkazuje in, kot je prepričljivo pojasnilo, je v konkretnem primeru odločujoče in nedvomno dejstvo, da obdolženec ob odreditvi preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem obema policistoma ni povedal, da je v vmesnem času, torej po nesreči, užival alkoholne pijače. Kajti, kot izhaja iz izpovedi policista B., ki je dokazno pravilno ocenjena, bi v tem primeru obdolžencu poslujoči policist moral odrediti strokovni pregled, ne pa preizkus z indikatorjem (določba devetega odstavka člena 107 ZPrCP). Prav tako pa bi slednje moralo izhajati tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki pa tega prav tako ne izkazuje. Ker je torej nižje sodišče zanesljivo ugotovilo, da obdolženec z uživanjem alkohola v vmesnem času od nesreče pa do odreditve preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem poslujočega policista nikakor ni seznanil, je bila odredba glede preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem zakonita, pritožba, ki pa s takimi svojimi navedbami zgolj ponavlja doslej zatrjevano nepravilno poslovanje policistov in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava, pa je v tem delu neutemeljena.

8. V nadaljevanju skuša pritožba s svojimi navedbami in opisovanjem vožnje pred seboj vozeče voznice M. S. po D., ki naj bi nenadoma ustavila pred semaforjem, čeprav je bil obdolženec prepričan, da bo pred njim vozeča voznica speljala in je tako, kot sama navaja, slabo precenil varnostno razdaljo in ni pravočasno zavrl ter se je tako dotaknil odbijača, minimalizirati svoje ravnanje glede očitanega prekrška pod točko I/1) izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je prvostopno sodišče svojo odločitev gradilo na obdolženčevem zagovoru, ki v dejanskem smislu fizičnega stika med vozili, ki sta bili udeleženi v tej prometni nesreči ne zanika, temveč posledice tako nastale prometne nesreče ocenjuje kot neznatne. Prav tako pa je svojo odločitev v tem delu utemeljilo ob pravilni oceni izpovedbe druge udeleženke M. S. in ob listinskih dokazih, to je fotografijah in skici prometne nesreče ter zapisniku o ogledu kraja dogodka PP Celje št. 1696879 z dne 12. 1.2 2014. Predvsem slednji dokazi so v povezavi s prej navedenimi, vključno z obdolženčevim zagovorom zadostna podlaga za sklep o tem, da ni nobenega dvoma, da je obdolženec v kritičnem času trčil v vozilo nasprotne udeleženke M. S., ki je vozila pred obdolženčevim vozilom izključno zaradi nenadzorovano prekratke varnostne razdalje, kar smiselno in (le v tem delu !) dovolj kritično obdolženec tudi sam priznava. Kolikšna pa je bila pri tem nastala škoda na vozilih obeh udeležencev, kar pritožba znova izpostavlja in pojasnjuje, pa je povsem nerelevatna okoliščina za presojo obdolženčeve odgovornosti v tem delu, kajti nastanek škode in njena višina ni zakonski znak prekrška po petem odstavku člena 44 ZPrCP, zato je tudi v tem delu pritožbeni očitek, ki meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljen.

9. V nadaljevanju pritožba vztraja pri tem, da obdolženec s kraja dogodka ni pobegnil in znova pojasnjuje, da sta se z nasprotno udeleženko M. S. glede na neznatno škodo, ki naj bi nastala na njenem vozilu, sporazumela tako, da se ne splača komplicirati, čemur M. S. tudi ni nasprotovala, čeprav je na sodišču izpovedala prav nasprotno. Ker z ničemer ni nakazovala, da se z obdolženčevim predlogom, da se razideta in odideta vsak po svoje ne bi strinjala, se je obdolženec s kraja dogodka odpeljal, ni pa pobegnil. Tudi v tem delu pritožbi ni slediti.

10. Ob dejstvu, da je v konkretnem primeru, kot je bilo zanesljivo ugotovljeno, prišlo do prometne nesreče, je obdolženca tako, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, določba petega odstavka člena 110 ZPrCP zavezovala, da oškodovanki takoj na kraju prometne nesreče posreduje svoje osebne podatke oziroma podatke svojega vozniškega dovoljenja in prometnega dovoljenja ter podatke o obveznem zavarovanju, pa je obdolženec ravnal prav nasprotno in je s kraja dogodka odpeljal. Tega, kar mu torej kot vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem v cestnem prometu nalaga določba 5. točke drugega odstavka člena 110 ZPrCP, obdolženec ni storil, kajti sodišče ob ocenjevanju dokazov, ki jih je izvedlo v tem prekrškovnem postopku, v ničemer ni podvomilo v izpoved nasprotne udeleženke M. S., ki je prav iz razloga, ker obdolženec ni pustil nobenih svojih podatkov (česar tudi sam ni zanikal), poklicala policijo in jo seznanila s podatki glede obdolženčevega vozila (opisa) in registrsko številko njegovega vozila, na podlagi katerih je bil obdolženec nato izsleden. V tem delu je prvostopno sodišče torej upravičeno sledilo izpovedi navedene priče v povezavi z izpovedjo poslujočega policista U. P., ki je še dodatno pojasnil, da je poleg oškodovankinega klica in obvestila o prometni nesreči bil obveščen še o tem, da je obdolženec, ki je povzročil prometno nesrečo vinjen in da hoče kraj dogodka zapustiti. Ko pa je navedena priča prišla na kraj dogodka, pa se obdolženec tam več ni nahajal. Tako izveden dokazni postopek torej obdolženčevega zagovora o tem, da ni ravnal v nasprotju z navedeno zakonsko določbo člena 110 ZPrCP, ni potrdil, pritožbene navedbe, ki pa so identične doslej podanemu obdolženčevemu zagovoru, ki v tem delu oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, pa se izkažejo za neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh treh obdolžencu očitanih prekrškov, za vsak prekršek posebej je prepričljivo pojasnilo razloge za obdolženčevo krivdo, nato pa za vsak prekršek posebej obdolžencu določilo zakonito sankcijo, ki jo je slednjič ob upoštevanju določbe člena 27 ZP-1 pravilno in zakonito izreklo v enotni sankciji - skupni globi 1.560,00 EUR in pa stranski sankciji 18 KT. Tako izrečena sankcija je bila preizkušena v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1), sicer pa tako izrečene sankcije po višini pritožba ni problematizirala, zato poseg vanjo ni potreben.

12. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 plačati pritožbene stroške - sodno takso v višini 309,00 (tristo devet 00/100) EUR. Le-ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 in 8114 ZST-1, kar pomeni 1,5 od skupnega zneska 206,00 EUR, torej skupaj znesek 309,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču.