Jedro

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica do ½ solastnica nepremičnine – stanovanja v 2. nadstropju v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 2073, vpisani pri vl. št. ..., k. o. ..., v izmeri 98,13 m2 (102,57 m2 bruto), ki v naravi obsega sobo v izmeri 21,86 m2, sobo v izmeri 16,80 m2, sobo v izmeri 29,12 m2, kuhinjo v izmeri 12 m2, shrambo v izmeri 4, 51 m2, kopalnico v izmeri 4,64 m2, predsobo v izmeri 4,76 m2 in klet v izmeri 4,44 m2 (bruto 8,88 m2). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 47.953,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2008 dalje do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka. Obrazložilo je, da pravdni stranki nista bili v pravno veljavni zunajzakonski skupnosti, saj je bila tožnica ves čas njunega skupnega življenja v zakonski zvezi z italijanskim državljanom A. A., kar predstavlja zakonski zadržek iz 20. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sporno stanovanje, ki ga je na podlagi določil Stanovanjskega zakona odkupil zgolj toženec, zato ne more biti skupno premoženje pravdnih strank. Nadalje je obrazložilo, da je tožnica zatrjevala skupni namen nakupa stanovanja kot rešitev stanovanjskega problema za vso družino, vendar ni ne zatrjevala ne dokazala, da je bilo dogovorjeno, da bosta pravdni stranki solastnika stanovanja in v kakšnih deležih, zato lastninske pravice tudi ni mogla pridobiti na pravnoposlovni podlagi. Odločilo je tudi, da tožnica lastninske pravice ni pridobila na podlagi priposestvovanja, saj je vedela, da je stanovanje last toženca, zato ni bila dobroverna. Glede podrednega tožbenega zahtevka, ki ima podlago v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pa je ugotovilo, da ni utemeljen, ker tožnica svojih finančnih sredstev ni imela, zato k nakupu in obnovi stanovanja ni mogla prispevati. Poleg tega tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala toženčeve obogatitve.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sledilo je razlogom sodišča prve stopnje, dodatno pa je še obrazložilo, da je v obravnavanem primeru možna zgolj pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Pogodba za prenos lastninske pravice mora biti sklenjena v pisni obliki, vendar je veljavna tudi neoblična pogodba, če sta pravdni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale – teorija realizacije (63. člen ZOR). Na podlagi navedene teorije bi morala tožnica navesti in dokazati zlasti bistveno sestavino prodajne pogodbe, na podlagi katere bi nastal solastniški delež, to je ceno – vrednost polovice kupnine. Tožnica bi torej morala dokazati, da je obstajala bistvena sestavina dogovora, da tožnica s svojo skrbjo za dom in družino odplača polovično vrednost stanovanja. Tožnica ni opredelila obstoja takšnega dogovora. Ker tožnica lastnih dohodkov ni imela, pa je pravilna ugotovitev, da ni prispevala k plačilu kupnine in vlaganjem v stanovanje. Tožnica tudi ni določno navedla, v kakšni denarni vrednosti naj bi s svojim delom in skrbjo prispevala k povečanju vrednosti stanovanja. Sodišče je tako zaključilo, da tožnica ni dokazala obogatitve toženca na njen račun (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 210. člen ZOR).

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo. Meni, da sta nižji sodišči materialnopravno zmotno uporabili določbe 40. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 52., 190., 438. in 442. člen OZ. Nižji sodišči sta kršili 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker nista upoštevali, da je toženec del tožbenega zahtevka pripoznal. Nasprotuje ugotovitvam, da se pravdni stranki nista šteli za solastnika spornega stanovanja, ker to izhaja že iz tega, da sta dejansko živela kot zunajzakonska partnerja, po razpadu zveze pa sta si stanovanje tudi fizično razdelila. Njuna volja je bila tudi realizirana, zato je neoblična pogodba konvalidirala (58. člen OZ). Sodišče ni upoštevalo, da prispevek tožnice k nakupu spornega stanovanja med pravdnima strankama ni bil sporen. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnica prispevala v skupno gospodinjstvo s svojo skrbjo za družino in dom. Tožencu ni bilo treba plačevati za storitev gospodinjske oskrbe, s čimer je tožnica prispevala k povečanju vrednosti toženčevega premoženja. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu sami s sabo v nasprotju (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravično je, da je tožnica v bistveno slabšem položaju, ker razmerja pravdnih strank ni mogoče subsumirati pod določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Sodišče druge stopnje zmotno meni, da tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da sta solastnika spornega stanovanja ter da sta se dogovorili glede vseh bistvenih sestavin prodajne pogodbe: predmeta in cene. Razlogi sodišča druge stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja skupnega namena pravdnih strank glede nakupa stanovanja, so nejasni. Glede podrednega zahtevka uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 214. člena ZPP. Sodišče ne bi smelo upoštevati zgolj pavšalnih navedb toženca glede prejema odškodnine, s katero naj bi odplačal polog za stanovanje. Sodišče sploh ni dokazno ovrednotilo vsebine izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki po razpadu zveze in fizični delitvi stanovanja vsaka zase v svoj del stanovanja vlagali svoja sredstva. Tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev in se zavzema za njeno razveljavitev.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Odločitev o stroških postopka je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožnica izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. Revizijske navedbe, da sodišče ni upoštevalo toženčeve pripoznave tožbenega zahtevka oziroma s strani toženca priznanih navedb tožnice, da je solastnica spornega stanovanja, s čimer sta nižji sodišči kršili 214. člen ZPP, niso utemeljene. Najprej revizijsko sodišče pojasnjuje, da je toženec sprva res delno pripoznal primarni tožbeni zahtevek, vendar pa je svojo pripoznavo preklical, ko je ugotovil, da zaradi obstoja zakonske zveze tožnice z drugim možem obstaja zakonski zadržek za veljavno zunajzakonsko skupnost (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR). Tudi če toženec pripoznave ne bi preklical, pa sodišče ne bi moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člena ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).(1)

8. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je pravilna. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Zato tožnica s sklicevanjem na ugotovitve, da je skrbela za družino in dom, ne more utemeljeno zahtevati (so)lastninske pravice (59. člen ZZZDR). Nadalje pa tožnica lastninske pravice tudi ni pridobila na pravnoposlovni podlagi. V Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (20. člen v zvezi s 33. členom ZTLR)(2) pravni posel, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, ni bil natančneje opisan, vendar je skladno s sodno prakso njegov bistven element dogovor, ki ustvarja pravno posledico spremembe lastninske pravice. Enako kot čisti prenos lastninske pravice pa se obravnavajo tudi dogovori, ki se nanašajo na spremembo enoosebnega lastninskega razmerja v solastninsko razmerje. Vendar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi se pravdni stranki dogovorili, da je tudi tožnica (so)lastnica stanovanja oziroma da bo pridobila solastninsko pravico tako, da bo svoj delež kupnine odplačala s skrbjo za družino in gospodinjstvo. Revizijsko nasprotovanje tem ugotovitvam ne more biti upoštevno, ker je revizijsko sodišče vezano na dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker torej ni bilo nobenega pravno upoštevnega dogovora pravdnih strank, se tudi ni mogoče sklicevati na teorijo realizacije (73. člen ZOR). Tudi če bi bil ugotovljen kakšen takšen dogovor, pa je treba pri pridobitvi lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine in ne ugotovitev (so)lastninske pravice. Tožba v delu glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je bila že v predhodnem sojenju pravnomočno zavržena(3), revizija zoper to odločitev pa ni bila vložena.

9. Uveljavljane procesne kršitve, ki se tičejo odločitve o podrednem tožbenem zahtevku (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 214. člena ZPP), ni mogoče upoštevati, ker so v reviziji izpostavljene prvič. Teh kršitev namreč tožnica v pritožbi ni uveljavljala, nanje pa sodišče druge stopnje tudi ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP). To pomeni t.i. preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

10. Revizijsko sodišče nadalje ocenjuje, da je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. V zvezi s tem zahtevkom je tožnica smiselno zatrjevala, da je s skrbjo za družino in dom odplačala polovico kupnine oziroma povečala vrednost spornega stanovanja. Nižji sodišči sta ugotovili, na kar je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožnica s finančnimi sredstvi ni prispevala k plačilu kupnine, niti ni vlagala dela in finančnih sredstev v toženčevo stanovanje. Tožnica s skrbjo za gospodinjstvo in družino ni mogla odplačati polovice kupnine za stanovanje, razen če bi dokazala, da sta pravdni stranki sklenili tak dogovor, kar pa ji ni uspelo. Zaradi tožničine skrbi za gospodinjstvo in družino vrednost sporne nepremičnine tudi ne more biti povečana. Drugih dejstev, ki bi lahko še utemeljevale obogatitev toženca, pa tožnica pravočasno ni zatrjevala. Tako je šele v pritožbi prvič navedla, da je bil toženec obogaten, ker bi sicer moral plačevati družinsko pomočnico. Gre za pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg navedenega tožnica sploh ni zatrjevala svojega prikrajšanja. Brez prikrajšanja tožeče stranke in obogatitve tožene stranke pa zahtevku na podlagi neupravičene pridobitve ni mogoče ugoditi (210. člen ZOR oziroma 190. člen OZ).

11. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo v dovoljenem delu zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

Op. št. (1): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 362. Op. št. (2): Pravdni stranki sta živeli skupaj od leta 1985 do začetka leta 2003, zato je kot pravno podlago potrebno uporabiti ZTLR.

Op. št. (3): Sodišče druge stopnje je v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, glede preostalih tožbenih zahtevkov pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje.