Jedro

Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št.... z dne 30. 12. 2010 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter mu prizna pravico do invalidske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Meni, da sodišče ni upoštevalo dejanskega stanje, ni upoštevalo vseh dejstev, predvsem omejene mobilne gibljivosti, njegova maksimalna zmožnost gibanja v enem intervalu je 500 m s pomočjo opornice na ravni podlagi, na klančinah in na višinskih razlikah pa je ta bistveno zmanjšana. Zaradi depresije se je zdravil v psihiatrični bolnici v letu 2011. Sodišče tudi ni sledilo mnenju ZZRS, da je tožnik glede na ozko izobrazbeno sposobnost in starost trajno nezaposljiv in je predlagalo upokojitev. Prav tako ni uporabilo druge alinee 67. člena ZPIZ-1, da ima pravico do invalidske pokojnine, če ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, kar pa mu ZPIZ in ZZRS odrekata zaradi starosti, ker je za izobraževanje prestar. Tožnik je dne 31. 1. 2013 podal še dopolnilo k pritožbi, vendar je to dopolnilo bilo podano po preteku pritožbenega roka in ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 12. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo območne enote ... z dne 20. 8. 2010. V reviziji se je citirana odločba spremenila tako, da se je tožnik razvrstil v drugo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal pretežno sedeče delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg, s polnim delovnim časom od 6. 7. 2010 dalje. Območna enota ... je tožnika z odločbo z dne 20. 8. 2010 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo in brez dvigovanja bremen nad 5 kg s polnim delovnim časom od 6. 7. 2010 dalje.

Sodišče prve stopnje, je na podlagi listin v upravnem spisu dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje ter izvedenskega mnenja prof. dr. A.A., spec. ortopeda, ugotovilo, da je tožnik leta 2008 utrpel petronanterni zlom leve stegnenice, zdravljen je bil hospitalno, narejena je bila kirurška intervencija, osteosinteza s ploščico in vijaki, po opravljeni rehabilitaciji je pri tožniku zlom zarastel, vendar v varus položaju s prikrajšavo leve spodnje okončine za 3 cm in nekoliko omejene gibljivostjo v flekciji za 20 stopinj. Med izvedenskimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje, dopolnilnim izvedenskim mnenjem druge stopnje in izvedenskim mnenjem prof. dr. A.A. in medicinsko dokumentacijo v spisu ni ugotoviti razhajanj glede zdravstvenega stanja tožnika. Pri tožniku gre za spremenjeno zdravstveno stanje predvsem glede posledic zloma leve stegnenice, vendar je mnenje v prej navedenih dokumentih enotno, da je tožnik sposoben za opravljanje dela z omejitvami, pretežno sede v polnem delovnem času. Upoštevajoč navedeno zdravstveno stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, pri tožniku ni potrebe po časovni omejitvi dela, prav tako pri njemu ni ugotoviti popolne delanezmožnosti, kakor je tožnik zahteval s tožbo.

Pravna podlaga za razrešitev predmetne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Navedeni zakon v 60. členu določa, da se v I. kategorijo (prva alinea 2. odstavka 60. člena) razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njih podana poklicna invalidnosti, nimajo pa več preostale dela zmožnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik avtomehanik in tudi kuhar, ter je njegova delovna zmožnost za ta dva poklica zmanjšana za več kot 50 % in je tako pravilno presodilo, da je razvrstitev tožnika v II. kategorijo invalidnosti pravila. V skladu s drugo alineo 2. točke 60. člena se v II. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Pritožnikovim navedbam, da sodišče ni upoštevalo njegove zdravstvene sposobnosti, predvsem omejenosti gibanja, pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je bila pri tožniku upoštevana omejitev, da bo opravljal pretežno sedeče delo.

Sodišče prve stopnje je prav tako presojalo tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po drugi alinei 67. člena ZPIZ-1, po kateri ima pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, če za drugo ustrezno delo ni zmožen brez poklicne rehabilitacije torej, če pri njemu ni podana preostala delovna zmožnost. Pri tožniku je dela zmožnost zmanjšana, vendar je zmožen za opravljanje drugega dela ob upoštevanju omejitev, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tako da iz navedenega razloga tožniku ni bilo moč priznati pravice do invalidske pokojnine po drugi alinei 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 12. 2010, torej zdravstveno stanje tožnika na navedeni datum. Iz navedenega razloga ni moč upoštevati pritožbene navedbe, da se je v letu 2011 njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in da se je zaradi depresije zdravil v psihiatrični bolnišnici. Gre za obdobje po izdaji dokončne odločbe, kar pa v predmetnem sporu ni moč upoštevati.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.