Jedro

Tožnik je tožbeni zahtevek gradil na trditvi o neveljavnosti kupoprodajne pogodbe iz leta 1992, s katero naj bi te parcele prodal toženki. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo zatrjuje, da kupoprodajna pogodba velja in da zato posest nepremičnin izvira iz dejanske in pogodbene volje obeh pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče je zato vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi utemeljeno ugotavljalo na podlagi vrednosti spornih nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v obravnavani pravdni zadevi in da bo zato po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v K. Ugotovilo je namreč, da vrednost spora presega znesek 2.000.000,00 SIT, do katerega velja pristojnost Okrajnega sodišča. Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da sodišče nima prav, ko v tej zadevi enači predmet spora zaradi vrnitve nepremičnine v posest s tržno vrednostjo same nepremičnine. Pravda se namreč ne nanaša na celotno vrednost nepremičnine, ki je s strani sodišča ugotovljena na 6.792.294,00 SIT, temveč je vrednost spora v resnici le vrednost neuporabe nepremičnine. S primerjavo Zakona o sodnih taksah je mogoče ugotoviti, da se vrednost zahtevka glede izpraznitve poslovnih prostorov, stanovanja in drugega ne enači z vrednostjo poslovnega prostora, temveč je v zakonu predvidena za izpraznitvene zahtevke bistveno nižja vrednost spora. Podobno je tudi po 42. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na 42. čl. ZPP in Zakon o sodnih taksah, ki v primerih, ko se tožbeni zahtevek nanaša na izpraznitev poslovnih prostorov, ne šteje kot odločilno vrednost poslovnega prostora, temveč vrednost enoletne najemnine oz. drugo fiksno, bistveno nižjo vrednost. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek sicer res glasi na vrnitev parc. št. 2345, 2346 in 2348 k.o. D. v skupni izmeri 5656 m2 v posest, vendar je za presojo vsebine spora odločilna tožbena podlaga. Ta pa je bila v danem primeru ne le v tem, da je toženki prenehala pravica do uporabe spornih nepremičnin, temveč je tožnik tožbeni zahtevek gradil na trditvi o neveljavnosti kupoprodajne pogodbe iz leta 1992, s katero naj bi te parcele prodal toženki. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo zatrjuje, da kupoprodajna pogodba velja in da zato posest nepremičnin izvira iz dejanske in pogodbene volje obeh pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče je zato vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi utemeljeno ugotavljalo na podlagi vrednosti spornih nepremičnin. Ker ta vrednost presega 2.000.000,00 SIT, čemur pritožba niti ne oporeka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).