Jedro

Glede na povzeto procesno situacijo ima državna tožilka prav, da je lahko podlaga odločitvi senata glede ugovorov obeh obdolžencev (zgolj) določba prvega odstavka 278. člena ZKP, torej (kvečjemu) zavrženje obtožnice, ne pa po prvem odstavku 277. člena ZKP ustavitev kazenskega postopka, saj se ta zoper navedena obdolženca še sploh ni začel.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep pod točko I izreka, to je glede obdolženih A. A. in B. B., razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka odločilo, da se na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožba zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi storitve kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obeh obdolžencev proračun. Pod točko II izreka sklepa pa je po prvem odstavku 280. člena ZKP ugovor zagovornice obdolžene C. C. kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper točko I izreka sklepa se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da ugovora obdolženih A. A. in B. B. kot neutemeljena zavrne ter obtožbo tudi v tem delu dopusti.

3. Pritožba je po vsebini utemeljena.

4. Državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je senat sodišča prve stopnje z odločitvijo v točki I izreka sklepa, ko je ugodil ugovorom obdolženih A. A. in B. B. ter odločil, da se obtožba zoper njiju ne dopusti in se kazenski postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ustavi, narobe uporabil določbe ZKP. Zoper navedena obdolženca namreč preiskava ni bila opravljena, zato bi odločitev senata morala temeljiti na določbi 278. člena in ne 277. člena ZKP, saj gre pri tem za bistveno različni procesni situaciji in posledično tudi za različne procesne učinke sklepa senata.

5. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila zoper obdolžena A. A. in B. B. vložena neposredna obtožnica zaradi storitve kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, saj pred tem zoper njiju ni bila opravljena preiskava, temveč le posamezna preiskovalna dejanja za očitani kaznivi dejanji, glede katerih pa se nista zagovarjala. Preiskava je bila na podlagi sklepa o opravi preiskave z dne 13. 10. 2020 opravljena samo zoper prvo obdolženo C. C. - glavno storilko, kateri naj bi obdolžena A. A. in B. B. pomagala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Glede na povzeto procesno situacijo ima državna tožilka prav, da je lahko podlaga odločitvi senata glede ugovorov obeh obdolžencev (zgolj) določba prvega odstavka 278. člena ZKP, torej (kvečjemu) zavrženje obtožnice, ne pa po prvem odstavku 277. člena ZKP ustavitev kazenskega postopka, saj se ta zoper navedena obdolženca še sploh ni začel. Utemeljeno v zvezi s tem državna tožilka opozarja na različne procesne učinke odločitve sodišča po citiranih določbah, saj ustavitev kazenskega postopka pomeni vsebinsko odločitev, ki upoštevaje načelo ne bis in idem (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari) izključuje možnost ponovne vložitve obtožnega akta za isto kaznivo dejanje. Slednje za primer odločitve po 278. členu ZKP ne velja.

6. Obrazloženo zato pomeni utemeljeno pritožbeno grajo oziroma uveljavljanje izpodbojnega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je brez dvoma vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

7. Ob navedenem, čeprav ni predmet pritožbe, višje sodišče ne more prezreti, da sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo tudi ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj je v izreku sklepa - brez kakršnekoli utemeljitve v obrazložitvi - izpustilo očitek iz opisa dejanj v obtožnici glede subjektivnega elementa (da sta obdolženca vedela, da te osebe nimajo namena začasno prebivati v navedenem objektu in tam tudi niso prebivale...) ter da sta z opisanim ravnanjem C. C. omogočila, da je na upravni enoti predložila obrazce o prijavi prebivališča za naštete tujce in dosegla, da so uslužbenci upravne enote tem fizičnim osebam izdali potrdila o prijavi prebivališča in jih vpisali v register stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

8. Nadalje, glede utemeljitve sodišča prve stopnje, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženca A. A. in B. B. utemeljeno sumljiva storitve očitanega kaznivega dejanja, pa državna tožilka primarno utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno poudarja, da iz obrazložitve v točkah 9 do 11 izpodbijanega sklepa izhaja, da je senat pri svoji odločitvi očitno upošteval le nekatere dokaze v spisu, ne pa vseh zbranih dokazov - listinskih in izpovedb zaslišanih prič, obširno utemeljenih na straneh od 36 do 56 obrazložitve obtožnice. Posledično so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da obtožba obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitani kaznivi dejanji, utemeljuje oziroma gradi le na zaslišanju oziroma zagovoru obdolžene C. C. Ob tem sodišče tudi očitno spregleda očitek obdolžencema, da sta C. C. naklepoma pomagala s tem, ko sta podala pisno izjavo lastnika in soglasje za bivanje navedenih fizičnih oseb v stanovanjskih hišah, ne pa, da sta podpisovala prijavnice in pooblastila. Zgolj slednja je namreč po obrazložitvi v obtožnici z veliko verjetnostjo napisala prvo obdolžena C. C. 9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki torej povsem zanemarja številne zbrane dokaze, utemeljene v obrazložitvi obtožnice in do slednjih v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitani kaznivi dejanji, ne zavzame nobenega stališča oziroma jih preprosto spregleda, nikakor ne zadosti zahtevam po argumentirano obrazloženi sodni odločbi glede odločilnih dejstev obravnavane zadeve. Navedeno pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Ugotovljene kršitve terjajo razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Ponovno odločanje in presoja sodišča prve stopnje mora temeljiti na celoviti oceni vseh relevantnih zbranih dokazov, pri čemer sodišče prve stopnje poleg obremenilnega zagovora oziroma izpovedbe prvo obdolženke glede očitanih ravnanj obdolženima A. A. in B. B., tudi ne bo moglo spregledati (utemeljenih) pritožbenih navedb državne tožilke glede mogočih ugotovitev že iz laične primerjave podpisov na pisnih izjavah lastnika iz soglasij, s primerjavo podpisov obeh obdolžencev na ugovorih zoper obtožnico in zapisnikih o njunih zaslišanjih v preiskovalnih dejanjih.

11. Odločitev višjega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.