Jedro

Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo je urejen z ZBPP in ni stvar odločitve pravdnega sodišča v odločbi o stroških pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 21.7.2006. Delno mu je ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo 11.350,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2008 naprej (1.200,00 EUR za nematerialno škodo in 1.150,00 EUR za materialno škodo) ter 1.818,87 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za razliko do zahtevane višine 34.150,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za čas od 21.7.2006 do 2.9.2009).

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti. Uveljavlja se tri z zakonom predvidene pritožbene razloge (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču pred drugim sodnikom.

Sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja. Po njenem mnenju je sporno, kdo od pravdnih strank kot udeležencev v prepiru 21.7.2006 je porinil drugega po stopnicah. Vztraja, da je tožnik porinil toženko in ne obratno, kot je zmotno ugotovilo prvo sodišče. Ponuja svojo dokazno oceno o tem. Opozarja na kazensko oprostilno sodbo. Toženki ni bila dokazana storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na škodo tožnika. Izpovedbi tožnika in njegove partnerke sta bili v kazenskem postopku drugačni kot v pravdnem postopku. Zato sta neverodostojni. Ni res, da sta bili skladni, kot zmotno ocenjuje sodišče. Razlikovali sta se v bistvenem elementu škodnega dogodka – o načinu tožnikovega padca. Tudi njegov položaj pred padcem je ocenjen zmotno. Iz opisa, kot ga je podal sam, in zaradi razlik v starosti ter telesni konstituciji obeh udeleženih izhaja, da ga ni mogla poriniti toženka. Njena izpovedba v tej smeri je bila ves čas enaka in dosledna. Zaradi zavrnjenega dokaza z ogledom kraja dogodka je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Nesporno je po stopnicah padla tudi toženka. Do njenega padca ni moglo priti tako, kot je ugotovilo sodišče. Razlogi o tem so nejasni. Temeljijo le na logični špekulaciji, ne pa na podatkih spisa. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je napačno in pomanjkljivo ugotovljeno. Tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma protipravnega ravnanja toženke niti vzročne zveze med dogodkom in škodo. Z zavrnitvijo ugovora glede tožnikovega soprispevka k dogodku zaradi prekluzije je podana relativna bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom istega zakona. Tožena stranka je deljeno krivdo zatrjevala podrejeno. Z navedbami, da je tožnik porinil njo in ne obratno, je navedeni ugovor smiselno pravočasno zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Sicer pa je vprašanje soprispevka pravno vprašanje. Zato se sodišče na prekluzijo ne more sklicevati. Pritožuje se še glede stroškov postopka. Višina je pravilna. Ker pa je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, bi moralo sodišče toženki naložiti, da odmerjene stroške plača sodišču in ne neposredno tožniku.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica sicer navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, vendar iz obrazložitve smiselno izhaja, da se ne strinja z njo v delu, v katerem ni uspela (obsodilni in stroškovni del). Le v tem delu ima za pritožbo tudi interes. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v okviru pritožbenih razlogov v navedenem obsegu ter z vidika uradno upoštevnih pravil pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev procesnih pravil. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišče ter se pri tem sklicuje na pravilne, jasne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. Na pritožbene navedbe le še dodaja: Iz trditvene in dokazne podlage strank ter ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se je škodni dogodek zgodil 21.7.2006 popoldne v hiši obeh pravdnih strank, ko je na podestu stopnišča med dvema etažama prišlo med pravdnima strankama najprej do prepira zaradi vrat, nakar je toženka ob robu podesta stoječega tožnika z roko odrinila ali porinila, da je zaradi njene nepričakovane kretnje ta izgubil ravnotežje, padel po stopnicah navzdol in si pri padcu zlomil desno zapestje. Pri tem je ob lovljenju zaradi izgube ravnotežja zgrabil toženko in je nanj ter po stopnicah padla tudi ona.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, da je bila toženka tista, ki je porinila tožnika po stopnicah in ne obratno in da mu je s svojim protipravnim ravnanjem prizadejala ugotovljeno poškodbo. Osnovo zanjo je imelo ne le v izpovedbah tožnika in njegove izvenzakonske partnerke, kot zmotno ocenjuje pritožba, pač pa tudi v listinski dokumentaciji (medicinske dokumentacija, podatki policije) in izvedeniškem mnenju. Res je ves čas trdila enako, in sicer da tožnik sploh ni padel, da se je poškodoval drugje in da je on poškodoval njo. Šele kasneje je navedbe spremenila in dopustila, da sta padla oba in da jo je porinil tožnik. Za vse to pa ni ponudila prav nobenega dokaza. Njena izpovedba je bila nezanesljiva in ji prvo sodišče upravičeno ni verjelo. Na drugi strani je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča dokazni postopek nedvomno potrdil, da tožnikova poškodba zapestja izvira prav iz tega škodnega dogodka (izvedenec medicinske stroke), da je zaradi njega tožnik takoj poiskal medicinsko pomoč (medicinska dokumentacija) in ga prijavil policiji (podatki policije). Ta dejstva je prvo sodišče skupaj z izpovedbami obeh pravdnih strank in edine neposredno navzoče priče – tožnikove izvenazakonske partnerke – skladno z 8. členom ZPP pravilno in popolno ocenilo ter pravilno ugotovilo, da je tožnikova poškodba posledica toženkinega ravnanja.

Na strani 2 je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in njegovi izvenzakonski partnerki. Pritožbeno sodišče se strinja z njim in ne s pritožnico, da sta v bistvenih elementih škodni dogodek opisala skladno. Spričo dejstva, da sta njuni izpovedbi potrjeni z listinsko dokumentacijo in izvedeniškim mnenjem, jima ni mogoče odrekati verodostojnosti. Pritožnica dokazne ocene prvega sodišča ne more omajati s svojo, ponujeno v pritožbi, in s sklicevanjem na kazensko sodbo. Že prvo sodišče je s pravilnimi razlogi (stran 3 sodbe) povedalo, da pri odločanju o odškodninski odgovornosti povzročitelja škode ni vezano na kazensko oprostilno sodbo niti na dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku. Nenazadnje pa je v zvezi s tem treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru kazenska sodba dejstev o škodnem dogodku ne vsebuje, kajti, kot navaja pritožba, pisne obrazložitve nima. Na kaj pa se je oprl razpravljajoči kazenski sodnik ob ustni razglasitvi kazenske sodbe, pa za ta pravdni postopek, v katerem je prvo sodišče v celoti samo izvedlo dokazni postopek in neposredno ugotovilo dejstva o škodnem dogodku, ni odločilno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodbe na strani 3, zakaj ob drugih ugotovljenih odločilnih dejstvih posamezna neskladja v izpovedbah tožnika in njegove partnerke o načinu padca niso pomembna. Tudi teh ugotovitev prvega sodišča pritožbene navedbe ne omajajo.

O položaju strank oziroma tožnika pred padcem, kar toženka prav tako izpodbija v pritožbi, se je prvo sodišče zanesljivo prepričalo s fotografijami podesta, ki so v spisu, in z zaslišanjem obeh strank in priče D. J.. Izpovedbe vseh treh o tem, da je tožnik stal ob robu podesta, so bile enotne. Ugotovitev prvega sodišča, da je zaradi toženkine nepričakovane kretnje tožnik izgubil ravnotežje in padel po stopnicah, pa je logična in življenjsko sprejemljiva. Zato je pritožnica s svojimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Ogled kraja dogodka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spričo navedenega dokaznega gradiva ni bil potreben. Prvo sodišče ga je upravičeno zavrnilo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaza je primerno utemeljilo. Torej mu v zvezi s tem ni mogoče očitati nobenih procesnih kršitev niti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Končno pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno prvega o toženkinem padcu. Razlogi na strani 2 so dovolj jasni, popolni in življenjsko logični, da v njih ni zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitve prvega sodišča o toženkinem protipravnem ravnanju, krivdni odgovornosti, škodi, ki jo je povzročila tožniku in vzročni zvezi med njenim ravnanjem in ugotovljeno škodo, so materialnopravno pravilno oprte na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Na tej podlagi je prvo sodišče toženki upravičeno naložilo plačilo odškodnine.

Tudi njegova odločitev o neuporabi pravila 171. člena OZ o deljeni odgovornosti je pravilna v procesnem in materialnopravnem pogledu. Pritožbi je treba sicer pritrditi, da gre za ugovor materialnopravne narave. Vendar pa mora stranka tudi zanj pravočasno navesti relevantna dejstva, sicer jih sodišče ne more upoštevati (286. člen ZPP). Pritožbeno naziranje, da je v obravnavanem primeru toženka ravnala tako, so zmotna. Odločitev prvega sodišča o prekluziji pa je pravilna in relativne kršitve pravil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom istega zakona ni. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je toženka pravočasno ponujala le drugačen opis dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik. Trditvene podlage o morebitni svoji (so)odgovornosti in (so)odgovornosti tožnika v dogodku, kot ga je opisoval on, pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni bilo. Ponudila jo je šele po prvem naroku. Zato je prvo sodišče pravilno ni upoštevalo.

Sicer pa pritožbeno sodišče glede na ugotovitve prvega sodišča na strani 2 sodbe o poteku škodnega dogodka, ki jih, kot že rečeno, v celoti sprejema, tudi ne najde osnove za sklepanje o tožnikovi sokrivdi. Ugotovilo je, da je bila toženka tista, ki je z nepričakovano telesno reakcijo (odrivom tožnika) presegla verbalni prepir med strankama. Prepir, ki ostane le na ravni izrečenih besed, kot je to ugotovljeno za tožnika, po ustaljenih stališčih sodne prakse ni opravičilo za telesno obračunavanje, ki se ga je po ugotovitvah prvega sodišča poslužila toženka (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 249/97). Tako se izkaže, da je odločitev o polni odškodninski odgovornosti tožene stranke tudi pravno pravilna.

Pritožnica ne graja višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus sodbe, pri katerem mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotavlja, da je odškodnina za nematerialno škodo v višini 10.200,00 EUR (5.000,00 EUR za telesne bolečine, 700,00 EUR za strah in 4.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) odmerjena pravično ob pravilni uporabi materialno pravnih izhodišč iz 179. člena OZ. V pravi meri sta glede na dejanske ugotovitve, utemeljene v razlogih sodbe na strani 3-5, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, upoštevani tako načelo subjektivizacije (individualno vrednotenje ugotovljenih okoliščin pri tožniku) kot objektivizacije (vrednotenje njegove škode v primerjavi z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega).

Enako velja za odločitev o premoženjski škodi. Glede na dejanske ugotovitve, obrazložene na straneh 5-6 sodbe, je pravilno oprta na materialnopravna določila 164. člena OZ.

Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo o napačni odločitvi o stroških postopka. Pritožbena navedba, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, nima opore v podatkih spisa. Tudi če bi mu bila odobrena, pa je pritožbeno naziranje o nepravilno oblikovanem izreku stroškovne odločitve zmotna. Ne ZPP ne Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne dajeta podlage za naziranje, da bi morala stranka, ki ne uspe v pravdi proti upravičencu do brezplačne pravne pomoči povrniti odmerjene pravdne stroške sodišču in ne stranki, ki ji je odobrena brezplačna pravna pomoč. V pravdnem postopku sta stranki le tožeča stranka in tožena stranka, ne pa tudi država (sodišče), ki eni od strank odobri brezplačno pravno pomoč. Zato pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno tudi o pravdnih stroških. Pri odločitvi o tem upoštevaje 12. poglavje ZPP odloči, katera od strank mora drugi povrniti nastale pravdne stroške. Terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu (46. člen ZBPP), in sicer do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, in z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka. Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo je torej urejen z ZBPP in ni stvar odločitve pravdnega sodišča v odločbi o stroških pravdnega postopka.

Drugih pritožbenih očitkov glede pravdnih stroškov ni bilo. Uradni preizkus je pokazal, da je odločitev prvega sodišča tudi v tem delu pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu.

Pritožbeni razlogi niso podani. To velja tudi za razloge, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnika, ki s pritožbo ni uspel, in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi na pritožbeni stopnji.