Jedro

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obrambe. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje, ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Viktorja Lesnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki so zaznamovani v višini 8,70 EUR ter plačati sodno takso v višini 96,00 EUR, dolžan pa je povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po zagovorniku. Čeprav je uvodoma navedel, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

3. Na pritožbene navedbe je odgovoril oškodovanec po svoji pooblaščenki. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Zagovornik v pritožbi navaja lastno dokazno oceno zagovora obdolženca na eni strani ter izpovedbe oškodovanca in zaslišanih prič na drugi strani, drugačno od sodišča prve stopnje in ob tem zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje takšne pritožbene navedbe kot neutemeljene.

6. Čeprav je obdolženec zanikal, da naj bi obravnavanega dne oškodovancu grozil na način, kot mu je očitala obtožba, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge, zaradi katerih je izpovedbi oškodovanca verjelo. Podalo je celovito dokazno oceno najprej same izpovedbe oškodovanca, katero je v nadaljevanju povezalo z vsemi, v dokaznem postopku izvedenimi relevantnimi dokazi. Prepričljivo je pojasnilo dokazno oceno izpovedb prič A. A., B. B. ter C. C. in ob tem nanizalo jasne razloge, na podlagi katerih, kljub sorodstvenemu razmerju z oškodovancem, njihove izpovedbe ocenjuje kot verodostojne. Opredelilo se je tudi izpovedb obeh policistov Č. Č. in D. D., ki sta še istega večera zaradi prijave oškodovanca obdolženčevih groženj prišla na kraj in zbrala obvestila. V točkah 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je verjelo oškodovancu glede njegove prijave policiji neposredno po grožnjah s strani obdolženca in o vzroku, zakaj je zoper obdolženca podal predlog za pregon šele dva meseca kasneje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se v luči tako ugotovljenega dejanskega stanja obdolženčev zagovor pokaže kot osamljen in neprepričljiv, še zlasti, ko ob zanikanju kakršnihkoli groženj oškodovancu hkrati sam pove, da se oškodovanec od obravnavanega dne dalje ni več vozil po sporni cesti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, kot je opisana v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obrambe. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje, ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne. Opisanim kriterijem je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v celoti zadostilo, saj je glede izpovedbe oškodovanca ter priče A. A. podalo celovito dokazno oceno tudi v delu, ko sta opisovala na kakšni razdalji sta se vozila po cesti vsak na svojem traktorju in na kakšni razdalji se je obdolženi z vilami v rokah približal oškodovancu. Poleg tega je sodišče prve stopnje razpolagalo tudi s fotografijami, ki jih je predložil obdolženi tekom sojenje ter skico, s pomočjo katere je na glavni obravnavi pojasnjeval kraj dogajanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato ogled kraja dogajanja in rekonstrukcija dogodka, kar je predlagal zagovornik, ne bi dala natančnejših odgovorov glede poteka dogajanja in natančnega mesta, s katerega je priča A. A. lahko videl obdolženca ter oškodovanca, upoštevaje pri tem potek ceste in gibanje vseh udeležencev. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog obrambe glede zaslišanja priče E. E. Kot izhaja že iz same obrazložitve dokaznega predloga, o obravnavanem dogodku ne bi vedela povedati ničesar, temveč bi lahko izpovedovala le o domnevnem nastavljanju žebljev na cesto.

9. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi prepričljivo pojasnilo, na katere dokaze opira ugotovitev glede odločilnih dejstev v tem kazenskem postopku, prav tako pa je tudi podalo določne in razumne razloge o tem, kako presoja na eni strani verodostojnost zagovora obdolženca, na drugi strani pa izpovedbo oškodovanca in vseh izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za izdajo zakonite sodbe.

10. Zagovornik se v pritožbi ni dotaknil odločbe o kazenski sankciji, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno obrazložilo vse relevantne okoliščine glede vrste kazenske sankcije, ki jo je izreklo obdolžencu, kakor tudi glede določitve višine zaporne kazni ter dolžine preizkusne dobe, pri tem pa je ustrezno upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz obrazložitve prvostopne sodbe.

11. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženca po zagovorniku zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.