Jedro

Pri odločanju o upravičenosti upnika do povračila stroškov poizvedb o dolžnikovem premoženju je potrebno presoditi, ali so bili stroški priglašenih poizvedb potrebni za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se upniku poleg že priznanih stroškov v pritožbeno izpodbijani III. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, priznajo še stroški v višini 57,24 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti 11,54 EUR pritožbenih stroškov v 8. dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom tega sodišča Ig 49/2012 z dne 17. 5. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 6. 2012, nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom - prodajo dolžnikove nepremičnine (I. točka izreka), odločilo, da se izvršba opravi z zaznambo tega sklepa v zemljiški knjigi in vknjižbo hipoteke na navedeni nepremičnini v korist upnika (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti 405,90 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku tega roka (III. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se pritožuje upnik po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). V pritožbi navaja, da predlog za izvršbo temelji na pravnomočni in izvršljivi sodbi in da ima pri vložitvi izvršbe upnik možnost, da priglasi tudi stroške, kar je izrecno predvideno tudi v Uporabniških navodilih Vrhovnega sodišča RS za vlaganje e-izvršbe Sp 3/2011 z dne 6. 12. 2011, kjer je pod točko 5.7.1 - Korak STROŠKI POSTOPKA, izrecno določeno: „Če so vam v zvezi s predlogom za izvršbo nastali stroški in zahtevate njihovo povrnitev, v posamezne rubrike vpišite naslednje podatke o stroških - podatke o drugih stroških vpišite pri rubriki „drugi str. opis“, tako da jih opišete (npr. poizvedbe), v rubriki „znesek“ vpišete višino teh drugih stroškov. Iz tega izhaja, da če upniku nastanejo še kakšni drugi stroški povezani z vložitvijo predloga za izvršbo, bodo ti povrnjeni, če jih upnik navede in določno označi. Stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju so tako stroški, ki bi jih sodišče moralo priznati in jih naložiti v plačilo dolžniku. Ker tega ni storilo, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je napačna razlaga, da upniku ne pripadajo stroški poizvedbe pri upravni enoti in o vrstnem redu izvršbe, ker ne gre za izvršbo v upravnem postopku, saj se tar. št. ZOdvT 2200 do 2202 uporablja za vse izvensodne storitve, ne le za zastopanje v upravnem postopku. Pojasnjuje, da je upnik priglasil stroške poizvedb po tar. št. 2202 zato, ker bi bilo nemoralno zaračunati nagrado po tar. št. 3464, kar bi sicer lahko, ker bi potem glede na vrednost spornega predmeta strošek ene poizvedbe bil 102,75 EUR. Upnik je zato uporabil drugo možnost in sicer, da skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) uporabi tar. št. 2202, sodišče prve stopnje pa ni pravilno upoštevalo določb ZOdvT. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da v celoti sledi priglašenim stroškom upnika in jih naloži v plačilo dolžniku, skupaj s stroški te pritožbe, ki jih priglaša v nadaljevanju.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je razvidno iz spisovnega gradiva, je upnik v predlogu za razširitev izvršbe na dodatna sredstva - premičnine in nepremičnine, ki ga je vložil 21. 12. 2012, priglasil naslednje stroške: (1) za poizvedbe na KDD po tar. št. 2202 47,70 EUR, (2) za poizvedbe na Okrajnem sodišču v Celju po tar št. 2202 47,70 EUR, (3) za poizvedbe na Upravni enoti C. tar. št. 2202 47,70 EUR, (4) za 3 prošnje za obvestilo o vrstnem redu izvršbe na bankah po tar. št. 2202 trikrat po 47,70 EUR, (5) za predlog za nadaljevanje izvršbe po tar. št. 3466 308,25 EUR, (6) pavšal za materialne stroške po tar. št. 6002 20 EUR in 20% DDV ter sodno takso po odmeri sodišča. Iz obrazložitve sklepa v zvezi z izpodbijanim delom izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo stroške za predlog po tar. št. 3466 v višini 308,25 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 20% DDV (65,67 EUR), skupaj 393,90 EUR in sodno takso 12,00 EUR, skupaj 405,90 EUR, ni pa priznalo (a) stroške poizvedb pri KDD in na Okrajnem sodišču, ker so zajeti že v sestavi predloga za izvršbo, (b) stroške poizvedb na Upravni enoti in za prošnje za obvestila o vrstnem redu izvršbe, ker ne gre za izvršbo v upravnem postopku in se ne uporablja tar. št. 2202. Upnik ima sicer prav, da je upravičen do povračila tudi „drugih“ stroškov ki mu nastanejo v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo in da mu bodo ti povrnjeni, če jih navede in določno označi, vendar ne na podlagi pritožbeno izpostavljenega zapisa v Uporabniških navodilih Vrhovnega sodišča RS za vlaganje e-izvršbe Sp 3/2011 z dne 6. 12. 2011 (saj ta navodila ni šteti kot materialno pravo), temveč zato, ker peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Navedena zakonska določba tako daje upniku podlago, da zahteva tudi povračilo stroškov poizvedb o dolžnikovem premoženju, vendar le pod pogojem, da je ta strošek mogoče šteti za potrebnega.

Upnik utemeljeno navaja tudi, da je napačna razlaga, da mu ne pripadajo stroški poizvedbe pri upravni enoti in o vrstnem redu izvršbe, ker ne gre za izvršbo v upravnem postopku, saj se tar. št. 2200 do 2202 uporablja za vse izvensodne storitve, ne le za zastopanje v upravnem postopku. Iz opombe 2 (1) Tarife po ZOdvT namreč izhaja, da med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku iz opombe 2 (2) pa tudi, da se določbe tega, z izjemo tarifne številke 2300 in 2301, ne uporabljajo za zadeve, urejene v 4. in 5. delu Tarife torej za kazenske postopke in postopke o prekršku. Iz opombe 2.2 Tarife pa izhaja tudi, da se za izvršbo v upravnem postopku smiselno uporabljajo določbe 3. dela (podpoglavje 4.6).

Vendar pa je pri odločanju o upravičenosti upnika do povračila stroškov s strani dolžnika glede na zgoraj navedeno najprej potrebno presoditi, ali so bili stroški poizvedb pri K., Upravni enoti, Okrajnem sodišču v Celju in pri organizacijah za plačilni promet, pri katerih je že potekala izvršba zoper dolžnika na podlagi sklepa o izvršbi Ig 49/2012 z dne 17. 5. 2012, sploh potrebni. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da je upnik s predlogom z dne 21. 12. 2012 predlagal nadaljevanje izvršbe na dolžnikove premičnine in nepremičnine ocenilo, da strošek poizvedb pri K. ni bil potreben, saj v skladu s petim odstavkom 40. člena ZIZ upnik v predlogu za izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče pred izdajo sklepa po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah. Če iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva ne obstajajo in upnik ni predlagal drugih izvršilnih sredstev, ravna sodišče s takšnim predlogom za izvršbo kot z nepopolno vlogo. Prav tako ni mogoče šteti za potrebne stroške poizvedb o vrstnem redu sklepa o izvršbi na dolžnikovih TRR, saj bi upnik lahko predlagal dodatna sredstva izvršbe ne glede na ta podatek in torej tega podatka ni potreboval za utemeljitev predloga za dodatna sredstva izvršbe. Tudi poizvedbe pri Upravni enoti (glede lastništva motornih vozil) niso bile potrebne, saj upniku v skladu s četrtim odstavkom 40. člena ZIZ v predlogu za izvršbo na premičnine, premičnin ni treba natančno označiti.

Vsekakor pa so bile potrebne poizvedbe o lastništvu nepremičnin pri Okrajnem sodišču v Celju (kar je le ena izmed šestih zahtev), ker brez tega ne bi mogel predlagati izvršbo na nepremičnine - te mora namreč upnik v predlogu za izvršbo določno označiti (prvi odstavek 168. člena ZIZ), podatkov o lastništvu nepremičnin pa v javno dostopni elektronski zemljiški knjigi ne more pridobiti, saj ta ne omogoča iskanja podatkov o lastništvu nepremičnin po imenu lastnika.

V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče glede na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, ki izrecno določa, da je upnik upravičen do povračila stroškov v zvezi s poizvedbami, meni, da strošek teh poizvedb ni zajet v nagradi za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in da ga je potrebno upniku priznati poleg nagrade za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi. Pri tem je potrebno pritrditi tudi pritožbenim navedbam, da bi lahko upnik glede na vrednost spornega predmeta tako v skladu s tar. št. 2202 v zvezi z opombo 3 (3) Tarife po ZOdvT kot tudi v skladu s tar. št. 3464 zahteval povračilo stroška nagrade odvetniku v višini 102,75 EUR, vendar je za strošek te poizvedbe zahteval le 47,70 EUR povečano za 20% DDV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je upniku (v skladu z načelom dispozitivnosti izvršilnega postopka) priznalo dodatne stroške za poizvedbo o lastništvu nepremičnin pri Okrajnem sodišču v Celju v priglašeni višini 47,70 EUR, kar povečano za 20 % DDV znaša 57,24 EUR , vendar ker je priglasil manj tj. le 47,70 EUR, je pritožbeno sodišče upniku priznalo strošek. V preostalem delu za še nadaljnjih skupno 238,50 EUR priglašenih stroškov (za 5 poizvedb po 47,70 EUR) povečanih za 20 % DDV pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, saj teh poizvedb glede na zgoraj pojasnjeno ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov izvršilnega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ. Upnik je zgolj delno uspel s pritožbo in sicer znaša pritožbeni uspeh 1/6 (upnik je zahteval, da mu pritožbeno sodišče prizna strošek šestih poizvedb po 47,70 EUR, pritožbeno sodišče pa mu je priznalo le strošek ene od šestih poizvedb). Stroške upnika je sodišče odmerilo upoštevajoč izpodbijani del sklepa (1) (286,20 EUR) na 10,20 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kar skupaj povečano za 20% DDV (ker je storitev bila opravljena pred 1. 7. 2013) znaša 36,24 EUR ter sodno takso v višini 33,00 EUR, saj je njeno plačilo izkazano na list. št. 27 spisa. Skupaj priznani stroški upnikove pritožbe znašajo 69,24 EUR, upnik pa je upravičen do povračila 1/6 teh stroškov tj. 11,54 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti dolžnik v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Op. št. (1): upoštevajoč določbo prvega odstavka 21. člena ZOdvT v zvezi s petim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).