Jedro

Zgolj zaupen in zaprt odnos obdolženca z ostalimi udeleženci za sklepanje o danosti pripornega razloga koluzijske nevarnosti ne zadošča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 542/2009 z dne 17.4.2009 zoper osumljenega R.Đ., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s členom 27 KZ in kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 742/2009 z dne 20.4.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 28.4.2009, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve 20. ter 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper R.Đ. odpravi oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da izpodbijani sodni odločbi naštevata "posebne okoliščine", zato ne gre zgolj za teoretično možnost, da bi bil izvršen vpliv na potek kazenskega postopka. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da je sodišče kršilo 25. člen Ustave, ker zadeve ni vsebinsko obravnavalo, saj so na 2. strani sklepa zunajobravnavnega senata natančno navedeni razlogi za utemeljen sum in ocena, da je dežurna preiskovalna sodnica utemeljeno odredila pripor.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. S pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega R.Đ. odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah določbo 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo oziroma neka aktivnost osumljenca vsaj v smeri začetka vplivanja na pričo ali udeleženca v postopku. Na pričo je mogoče vplivati z različnimi dejanji (s prepričevanjem, nagovarjanjem, podkupovanjem in podobnim).

6. V konkretni zadevi obdolženi Đ. ničesar takega ni storil niti sodišče ne ugotavlja konkretne nevarnosti vplivanja (na primer položaj nadrejenosti in podrejenosti ali podobno). O obstoju koluzijske nevarnosti sklepa na podlagi Đ. zaupnega in zaprtega odnosa s K. kot jemalcem podkupnine, kot tudi z obdolženima B. in D. ter z organom pregona še neznanim storilcem (točka 3 zahteve za preiskavo) - dajalci podkupnin, zaradi katerega bi na prostosti lahko vzpostavil z njimi kontakt, tako da bi uskladili zagovore, s čimer bi oviral potek kazenskega postopka, še posebej v zvezi s še neodkritim dajalcem podkupnine, katerega obdolženi Đ. nedvomno pozna. Iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa v ničemer ne izhaja, da je obdolženi storil karkoli, kar bi bilo mogoče v skladu z merili, sprejetimi v sodni praksi, šteti za dejanje, ki je usmerjeno na vplivanje na soobdolžence in priče, da bi ga v postopku ne obremenjevali. Tudi v spisu ni podatkov, da bi obdolženec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na navedene; zgolj zaupen in zaprt odnos z ostalimi udeleženci za sklepanje o danosti tega pripornega razloga ne zadošča. Ob navedenem je treba pritrditi zahtevi, da pri obdolženem Đ. v času odreditve pripora priporni razlog koluzijske nevarnosti ni bil podan.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obdolženega utemeljena in je zato v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo.