Jedro

Materialno pravno zmotno je stališče revidentke, da bi moralo sodišče J. K. priznati solastninski delež na spornih nepremičninah že zato, ker sta skupaj s toženko dejansko izvrševala pogodbo o dosmrtnem preživljanju toženkine matere M. S.. Ugotovljeno je bilo, da takšna pogodba ni bila sklenjena. Prostovoljna skrb za toženkino mater, pa čeprav je ustrezala standardom skrbi, kakršna je običajno dogovorjena s pogodbami o dosmrtnem preživljanju, pogodbe ne more nadomestiti: iz pogodbe, ki ni sklenjena, obveznosti ne nastanejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je hči, toženka pa vdova leta 1996 umrlega J. K., M. K. je trdila, da sta njena starša (približno) v letih 1977 in 1978 adaptirala stanovanjsko stavbo, že pred tem pa sta zgradila lopo, pa tudi garažo poleg hleva. J. K. je pri vseh navedenih delih pomagal tako s svojim delom kot s sredstvi, ves čas trajanja zakonske zveze pa je poleg redne zaposlitve vseskozi delal na kmetiji in jo upravljal. Zato je prepričana, da je na zgoraj opisan način postal solastnik vseh nepremičnin do ? in da ta delež po njegovi smrti spada v zapuščino. Zahtevala je, naj sodišče to ugotovi s sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da je sodba pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna, saj je obstajalo pravnih podlag za prehod premoženja, katerega zemljiškoknjižni lastniki so bili najprej tožničin oče, nato tožničina mati, zatem pa tožnica, več: skupno pridobivanje v času trajanja zakonske zveze, zidanje na tujem zemljišču, dogovor o skupni gradnji in o pridobitvi solastninske pravice na podlagi vlaganj in skrb za toženkino mater v vsebini, ki ustreza obveznostim zavezanca iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Procesni predpisi pa so bili kršeni zato, ker je pritožbeno sodišče na podlagi listin v spisu in vseh izvedenih dokazov napravilo zmotne zaključke o plači J. K. in pokojnini M. S. in ker je kot pravilno sprejelo postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca kmetijske in gradbene stroke; v zvezi z zadnje navedenim se sklicuje na razloge, navedene v pritožbi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženka A. K. in J. K. sklenila zakonsko zvezo leta 1969, da se jima je med njenim trajanjem rodilo 5 hčera in da sta ves čas živela na kmetiji, katere lastniki so bili do leta 1974 toženkin oče, nato jo je po njem podedovala toženkina mati, leta 1990 pa jo je po svoji materi podedovala toženka. Toženka in njen mož sta na kmetiji delala že prej, preden jo je podedovala toženka, pri tem pa so po svojih zmožnostih sodelovali tudi preostali člani sicer številne družine (naprej toženkina starša, nato postopoma tudi njuni otroci, vse skozi pa toženkina sestra A. S., ki je za potrebe celotne družine prispevala tudi svoj zaslužek). Kar so na kmetiji pridelali, so porabili zase in tržnih viškov ni bilo. Za adaptacijo hiše je toženkina mati leta 1978 najela kredit, prejela je odškodnino za zemljišče, ki je bilo razlaščeno zaradi gradnje avtoceste, nekaj pa ga je tudi prodala. Plača J. K., ki je skupaj s toženko A. K., ki ni bila zaposlena in je delala le na kmetiji, preživljal 5 otrok, imenovanemu ni omogočila pomembnejših denarnih vlaganj v nepremičnine.

Zgoraj povzete dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP) vezano, izključujejo presojo o tem, da je J. K. pridobil solastninsko pravico na stavbiščih na podlagi vlaganj, ki so bila v pretežni meri opravljena v času, ko je bila lastnica celotne kmetije še toženkina mati M. S.. Poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da vlaganja nasploh (torej ne glede na to kdo je prispeval sredstva) niso bila tako obsežna, da bi nepremičnine, v katere je bilo vlagano, spremenile identiteto oziroma da bi nastala nova stvar (v stanovanjski hiši je bila npr. urejena mansarda, saj je primanjkovalo prostora za tako veliko število družinskih članov, urejene so bile sanitarije, obnovljena streha in fasada in podobno). Presoje, da ni nastala nova stvar, revizija ne graja, vse tiste obširne revizijske trditve, ki poskušajo kot napačne prikazati dejanske ugotovitve o velikosti oziroma pomembnosti prispevka J. K. pri vlaganjih v gradbene objekte so zato v prvi vrsti nerelevantne, poleg tega pa so zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi nedovoljene.

Prav tako je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da so bila vsa kmetijska zemljišča del kmetije že prej, preden se je na kmetijo primožil J. K.; revizijsko sodišče dodaja, da v zvezi z zahtevkom za ugotovitev solastninskega deleža J. K. na kmetijskih zemljiščih na podlagi vlaganj o slednjih sploh ni bilo trditev, pač pa je tožnica trdila, da je oče na kmetiji delal in da jo je vodil. Solastnik spornih nepremičnin J. K. ni mogel postati niti na pravno-poslovni podlagi, saj je bilo ugotovljeno, da z nobenim od vsakokratnih lastnikov kmetije ni sklenil dogovora o pridobitvi solastninske pravice zaradi skupne gradnje oziroma zaradi vlaganja dela in sredstev v (tuje) nepremičnine. Revidentka poudarja, da se je njegova tašča z gradnjo strinjala, a to za pridobitev stvarnih pravic ne zadošča. Revizijska trditev, da potrebe po pisnem dogovoru ni bilo, ker je bilo že na zapuščinski obravnavi leta 1974 dogovorjeno, da bo kmetijo prevzela toženka, dejanske zaključke nižjih sodišč kvečjemu dodatno utrjuje.

Materialno pravno zmotno je tudi stališče revidentke, da bi moralo sodišče J. K. priznati solastninski delež na spornih nepremičninah že zato, ker sta skupaj s toženko dejansko izvrševala pogodbo o dosmrtnem preživljanju toženkine matere M. S.. Ugotovljeno je bilo, da takšna pogodba ni bila sklenjena (torej tudi ne v ustni obliki, kot nakazuje revizija, ko poudarja, da pismena pogodba res ni bila sklenjena). Prostovoljna skrb za toženkino mater, pa čeprav je ustrezala standardom skrbi, kakršna je običajno dogovorjena s pogodbami o dosmrtnem preživljanju, pogodbe ne more nadomestiti: iz pogodbe, ki ni sklenjena, obveznosti ne nastanejo.

Tudi presojo, da J. K. ni postal solastnik spornih nepremičnin po družinskopravnih predpisih, revidentka izpodbija neutemeljeno. Po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR), na katero se tožnica opira, je skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Težišče je na zahtevi, da mora biti premoženje pridobljeno s (skupnim) delom. V konkretnem primeru premoženje ni bilo pridobljeno z delom, ampak z dedovanjem. Tožnica poudarja, da je toženka premoženje, ki tvori zaščiteno kmetijo, lahko podedovala prav zaradi tega, ker je na kmetiji delala, pri tem pa ji je njen mož, tožničin oče, vseskozi izdatno pomagal. V zvezi s tem poudarja, da mora sodišče upoštevati vsako pomoč zakoncu, ter (znova) obširno popisuje dolgotrajnost in pomembnost pomoči J. K. toženki. Pri tem pa prezre, da določba drugega odstavka 59. člena ZZZDR, na katero se opira, določa, da se pomoč enega zakonca drugemu upošteva v sporu o deležih zakoncev na skupnem premoženju, podedovano premoženje pa ni skupno premoženje. Zato so nepomembne vse tiste revizijske trditve, ki povzemajo stališča pravne teorije in sodne prakse o pomenu prispevkov zakoncev k ustvaritvi skupnega premoženja, ob delitvi le-tega.

Sodba pritožbenega sodišča je torej materialnopravno pravilna. Ali je tudi procesno pravilna, revizijsko sodišče preveri le na izrecno, konkretizirano in obrazloženo zahtevo revidenta; po uradni dolžnosti namreč pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V konkretnem primeru tožnica v uvodu revizije kot enega od uveljavljanih revizijskih razlogov navaja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju ne pojasni, katero od nižjih sodišč je kršilo procesne predpise in kršitev ne opredeli ne po vsebini in ne z označbo domnevno kršene določbe procesnega zakona. Izjema velja glede zapisa v reviziji, da je sodba sodišča neobrazložena glede pritožbene trditve, da je toženka kmetijo dobila (dedovala), ker je na njej delala in je dokazala, da jo bo sposobna obvladovati. Očitek je neutemeljen. Da je toženka kmetijo pridobila z dedovanjem je bilo nesporno in zanesljivo ugotovljeno. Nihče ni zanikal dela J. K. na kmetiji, ne v času, ko sta bila njena lastnika toženkina starša in ne potem, ko jo je podedovala toženka. Toda to ne spremeni dejstva, da je bil pridobitni način dedovanje. In čeprav je za odločitev to irelevantno, revizijsko sodišče vendarle pripominja, da je v času, ko je sporno kmetijo podedovala toženka, dedovanje zaščitenih kmetij urejal Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev – kmetij (Uradni list SRS, št. 26/73 s spremembami in dopolnitvami), ki je v prvem odstavku 11. člena določal, da zaščiteno kmetijo deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom, pri tem pa prednost tisti, ki je ta svoj namen izkazal tako, da je bodisi na kmetiji delal oziroma se usposobil za obdelovanje kmetijskih zemljišč bodisi je s svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače prispeval k ohranitvi oziroma zboljšanju proizvodnih zmogljivosti kmetije. Da toženka teh pogojev ne bi izpolnjevala, ni bilo ugotovljeno, pa tudi ne zatrjevano. In če jih ne bi, je zapuščinsko sodišče ne bi moglo razglasiti za dedinjo kmetije. Končno pa ne drži revidentkino prepričanje, da sta nižji sodišči dolgoletno in marljivo delo J. K. povsem razvrednotili: nasprotno, vse navedeno sta ugotovili, a se to ni moglo odraziti v sodbi, kakršno je predlagala tožnica, ker za to ni zakonske podlage.

Vse preostale revizijske trditve predstavljajo grajo ocene posameznih dokazov in grajo posameznih dejanskih zaključkov. Ker to, kot je to bilo zgoraj že pojasnjeno, v reviziji ni dovoljeno, revizijsko sodišče na te trditve ne bo odgovarjalo.

Ker je tožničina revizija neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi neuspeha revizije tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).