Jedro

Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana ("nečista" denarna terjatev), pa o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem o zamudi zavarovalnice lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) svojo škodo izrazil v denarju oziroma ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. Tožeči stranki za čas od zamude dalje (5.12.2002) pripadajo zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, str. 11), to je v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi, to je realnimi zamudnimi obrestmi, in valorizacijskimi obrestmi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine prisodi še 100.000,00 SIT; v obrestnem delu tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki od 467.870,00 SIT plačati obresti od 5.12.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v izreku o pravdnih stroških (3. točka izreka) pa tako, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 213.424,81 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 367.870,00 SIT z obrestmi od 21.2.2003 do 26.1.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 27.1.2004 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 15.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.8.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 235.634,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 do plačila.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odškodnino zviša za 1.196.000,00 SIT, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti ugotovilo obsega bodočih telesnih bolečin tožeče stranke, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Primarni in sekundarni strah sta bila zelo intenzivna, kar bi utemeljevalo denarno odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. Tožnik je oviran pri svojem delu ter pri številnih rekreativnih in družabnih aktivnostih. Odločitev, da ni upravičen do odškodnine iz naslova tuje pomoči, ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je zanemarilo pomoč, ki so mu jo bližnji nudili pri prevozih z osebnim avtomobilom na različne zdravniške preglede.

Izpoved tožnika, da je pomoč potreboval pri rezanju zrezkov, je preveč poenostavilo. Neutemeljeno je zavrnilo obrestni del zahtevka od 3.10.2002 do 21.2.2003, saj je tožeča stranka zahtevek za povračilo škode vložila 17.9.2002, zaradi česar je zamuda nastopila

3.10.2002. Stališče, da je tožena stranka v zamudo prišla šele z vložitvijo tožbe, je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, sprejetim na občni seji 26.6.2002. Tožena stranka začetku teka obrestnega dela zahtevka v svojih vlogah ni ugovarjala, zato gre za nesporno dejstvo, glede katerega sodišča prve stopnje sploh ne bi smelo izvajati dokazov.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Višina denarna odškodnine za nepremoženjsko škodo Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni v celoti raziskalo obsega bodočih telesnih bolečin tožeče stranke, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zmotna uporaba materialnega prava pa se po pritožbenih izvajanjih kaže v nepravilni odmeri odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode tožeče stranke.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 179. člena OZ), v skladu z 2. odstavkom 179. člena OZ pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodnina zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 400.000,00 SIT. Škodni primer po Fischerjevi kvalifikaciji sodi med srednje hude primere, nihajno poškodbo hrbtenice, ki jo je utrpela tožeča stranka, pa je mogoče razvrstiti le v skupino I po Erdmannu (bolečine v vratu, omejena gibljivost, mišični krč, brez rentgensko dokazanih ligamentarnih poškodb, glej Prinčič, Nihajne poškodbe vratu, Pravosodni bilten 2001, št. 3, str. 232). Prisojena odškodnina v zadostni meri zajema tudi bodoče telesne bolečine (182. člen OZ), katerih obseg je sicer sodišče prve stopnje povzelo, ko je odmerjalo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

Individualne posebnosti oškodovanca niso takšne narave, da bi utemeljevale odstopanje od okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa.

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati le na posamezna judikata iz sodne prakse (II Ips 196/98 in II Ips 366/96), saj predstavljata le izsek iz celovite sodne prakse glede dosojanja odškodnin za nepremoženjsko škodo. Odmera vsake denarne odškodnine je odvisna od vrste okoliščin posameznega primera in jasno je, da drugačna okoliščina utemeljuje tudi drugačno odločitev.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, in ga tožeča stranka v pritožbi ne prereka, izhaja, da je tožeči stranki zaradi škodnega dogodka ostala hitrejša utrudljivost vratnega mišičja, ki se poleg bolečin, upoštevanih že v okviru denarne odškodnine za telesne bolečine, kaže tudi v zatrdelosti in občutljivosti, zlasti zjutraj, preden se razgiba. To pa omogoča zaključek, da lahko oškodovanec opravlja vse dosedanje, tako poklicne, kot tudi druge aktivnosti, čeprav nekatere od njih z nekoliko povečanim naporom. Takšno dejansko stanje, upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne utemeljuje višje odškodnine od prisojene.

V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino za strah odmerilo v prenizkem znesku. Strah za izid zdravljenja v trajanju enega meseca, ki sicer ni presegel srednje stopnje, v povezavi s kratkotrajnim primarnim strahom visoke stopnje po ustaljeni sodni praksi utemeljuje denarno odškodnino v višini 200.000,00 SIT. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da se denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode zviša za 100.000,00 SIT.

2. Odškodnina za tujo pomoč Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode iz tega naslova. Odločilno je, da nudenje tuje pomoči tožeči stranki glede na njegovo stanje ni bilo potrebno. Iz zdravniške dokumentacije in izvedenskega mnanja izvedenca medicinske stroke izhaja, da so oškodovancu longeto na levem zapestju odstranili že ob prvi kontroli 28.6.2002, rentgenska slika pa je ponovno izključila poškodbo zapestja. Ni izkazano, da po tem datumu ne bi mogel sam voziti osebnega avtomobila ali uporabljati sredstev javnega prevoza. Kar pa zadeva pomoč pri gospodinjskih opravilih, velja, da družinski člani sicer res niso dolžni v razmerju do oškodovanca opravljati obveznosti, ki padejo na breme tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo, in na tak način povečevati obseg svojega dela, vendar pa je v konkretnem primeru bistveno, da, četudi sta sestra in dekle tožniku pomagali, to glede na njegovo zdravstveno stanje ni presegalo okvira nudenja medsebojne pomoči in solidarnosti med sorodniki in bližnjimi.

3. Opredelitev zamude tožene stranke Tožeča stranka svoj obrestni zahtevek, natančneje začetek teka obresti, v pritožbi veže na trenutek, ko je na toženo stranko naslovila svoj odškodninski zahtevek. Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana ("nečista" denarna terjatev), pa o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi zavarovalnice lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) svojo škodo izrazil v denarju oziroma ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. Vse to pa lahko velja le pod pogojem, da oškodovanec v tožbi ali kasneje, preden izgubi pravico, da navaja nova dejstva (286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zatrjuje dejstva, ki opredeljujejo zamudo tožene stranke, česar pa tožeča stranka, vsaj pravočasno ne, ni storila. Ker iz tožbenega gradiva izhaja le trditev o nakazilu nespornega dela odškodnine 5.11.2002, medtem ko tožeča stranka ni pojasnila, kdaj je na toženo stranko naslovila svoj odškodninski zahtevek, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločilo, da zamudne obresti tečejo od 5.12.2002. 4. Obrestna mera zamudnih obresti Tožeči stranki za čas od zamude dalje (5.12.2002) pripadajo zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, str. 11), to je v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi, to je realnimi zamudnimi obrestmi, in valorizacijskimi obrestmi. Relativno visoka obrestna mera zamudnih obresti v tem trenutku je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo ter ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot jih predpisuje ZPOMZO-1, zato je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbi tudi v tem delu ugodilo.

Pritožbeno sodišče povzema, da je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo za strah zvišalo za 100.000,00 SIT; odločilo, da obresti tečejo od 5.12.2002; glavnica pa se obrestuje po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa tožeči stranki pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. in 353. člen ZPP).

5. Pravdni stroški Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških pravdnega postopka odločalo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP po doseženem uspehu pravdnih strank. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino v znesku 2,346.000,00 SIT, uspela pa je z zneskom 483.638,00 SIT. To pomeni, da je upravičena do povračila 20,6 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa do 79,4 %. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, in sicer na strani tožeče stranke znašajo

206.440,00 SIT (20,6 % je 42.526,64 SIT), na strani tožene stranke pa

322.357,00 SIT (79,4 % je 255.951,45 SIT). Po medsebojnem pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 213.424,81 SIT pravdnih stroškov, to je 22.209,19 SIT manj, kot je znašala obveznost tožeče stranke iz naslova pravdnih stroškov po izpodbijani sodbi.