Jedro

Inšpekcijski postopek, kot je obravnavani, ni namenjen izključno varstvu javnega interesa, temveč tudi varstvu ustavne pravice in varstvu osebnih podatkov. Ker je nosilec te pravice tožnik, se vprašanje zakonitosti obdelave njegovih osebnih podatkov neposredno nanaša na njegov pravni položaj, pri tem pa je mogoče morebitno ugotovljeno nezakonitost v inšpekcijskem postopku tudi odpraviti. To pomeni, da ima tožnik kot imetnik osebnih podatkov od postopka neposredno pravno korist oziroma je lahko v primeru ustavitve postopka v to korist poseženo. Tožnik bi torej moral biti udeležen v inšpekcijskem postopku oziroma je njegova izključitev iz tega postopka nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Informacijskega pooblaščenca št. 0612-45/2015/46 z dne 29. 5. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Informacijski pooblaščenec ustavil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki ga je Informacijski pooblaščenec vodil zoper zavezanca, Komisijo za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) pod številko 0612-45/2015. V izpodbijani odločbi Informacijski pooblaščenec obsežno in podrobno povzema potek postopka, katerega je začel na podlagi prijave, ki jo je prejel 17. 3. 2015 in v kateri je prijavitelj navajal, da je zavezanec v okviru nadgradnje aplikacije Supervizor objavil osebne podatke večjega števila posameznikov glede izplačil, ki so jih subjekti javnega sektorja izplačali posameznikom na podlagi avtorskih/podjemnih pogodb, pri čemer naj bi uporabil oziroma zajel podatke od 1. 1. 2003 do 4. 3. 2015, podatki pa naj bi bi se dnevno posodabljali in spreminjali. Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da ima zavezanec za pridobivanje in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov ustrezno podlago v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) v primerih, ki se nanašajo na njegove dejavnosti, opredeljene s tem zakonom. To sicer ni veljalo za ves čas, ko je zavezanec pridobival predmetne podatke, vendar je bila z dnem 4. 3. 2015 uvedena preiskava, ki je pomenila podlago za pridobivanje teh podatkov tudi za nazaj v skladu z Zakonom o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike za obdobje desetih let. Ker je bila s tem pravna podlaga za pridobitev in obdelavo podatkov vzpostavljena, se Informacijski pooblaščenec ni odločil za ukrepanje, saj meni, da bi zavezanec lahko vse te podatke v vsakem primeru ponovno pridobil. Poleg tega navaja še, da ukrep, s katerim bi zavezancu naložil izbris nezakonito pridobljenih osebnih podatkov iz njegovih podatkovnih zbirk, ni mogoč, saj bi s tem posegel v načelo samostojnosti državnega organa pri odločanju.

2. Objavljeni osebni podatki po mnenju Informacijskega pooblaščenca pomenijo prosto dostopne informacije javnega značaja in izvirajo iz delovnega področja zavezanca. Ti podatki imajo značaj javno dostopnih podatkov v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) že pri subjektih, pri katerih so nastali, saj gre v vsakem primeru za subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, tako da ni pomembno, ali se podatki nanašajo na izplačila iz proračunskih ali iz tržnih in drugih sredstev. Ne gre niti za varovane osebne podatke, zavezanec pa ima po mnenju organa tudi ustrezno zakonsko podlago za njihovo objavo. Pri tej objavi je bilo z omejitvijo nabora dostopnih podatkov ustrezno upoštevano načelo sorazmernosti. Glede na vse obrazloženo je Informacijski pooblaščenec postopek ustavil. 3. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je dne 1. 4. 2015 na Informacijskega pooblaščenca naslovil prijavo kršitev varstva osebnih podatkov, v kateri je zahteval tudi priznanje statusa stranskega udeleženca. Informacijski pooblaščenec je njegovo zahtevo zavrnil, tožnik pa je takšno odločitev izpodbijal tudi v upravnem sporu. V tisti tožbi je natančno opredelil svoj pravni interes zaradi katerega bi mu morala biti priznana udeležba v inšpekcijskem postopku. Vprašanje o tem, ali ima pravico udeleževati se postopka bi moralo biti dokončno rešeno pred odločitvijo o ustavitvi postopka. Ker ni bilo tako, je prišlo do bistvene kršitve postopka, kar že samo po sebi pomeni razlog za odpravo izpodbijanega akta.

4. Tožeča stranka še navaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala dejanskega stanja glede na navedbe v prijavi, oziroma je to dejansko stanje ugotovila pomanjkljivo. Informacijski pooblaščenec torej dejanskega stanja ni ugotovil oziroma ga ni ugotovil do te mere, da bi opravičeval zaključek, da je bilo ravnanje KPK glede vodenja osebnih podatkov tožnika v zbirki in njihova kasnejša objava zakonita. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in toženi stranki naloži ponovno vodenje inšpekcijskega postopka ter hkrati odloči, da se novega postopka kot stranski udeleženec udeleži tudi tožnik. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, zaradi česar meni, da tožnik ni upravičen do vložitve tožbe in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči. Glede na to, da je tožnik vložil tudi tožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za vključitev v postopek, bi lahko tožbo zoper sklep o ustavitvi postopka vložil le v primeru, če bi mu sodišče priznalo stransko udeležbo v inšpekcijskem postopku in šele potem, ko bi to storilo. V predmetni zadevi gre za enostopenjski postopek, zato v njem ni mogoče upoštevati prvega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem o upravni stvari ne sme biti odločeno, dokler ni odločeno o vprašanju statusa stranke. Tožena stranka povzema svoja stališča iz izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

6. Tožeča stranka je pri svojih stališčih vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik je v inšpekcijskem postopku, ki je bil ustavljen z izpodbijanim sklepom, vložil zahtevo za udeležbo v postopku. Informacijski pooblaščenec je to zahtevo zavrnil s sklepom, ki ga je tožnik izpodbijal v upravnem sporu. Sodišče je njegovi tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost tega sklepa, s katero je bila tožnikova zahteva za udeležbo v postopku zavrnjena. Prišlo je torej do situacije, v kateri je sodišče sicer ugotovilo, da je bila nevključitev tožnika v postopek nezakonita, vendar je bil ta postopek že pred tem zaključen. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnik v opisani situaciji upravičen do vložitve tožbe, je bistvenega pomena, da je tožnik pravočasno, torej v času trajanja postopka, v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZUP vložil zahtevo za priznanje lastnosti stranke, zoper izdani zavrnilni sklep pa vložil upravni spor, za kar ima izrecno podlago v tretjem odstavku 17. člena ZUS-1. Tožnik je torej deloval v skladu z zakonom, zato je treba tudi v situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da je bil tožniku status stranskega udeleženca neutemeljeno zavrnjen, obravnavati tudi tožbo vloženo zoper sklep o ustavitvi postopka.

9. Treba je namreč upoštevati, da se je vprašanje ali ima tožnik pravico udeleževati se postopka in v nadaljevanju vlagati pravna sredstva zoper končno odločitev postavilo v času trajanja rednega postopka. Tožnik tako v zvezi s tem ne more predlagati obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj ta obnovitveni razlog predpostavlja, da stranka ni vedela, da teče postopek, ki bi se ga imela možnosti udeleževati zaradi varstva svojih pravnih koristi, in da zato ni mogla že takrat uveljavljati te svoje procesne pravice. S tem, ko je tožnik vložil tožbo tudi zoper sklep o ustavitvi postopka, ki je predmet tega upravnega spora, si je dejansko zavaroval svoj pravni položaj, primerljiv tistemu, ki nastopi po dovolitvi obnove postopka – to je svoje sodelovanje v njem z vsemi pripadajočimi procesnimi pravicami.

10. Glede na to okoliščina, da tožnik v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa ni imel priznanega statusa stranskega udeleženca, ki bi ga kvalificiral za upravičenega vlagatelja tožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, ne more biti odločujoča. To bi bilo zgolj v primeru, če tožnik sploh ne bi zahteval udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena. Glede na to je sodišče tožbo v tej zadevi sprejelo v obravnavo.

11. Kot je bilo že navedeno, je bila s sodbo tega sodišča ugotovljena nezakonitost sklepa Informacijskega pooblaščenca, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za udeležbo v postopku. Inšpekcijski postopek, kot je obravnavani, ni namenjen izključno varstvu javnega interesa, temveč tudi varstvu ustavne pravice in varstvu osebnih podatkov. Ker je nosilec te pravice tožnik, se vprašanje zakonitosti obdelave njegovih osebnih podatkov neposredno nanaša na njegov pravni položaj, pri tem pa je mogoče morebitno ugotovljeno nezakonitost v inšpekcijskem postopku tudi odpraviti. To pomeni, da ima tožnik kot imetnik osebnih podatkov od postopka neposredno pravno korist oziroma je lahko v primeru ustavitve postopka v to korist poseženo. Tožnik bi torej moral biti udeležen v inšpekcijskem postopku oziroma je njegova izključitev iz tega postopka nezakonita.

12. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, se po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP to vedno šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Bistvena kršitev določb postopka je namreč vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, da se tožeči stranki omogoči udeležba v postopku.

13. Tožnik v tožbi kot izpodbijani akt sicer navaja tako sklep o ustavitvi postopka, kot tudi dopis, s katerim ga je toženec obvestil o izdaji tega sklepa. Res je bil sicer tožnici vročen zgolj dopis, vendar to še ne pomeni, da je bilo v njeno pravno korist poseženo z njim in ne s sklepom. Ker se ob tem vse tožbene navedbe po vsebini nanašajo izključno na sklep o ustavitvi postopka, je sodišče štelo, da je tožnik s tožbo izpodbijal sklep in jo je kot tako tudi obravnavalo.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.