Jedro

Popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilna uporaba prava nista v razmerju vzroka in posledice kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak sta pogoja, ki vsak zase (posebej) določata pravilnost preizkušene odločitve.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca MP se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec mora plačati potrebne izdatke obdolženca, potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice in takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M.M. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje obrekovanja po drugem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po drugem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da mora zasebni tožilec M.P. plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi obdolženčeve izdatke in potrebne izdatke ter nagrado njegove zagovornice.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz, kot je zapisal vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica, ki sodbi v celoti pritrjuje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni razmejil, zaradi česar so bila pritožbena zatrjevanja o posameznih dokazih, ki bi naj bili prezrti oziroma se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo, razumljena kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Sodišče prve stopnje se je namreč v razlogih sodbe opredelilo do vseh odločilnih dejstev kot izhajajo iz opisa dejanja, s čemer je zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP v celoti zadostilo. Ali in kako so bili posamezni dokazi ocenjeni pa je predmet pravilnosti ugotovljenih dejstev, pritožbenega razloga torej, ki ga pritožnik po pritožbeni obrazložitvi v pretežni meri uveljavlja.

6. Drugače je z zatrjevanji, po katerih bi naj sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 102. člena ZKP, ko naj ne bi (s strokovnim pomočnikom spremljanega) oškodovanca opozorilo na možnost predloga za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka. Pritožnik na ta način neposredno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar brez obrazloženega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Gre za vsebinski pogoj, ki ga pritožbeno sodišče, upoštevaje zapovedane meje iz 383. člena ZKP ne more samo preizkusiti. Pripomni lahko le, da je bil po zapisniku o glavni obravnavi z dne 14. 6. 2013 zasebni tožilec kot oškodovanec v pritožnikovi navzočnosti ustrezno opozorjen in poučen (list. št. 50) ter da potemtakem zgornja zatrjevanja ne morejo biti točna.

7. Z vidika prava pritožnik uveljavlja še kršitve kazenskega zakona, ker sodišče prve stopnje ni preizkusilo možnosti, ali obdolženčevo dejanje ne izpolnjuje znakov katerega drugega kaznivega dejanja, če že obravnavano po drugem odstavku 159. člena KZ-1 obdolženemu ni bilo dokazano, in ker je bilo pred tem dejansko stanje ugotovljeno zmotno.

8. V prvem primeru gre za kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ni podana. Po razumljivih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje navedeno možnost v obeh nadaljnjih smereh preizkusilo ter pravilno ugotovilo, da je kaznivost razžalitve zaradi izkazanega razloga iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 izključena, kot je zaradi izkazanega razloga po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 izključena kaznivost žaljive obdolžitve, se pravi, da obdolženega niti za katero izmed teh dveh kaznivih dejanj ne gre obsoditi. V drugem primeru pa kršitve kazenskega zakona ne more biti. Popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilna uporaba prava nista v razmerju vzroka in posledice kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak sta pogoja, ki vsak zase (posebej) določata pravilnost preizkušene odločitve.

9.Pritožnik se z ugotovljenimi dejstvi ne strinja, ker je obdolženčeva izjava iz opisa dejanja že po vsebini takšna, da kaže na zasledovanje nedopustnega cilja in ne ciljev, ki so bili dosegljivi na drug način, denimo z obvestilom pristojnemu finančnemu ministru, ki pa se ga obdolženi kot ustrezno izobražena oseba ni poslužil. Razen tega je obdolženčev zagovor z vidika povprečne življenjske izkušnje dvomljiv, izpovedbi prič G. S. in S. M. pa sta neverodostojni, ker sta nastali v dogovoru z obdolženim in ker vsebujeta vrzeli, ki jih izkustveno ni mogoče utemeljiti. Navedeno velja tembolj za vsebino elektronskega sporočila T. S. z dne 20. 8. 2010, osebe torej, ki si prizadeva že dlje časa očrniti pričo A. A., ki je sestanek z zasebnim tožilcem kot neposredni udeleženec zanikal. Enako velja za pričo B. A., medtem ko v izpovedbi zasebnega tožilca ni ničesar takšnega, čemur ne bi bilo mogoče verjeti. Izpovedba ima oporo v pravilno razumljenih listinskih dokazih, vrzeli, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pa so posledica, bodisi poteka časa ali dejstva, da je tudi obdolženi določene okoliščine v svojem zagovoru spreminjal. Končno pa bi bilo mogoče izpovedbo zasebnega tožilca dodatno preveriti, vendar sodišče prve stopnje tovrstnim predlogom ni sledilo.

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi dejstvi, jih kot pravilne povzema, na zgornja prizadevanja pa odgovarja.

11. Pomen materialnopravnega izhodišča obravnavanega kaznivega dejanja v prvi točki obrazložitve napadene sodbe je večji kot je to na prvi pogled videti. Ne samo zaradi ločnice med trditvijo o dejstvu in dejstvom, ki sploh (objektivno) ne obstaja, ampak zlasti zaradi razločka (distinkcije), ko se trditev o dejstvu in dejstvo ujemata v nebistvenih delih in je trditev kot celota še vedno neresnična oziroma ko se ujemata v bistvenih delih in ko za to trditev kot celota ne more biti neresnična. Podobno večji je pomen opisanega kaznivega dejanja, po katerem je nosilni del inkriminirane trditve o srečanju med zasebnim tožnikom kot nadzornikom ter pričama A. A. in B. A kot nadzorovancema, medtem ko je njeno nadaljevanje v navedbi, da so se vse zmenili zgolj izpeljanka (implikacija) tega srečanja.

12. Da je bilo srečanje z obdolženčeve strani po opravljenem po dokaznem postopku v zadostni meri izkazano tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma. Komu bi naj obdolženi trditev najprej posredoval je z vidika njene kaznivosti nepomembno, kot so malo pomembne nekatere, celo zelo obrobne izkustvene vrzeli, zaradi katerih pritožnik ne verjame obdolženčevemu zagovoru in izpovedbama prič G. S. in S. M., za katera mimogrede ni nobenega podatka, da bi bila z obdolžencem kakorkoli dogovorjena. Bistveno je, da so bili na njihovi podlagi najprej ugotovljeni vsebina in pot do informacije (G. S.) ter nato še njen vir (S. M.), ki je informacijo v njenem nastanku neposredno zaznal. Glede na sklenjeni informativni krog, ki je v kontrolnem smislu potrjen še z vsebino elektronskega sporočila T. S. z dne 20. 8. 2010, je jasno, da nosilni del trditve o srečanju ne more biti neresničen ter da trditev v njeni izpeljanki glede na vloge udeležencev srečanja ne more biti izključena.

13. Drugače je na strani zasebnega tožilca, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje srečanje s pričama A. A. in B. A. zanikal z dvema raznovrstnima razlogoma (bolezen in službena obveznost), priči pa sta sestanek zgolj zanikali, brez da bi navedli ostale spremljajoče okoliščine, ki bi jih bilo mogoče dodatno preizkusiti. Listinska dokazila, na katera se pritožnik sklicuje ugotovljenega ne spreminjajo, temveč ravno nasprotno kažejo na povezavo med njihovo vsebino in spremembami v izpovedbi zasebnega tožilca, ki je sodišče prve stopnje ni prezrlo ter ob takšnem stanju stvari pravilno ocenilo, da nadaljnja preizkušanja izpovedbe zasebnega tožilca niso bila več potrebna. Jasno je bilo namreč, kot je jasno sedaj, da nosilna obdolženčeva trditev o srečanju med vpletenimi ni bila neresnična in da je imela trdnejšo podlago od tiste iz izpovedbe zasebnega tožilca, ki se ni skliceval na spominske vrzeli zaradi poteka časa in ki ga niti domnevno prilagajanje obdolženčevega zagovora ni odvezovalo govoriti po resnici brez katere, kot rečeno, tudi neresničnosti trditve ni mogoče dokazati.

14. Glede na to, in ker v pritožbeni obrazložitvi drugih pritožbenih razlogov ni zaznati, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca M.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 7222 taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in podatkov, ki ne govore, da zasebni tožilec navedenih stroškov ne bi bil zmožen plačati.