Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo vročilo v odgovor tožnici s pozivom, da nanj odgovori v 15 dneh. Tožnica se je po tem pozivu sodišča prve stopnje ravnala, zaradi česar so ji nastali določeni pravdni stroški. V tem odgovoru je, poleg zatrjevanj o vsebinski neutemeljenosti predloga za obnovo postopka, obrazloženo navajala tudi, da dejstva, na katera je tožena stranka oprla predlog za obnovo postopka, niso nova dejstva, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje te stroške za odgovor na predlog utemeljeno štelo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in jih v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženi stranki (ki s postopkom obnove ni bila uspešna, saj je bil njen predlog zavržen).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki ni pod pritožbo, predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila tožena stranka, zavrglo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 305,12 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Zoper odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep glede stroškov postopka spremeni tako, da predlog tožeče stranke za povračilo stroškov zavrne in odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do dneva plačila. V pritožbi navaja, da stroški postopka tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa naložilo v plačilo toženi stranki, niso bili potrebni stroški po 155. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo, zato ker ni bil dovoljen (ker tožena stranka ni izkazala, da novih dejstev, ki jih zatrjuje, brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek pravnomočno končan). Če sodišče predlog zavrže kot nedovoljen, ga glede na 398. člena ZPP ne vroča nasprotni stranki v odgovor. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje predlog za obnovo kljub temu vročilo nasprotni stranki, pa predstavlja kršitev, ki je ni zakrivila tožena stranka, poleg tega pa tožeča stranka s svojim odgovorom na predlog ni pripomogla k rešitvi. Zavrženje predloga dejansko pomeni, da sodišče navedb tožeče stranke ni upoštevalo oziroma navedeno niti ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker tožena stranka stroškov tožeči stranki ni povzročila, jih ni dolžna nositi, saj niso bili potrebni za postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da povrne tožnici njene pravdne stroške za odgovor na predlog za obnovo postopka, pri čemer je ta predlog kasneje zavrglo kot nedovoljen (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni izkazala, da novih dejstev, s katerimi je utemeljevala ta predlog, brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek pravnomočno končan. Glede na to, da je sodišče prve stopnje predlog za obnovo vročilo v odgovor tožnici s pozivom, da nanj odgovori v 15 dneh in da se je tožnica po tem pozivu sodišča prve stopnje tudi ravnala, zaradi česar so ji nastali določeni pravdni stroški, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno naložilo v plačilo toženi stranki. V tem odgovoru je namreč tožnica poleg zatrjevanj o vsebinski neutemeljenosti predloga za obnovo postopka obrazloženo navajala tudi, da dejstva, na katera je tožena stranka oprla predlog za obnovo postopka, niso nova dejstva, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Posledično je sodišče prve stopnje te stroške za odgovor na predlog utemeljeno štelo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato jih je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženi stranki (ki s postopkom obnove ni bila uspešna, saj je bil njen predlog zavržen). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da lahko sodišče prve stopnje tudi po prejemu odgovora na predlog za obnovo postopka ugotovi, da je podan razlog za zavrženje tega predloga (prvi odstavek 398. člena ZPP) in ga posledično zavrže, kljub temu, da je bil ta predlog prej vročen nasprotni stranki po drugem odstavku 398. člena ZPP.

6. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka glede na 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).