Jedro

Častnik v tujih oboroženih silah po osamosvojitvi Republike Slovenije, to je po 25.6.1991, kar pa ni sporno, lahko pomeni nevarnost za obrambo Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva z utemeljitvijo, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, kapetan I. klase, opravljal pa je dela namestnika komandirja letalske eskadrilje na letališču. Iz izjave, ki jo je tožnik podal na zapisnik dne 16.11.1993 pri toženi stranki, izhaja, da se je po prenehanju aktivne službe v JA, torej že 18.9.1991, vključil kot prostovoljec v tujo vojsko, kjer je še vedno zaposlen. Iz odločbe Ministrstva za obrambo tuje države z dne 19.5.1993, ki jo je tožnik predložil v upravne spise, je razvidno, da je kot pilot vojnih letal nujno potreben v tuji vojski, zato mora v skladu s 389. členom njihovega zakona o službi v oboroženih silah ostati v službi v teh oboroženih silah še do 19.7.1994. Glede na to, da je bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnik še vedno aktivni pripadnik tujih oboroženih sil, je tožena stranka odločila, da ni v interesu Slovenije, da bi v svoje državljanstvo sprejemala osebe, ki služijo v tuji vojski, saj njihov sprejem v državljanstvo v določeni situaciji prav gotovo predstavlja nevarnost za obrambo države.

Tožnik v tožbi meni, da izpodbijana odločba nima zakonite podlage. Predvsem je treba upoštevati, da stalno prebiva v Sloveniji, kjer ima svojo družino, in sicer ženo in otroka, ki so slovenski državljani. V upravnem postopku je predložil dokazilo, da je v tuji vojski kot prostovoljec, ker je dezertiral iz bivše JA. V tej vojski je delal pogodbeno. Dal ji je tudi odpoved, vendar te odpovedi ni sprejela in mu je 19.5.1993 podaljšala službovanje do 19.7.1994, ko mu ta služba preneha. Ne more biti nevaren za javni red, varnost ali obrambo slovenske države, če nastopa v odpovednem roku kot prostovoljec prijateljske države in tudi zavezniške armade, ki ni tuja ali sovražna vojska. Varnost in obramba slovenske države ne moreta biti v nevarnosti od strokovnjaka, ki dela v službi v prijateljski državi. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, ker je ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države. Navedeno oceno je oprla na presojo zbranih ugotovitev in dokazov v upravnih spisih, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, namestnik poveljnika letalske eskadrilje, ki je bila v sestavi letalske brigade na letališču in je v času agresije na Republiko Slovenijo vojno delovala oziroma raketirala naslednje cilje: ... Takoj po prenehanju aktivne vojaške službe v JA je tožnik prestopil v tuje oborožene sile. Glede na ugotovljena dejstva so po njeni oceni dani razlogi, zaradi katerih bi v smislu 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije sprejem tožnika v slovensko državljanstvo predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Novela zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZDRS), ki je začela veljati 14.12.1991 (Uradni list RS, št. 30/91-I), v 3. odstavku 40. člena določa, da se ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka lahko zavrne vloga za pridobitev državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ta določa, da se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če tak sprejem ne pomeni nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je po prenehanju službe v nekdanji JLA zaposlil v tujih oboroženih silah.

Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila z utemeljitvijo, da gre pri tožniku za osebo, za katero so podani razlogi, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Ta zakon vsebine pojma nevarnosti za obrambo države sicer določneje ne opredeljuje, vendar je iz vsebine in namena ZDRS sklepati, da je takšna nevarnost podana, če ima oseba, ki bi naj pridobila državljanstvo Republike Slovenije, določen položaj ali vlogo v tujih oboroženih silah, ali katere aktivno ali pasivno ravnanje, ki iz tega izhaja, lahko privede do takšnega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Že to, da je tožnik kot častnik služboval oziroma služi v tujih oboroženih silah po osamosvojitvi Republike Slovenije, to je po 25.6.1991, kar v upravnem postopku niti ni bilo sporno, izhaja pa tudi iz navedb v tožbi, lahko pomeni nevarnost za obrambo Republike Slovenije. To pa je tudi po presoji sodišča podlaga za oceno tožene stranke, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za njeno obrambo.

Tožnikova tožbena navedba, da gre za službo v prijateljski državi in v zavezniških oboroženih silah, v konkretnem primeru ni mogla vplivati na pravilno in zakonito odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot tudi ne tožnikove tožbene navedbe, da prebiva s preostalimi člani svoje družine, ki so slovenski državljani, v Republiki Sloveniji.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga smiselno uporablja v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.