Jedro

V zvezi z izvajanjem tožeče stranke, da se z ukrepi za pravilno izkazovanje družbenega kapitala iz citirane odločbe pri tožeči stranki "vzpostavlja" družbeni kapital, medtem ko v poštev prihajajoča 10. točka 48.c člena ZLPP govori le o "povečanju" družbenega kapitala, ki pa ga tožeča stranka nikoli ni imela, je že sodišče druge stopnje prepričljivo in pravilno zaključilo, da je namen ZLPP ugotovitev in pravilno izkazovanje vrednosti družbenega kapitala tudi pri podjetjih, ki v bilanci stanja ne izkazujejo družbenegea kapitala, saj bi sicer ne bilo mogoče ugotoviti določenih oškodovanj družbene lastnine (tudi v obravnavanem primeru).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost odločbe št... z dne 22.3.1996, s katero je tožena stranka naložila tožeči stranki odpravo v postopku revizije lastninskega preoblikovanja ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine po 48.a členu in 48.c členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (kratko ZLPP), in da mora pravilno izkazati družbeni kapital po stanju na dan 1.1.1993 (sicer je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopno zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke za odpravo citirane odločbe tožene stranke in izreka o stroških postopka). Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se ugotovi ničnost navedene odločbe tožene stranke, priglaša pa tudi stroške za revizijo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev kot neutemeljeno in povrnitev stroškov odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo zakonsko podlago, po kateri je prvotna tožena stranka Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (kratko APPNI) po svoji podružnici Ljubljana opravila pri tožeči stranki revizijo po ZLPP in izdala odločbo o ukrepih za odpravo ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine po 48.c členu ZLPP. Pri tem je sodišče druge stopnje prikazalo prehod pristojnosti za revizijo lastninskega preoblikovanja od bivše SDK v Republiki Sloveniji, ki je bila določena za to po prvem odstavku 49. člena ZLPP in s tem v skladu z uredbo o izvedbi postopkov revizije, na APPNI po Zakonu o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, št. 18/94) in v skladu s tem od podružnice SDK na podružnico APPNI. Pri tem ni bistveno, da je bila notranja organizacija predpisana s statutom APPNI in da je bil statut z odločbo ustavnega sodišča št. U I-60/96 razveljavljen, kajti obstoječe podružnice so vendar bile organski del same, za revizijo pooblaščene APPNI kot pravne osebe. Tožena stranka je tedaj imela pooblastilo za postopanje na podlagi zakona in tako ni bilo kršeno določilo drugega odstavka 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da se lahko podeli javno pooblastilo za odločanje le z zakonom (oziroma z občinskim odlokom).

Tožena stranka z izdajo spodbijane odločbe ni posegla v sodno pristojnost, kot to meni tožeča stranka, ker od tožene stranke naloženi ukrepi za odpravo oškodovanja družbene lastnine spreminjajo pogodbo o ustanovitvi tožeče stranke in pogodbe o odkupu delnic, kar je pridržano le sodišču. Tožeča stranka spregleda, da je tožena stranka pristojna za izdajo odločbe o ukrepih, kakršni so ji bili naloženi po posebnem določilu 49.c člena ZLPP zato, da se zagotovi pravilno izkazovanje družbenega kapitala. Gre tedaj za posebno zakonsko pristojnost tožene stranke, da sama v potrebnem obsegu zahteva izvedbo ukrepov tudi, če ti učinkujejo na pogodbe z drugimi osebami. Zato za obravnavano zadevo ni bistveno, da tožena stranka potrditvah tožeče stranke ni izdala spodbijane odločbe tudi pogodbenim partnerjem, kot se to sicer predvideva v drugem odstavku 48.b člena ZLPP.

V zvezi z izvajanjem tožeče stranke, da se z ukrepi iz citirane odločbe pri tožeči stranki "vzpostavlja" družbeni kapital, medtem ko v poštev prihajajoča 10. točka 48.c člena ZLPP govori le o "povečanju" družbenega kapitala, ki pa ga tožeča stranka nikoli ni imela, je že sodišče druge stopnje prepričljivo in pravilno zaključilo, da je namen ZLPP ugotovitev in pravilno izkazovanje vrednosti družbenega kapitala tudi pri podjetjih, ki v bilanci stanja ne izkazujejo družbenega kapitala, saj bi sicer ne bilo mogoče ugotoviti določenih oškodovanj družbene lastnine (tudi v obravnavanem primeru). Pri tem je tožena stranka v postopku revizije po ZLPP zanesljivo ugotovila, da je kot ustanovitelj tožene stranke nastopala pravna oseba v družbeni lasti in to celo z vložkom, ki je predstavljal 88,74% osnovnega kapitala.

Končno tožeča stranka neutemeljeno meni, "da izpodbijana odločba tudi ni izvršljiva in je zato nična": z odločbo je tožena stranka naložila tožeči stranki določena knjiženja, ki so brez nadaljnega izvršljiva.

Glede na tako stanje stvari, in ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožena stranka s svojim odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato trpi sama stroške za odgovor na revizijo.