Jedro

Če je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika motornega vozila, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Odločilno je vprašanje vzročne zveze med zakrivljenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 280.267,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1992 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške. Nadalje je tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 63.916,00 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepravilno odločilo, da je do škode prišlo le zaradi ravnanja tožnikovega sina. Za nesrečo je sokriv, če ne celo v celoti kriv voznik BMW-ja, ki je v naselju, kjer je hitrost vožnje omejena na 40 km/h, prehiteval motor s hitrostjo, ki je presegala 40 km/h. Poleg tega je prehiteval na neravnem delu ceste, nanjo pa se v tem delu priključi tudi več stranskih cest. Voznik BMW-ja je zato kršil načelo defenzivne vožnje in 45. člen ZTVCP, saj ni prilagodil vožnje lastnostim in stanju ceste in drugim prometnim razmeram, tako da ni mogel pravočasno ustaviti pred vsako oviro, ki bi jo lahko pričakoval. Sodišče ni upoštevalo, da bi moral voznik BMW-ja med vožnjo nositi očala, pa jih ni, in ni sprejelo predlaganega dokaza z zaslišanjem njegovega lečečega zdravnika. Navaja še, da so si vsi trije izvedenci enotni, da je policijska dokumentacija v zvezi z nesrečo izredno pomanjkljiva, kar predvsem velja za sledove zaviranja golfa, ki so ključnega pomena za to, kako se je voznik vključeval na prednostno cesto. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo. Za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil, povzročeno po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je vzrok za prometno nesrečo in nastanek škode izključno v tem, da je voznik golfa pri vključevanju na prednostno cesto kršil določbo 4. točke 227. člena v zvezi z 38. členom v času dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88 - 29/90). Ni se namreč prepričal, ali lahko stori premik na cesti brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali za premoženje. Sam način speljevanja voznika golfa in vključevanja na prednostno cesto pri tem ni odločilen. Vseeno je, ali je, potem ko je videl, da z leve strani ceste ne prihaja nobeno vozilo, speljal na desno brez ustavljanja, kar sicer potrjujejo zavorne sledi, ali pa je zapeljal postopoma in ustavljaje se. Sodišče prve stopnje je v postopku angažiralo tri izvedence, tako da je imelo za svojo odločitev temeljito podlago, kar velja tudi za vprašanje zavornih sledi, kar načenja pritožba. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavornimi sledmi utemeljilo svojo dokazno oceno ter take pritožbene trditve v zvezi s tem vprašanjem niso prepričljive. V nobenem primeru se namreč očitno ni prepričal, ali je njegov premik varen, vseeno pa je speljal na glavno cesto. Voznik BMW-ja s tem, da je prehiteval motorno kolo in kakor je prehiteval, ni kršil cestno prometnih predpisov, nesreči pa se v nobenem primeru ni mogel izogniti. Zato vprašanji, s kakšno hitrostjo je vozil in ali je vozil z očali, v zadevi nista odločilnega pomena, saj je golfa lahko zagledal šele neposredno pred trkom, ko je pripeljal do makadamskega priključka, s katerega je ta speljal, in je takoj močno zavrl. Voznik BMW-ja pa tudi ni mogel niti ni bil dolžan pričakovati protipravnega ravnanja voznika golfa in tako vnaprej prilagoditi vožnje temu, da bo kdo na glavno cesto zapeljal, ne da bi se prej prepričal, ali je to varno. Zato ni podlage niti za deljeno odgovornost. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen in temeljit dokazni postopek, v katerem je tako pravilno prišlo do prepričanja, da za nesrečo ni kriv zavarovanec tožene stranke, temveč voznik poškodovanega vozil. Zahtevek za povrnitev škode proti zavarovalnici tako ni utemeljem. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (čl. 155/1 ZPP). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.