Jedro

Če sodba vsebuje trditev, da je verjetno (ne pa gotovo) dokazno odločilno dejstvo glede vprašanja določene osebe kot storilca kaznivega dejanja in če sodeča sodnica utemeljuje še odločbo o krivdi na izjavo osumljenca iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in nič več, je utemeljena uporaba tretjega odstavka 392. člena ZKP (nastanek precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev).

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba glede obtoženih A. A. in B. B. po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1 ter poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1, 34. členom in 54. členom KZ-1. Obtoženemu B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen eno leto zapora, za poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine pa kazen osem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke prvega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obtoženemu A. A. je za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen deset mesecev zapora, za poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine pa kazen osem mesecev zapora, nato mu je na podlagi 3. točke prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Obtoženca je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Nadalje je odločilo, da sta obtoženca na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžna povrniti solidarno skupaj z že pravnomočno obsojenima C. C. in D. B. premoženjskopravne zahtevke oškodovancem, in sicer Zavarovalnici X. znesek 1.767,92 EUR, Zavarovalnici Y. 2.494,29 EUR, družbi Z. d. o. o. 150,00 EUR, E. E. 170,00 EUR in F. F. 120,00 EUR, s presežkom pa je oškodovance napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega A. A. iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, oziroma podredno, milejšo kazen zapora.

3. Ob odločanju o pritožbi je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

4. Pritožbenemu sodišču se je ob preizkusu izpodbijane sodbe vzbudil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi. Kljub temu da sta obtoženca v svojem zagovoru pred sodiščem prve stopnje zanikala vpletenost v kazniva dejanja dne 10. 1. 2019, je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo odločilno oprlo na njuni (drugačni) izjavi, ki sta ju brez navzočnosti zagovornika podala na policiji. Enako je upoštevalo in ovrednotilo tudi izjave preostalih tedaj osumljencev.

5. Izjava osumljenca, zapisana v obliki uradnega zaznamka in na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obtoženca ter se na takšno izjavo sodba ne sme opreti. Po ustaljenih stališčih kazenskoprocesne teorije in sodne prakse uradni zaznamek o izjavi osumljenca pomeni predvsem vir dokazov, na podlagi katerih se v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi; gre torej za dokaze v spoznavnem pomenu, ne pa v formalnem smislu. Uporabljati se sme za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave ali odreditev pripora, pa tudi za oceno verodostojnosti izjave osebe, dane v različnih fazah postopka. Ne more pa izjava osumljenca predstavljati dokaza, na katerem bi temeljila obsodilna sodba.1

6. Obtoženi A. A., smiselno enako pa tudi obtoženi B. B., je svojo izjavo na policiji delno zanikal. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče, ki je že sicer njegove navedbe o pritiskih na policiji presojalo le na podlagi izpovedbe policista, mimo zagovora pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo uradne zaznamke o izjavah osumljencev in nanje oprlo svoje dokazne zaključke. Na več mestih izpodbijane sodbe je tako poudarilo, da so osumljenci že na policiji podrobno opisali storitev kaznivih dejanj dne 10. 1. in 11. 1. 2019 ter svoje vloge. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča je v nasprotju s stališči procesnopravne teorije in prakse, da je dokazna vrednost uradnih zaznamkov, ki jih sestavi policija, omejena.

7. Sodišče prve stopnje kot obremenilen dokaz v izpodbijani sodbi poda še analizo zaseženega telefona G. B., iz katere pa je prisotnost uporabnika na določenih krajih kaznivih dejanj ocenjena zgolj s stopnjami verjetnosti, predvsem pa analiza telefona G. B. v ničemer ne dokazuje (tudi) navzočnosti obtoženih A. A. in B. B. na kraju kaznivih dejanj. Glede izpostavljenega odtisa obuvala, zaseženega B. B. in G. B., pa je poudariti, da se nanaša na kraj le enega od očitanih dejanj in da gre za podobnost sledi, to je ujemanje v vzorcu ter celo rahlo odstopanje v velikosti. Pritožbeno sodišče pa prav tako ne spregleda, da je sodišče prve stopnje razdelitev vlog na kraju dejanj štelo za dokazano tudi na podlagi pravnomočnih sodb, ki so posledica priznanja krivde obsojenih D. B. in C. C., kar pa v predmetnem dokaznem postopku ne more nadomestiti njunega pričanja.

8. Ob tako povzetih dokazih in ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, ter ob nepravilnem opiranju dokaznih zaključkov na uradne zaznamke o izjavah osumljencev je pritožbeno sodišče resno podvomilo v resničnost odločilnih dejstev – to je navzočnost obtožencev A. A. in B. B. na kraju vseh očitanih kaznivih dejanj, predvsem dne 10. 1. 2019, ter glede porazdelitve vlog med vpletenimi. Takšna pomanjkljivost je v skladu z določbo tretjega odstavka 392. člena ZKP narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe.

9. V skladu z institutom beneficium cohaesionis je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tudi za obtoženega B. B., ki pritožbe zoper sodbo sicer ni vložil. Člen 387 ZKP namreč določa privilegij pridruženja, po katerem sodišče druge stopnje, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se pritožil tudi ta.

10. Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo za oba obtoženca in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb zagovornika, ki se v celoti nanašajo na izrečeno kazensko sankcijo, ni opredeljevalo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokaze in odpraviti v tem sklepu nakazane pomanjkljivosti, skrbno oceniti, ali so vsa očitana kazniva dejanja obtožencema dokazana, predvsem pa svoje ugotovitve in zaključke jasno, popolno in prepričljivo obrazložiti.

1 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41928/2011 z dne 28. 8. 2014, I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, XI Ips 17327/2021 z dne 2. 9. 2021. Tako tudi Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313 in 533.