Jedro

Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob

osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki (I/1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012 tudi v času od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje ter da pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje nista prenehala in še vedno obstajata. Zavrnilo je tudi zahtevek, naj tožena stranka tožeči stranki prizna veljavnost pogodbe o zaposlitvi in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas tudi v času po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo pozove nazaj na delo ter ji za čas od 8. 12. 2014 do vrnitve nazaj na delo po plačilu davkov in prispevkov plača za vsak mesec neto znesek plače, obračunane iz bruto zneska 1.649,01 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I/2. točka izreka). Zavrnilo je še zahtevek, naj tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je podano nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 19. 3. 2015 in dejansko vsebino tega zapisnika. Sodišče prve stopnje je namreč razlogovalo, da naj ne bi bil potreben tožničin dokazni predlog za vpogled v zapisnik zaslišanja A.A., ki je nastal v postopku presojanja zakonitosti izredne odpovedi, ki je bila podana A.A.. A.A. namreč ni želela odgovarjati na relevantna vprašanja, med drugim tudi na vprašanje, ali je dala tožnici pojasnilo kako točno naj stori dejanje. Navaja še, da je A.A. sprva skušala zanikati dejanje in je šele naknadno, ko je ugotovila, da je tožnica delodajalca seznanila z dejanjem, tudi sama priznala dejanje. Navaja, da je bilo dejanje, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storjeno po odredbi delodajalca, saj je bila A.A. njena nadrejena delavka. Slednja je ob zaslišanju izpovedala, da je prav ona dve leti nadomeščala odsotno delavko B.B. na delovnem mestu kontrolorke. Navedeno so potrdile zaslišane priče. Tudi v očeh ostalih uslužbencev tožene stranke je imela navedena delavka položaj vodilne delavke poštne enote. Zgolj dejstvo, da tožena stranka tej delavki ni izdala formalnega akta o prerazporeditvi na drugo delovno mesto, še ne pomeni, da dejansko ni nadomeščala odsotne delavke. Napačno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča, da naj pri navodilu tožnici za opravo očitanega dejanja, ne bi šlo za odredbo nadrejene delavke, zaradi tega, ker A.A. tega dne ni bilo v službi. Sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja nadrejenosti A.A. ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka tudi njej podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala po prejeti odredbi s strani A.A. obrniti na drugo kontrolorko v enoti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil delodajalec z očitanim ravnanjem tožnice seznanjen že 8. 11. 2014, saj je tega dne za to dejanje zvedela A.A. kot tožnici nadrejena delavka, ki v razmerju do tožnice predstavlja delodajalca. To pa pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana kasneje kot v predpisanem roku 30 dni in je že zato nezakonita. Navaja, da se ji C.C. in D.D. v postopku odpovedi nista izkazala s predložitvijo pisnega pooblastila, s katerim bi ji notificirala, da sta v imenu tožene stranke pooblaščena voditi postopek in ji izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici izdana s strani nepooblaščenih oseb in že iz tega razloga ugoditi tožbenemu zahtevku. Nepravilen je tudi zaključek, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja oziroma, da ga ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo zgolj interese delodajalca in ni presojalo okoliščin in interesov na strani tožnice. Očitek, da obstaja možnost, da bi ravnala podobno v drugih primerih je neutemeljen. Meni, da enkratna kršitev ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ne ob dejstvu, da je v več kot štiriintridesetih letih dela pri toženi stranki izkazala svojo marljivost, vestnost in nadpovprečno delovno uspešnost. Nenazadnje je tožena stranka izvedela za navedeno dejanje le zato, ker je tožnica dejanje odkrito priznala. Dejanje je iskreno obžalovala ter prispevala k razjasnitvi vseh okoliščin primera. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi hudo socialno stisko, v kateri se je znašla. Živi s partnerjem, ki je invalidsko upokojen. Meni, da izredna odpoved glede na vse navedeno predstavlja nesorazmeren ukrep. Če je že obstajala podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi ji delodajalec lahko podal le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 19. 3. 2015 in dejansko vsebino tega zapisnika. Navedena kršitev, tj. protispisnost, je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožena stranka sodišču prve stopnje dejansko očita neizvedbo dokaza z vpogledom v zapisnik, ki bo nastal o zaslišanju A.A. pred sodiščem prve stopnje, ko bo opravljen narok. A.A. namreč, zaslišana na glavni obravnavi 19. 3. 2015, ni želela odgovarjati na določena vprašanja, med drugim tudi na vprašanje, ali je tožnici dala pojasnilo, kako točno naj stori očitano ji dejanje. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo in katerih ne, odloči sodišče v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP po lastni presoji. Sodišče prve stopnje ni štelo za potrebno, da izvede dokaz z vpogledom v zapisnik o zaslišanju A.A.. Presodilo je, da je navedena priča odgovorila na vsa vprašanja, ki so bila relevantna za odločitev v konkretnem sporu, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

8. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 19. 6. 1980, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012 na delovnem mestu »poštni uslužbenec I« s šifro .... Tožena stranka je tožnici 8. 12. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ji je očitala, da je 8. 11. 2014 na prošnjo in po navodilu delavke A.A. sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice E.E., pri sprejemu je datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj na 5. 11. 2014, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri pošti F.«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom 5. 11. 2014, pri tem pa na sprejeti poštni pošiljki ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako ni za opravljeno storitev zaračunala poštnine. Tako opisano ravnanje je imelo po mnenju tožene stranke tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1).

9. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bila A.A. tožnici nadrejena delavka, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnica očitano dejanje storila v skladu z navodilom nadrejene, izpolnitev odredbe delodajalca pa po stališču tožnice ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da A.A. tožnici ni bila nadrejena delavka. Ugotovilo je namreč, da je slednja opravljala delo na enakem delovnem mestu kot tožnica, tj. »poštni uslužbenec I«, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za A.A. z dne 26. 4. 2012 (B26). A.A. je sicer res izpovedala, da je občasno nadomeščala kontrolorje na pošti F., če so bili ti odsotni zaradi dopustov ali bolniškega staleža, in da poleg nje ni nihče drug nadomeščal B.B., ki je bila z dela odsotna skoraj dve leti. A.A. je hkrati izpovedala tudi, da je navedeno delavko nadomeščala zgolj občasno. Oprlo se je tudi na izpoved priče C.C., ki je izpovedal, da ni bil noben delavec pri toženi stranki določen za nadomeščanje kontrolorke B.B., ampak se je upravnica pošte F. odločila, kateri od delavcev bo konkretnega dne nadomeščal odsotno delavko. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila navedena delavka v položaju nadrejene tožnici samo v času nadomeščanja odsotnega kontrolorja, sicer pa ne. Med strankama celo ni sporno, da je bila A.A. v času, ko je tožnico prosila, naj opravi očitano dejanje, odsotna z delovnega mesta in je delo kontrolorja opravljala druga delavka, in sicer G.G.. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ravnanje, ki ga je storila tožnica, ni bilo storjeno po navodilu nadrejene delavke, ampak na podlagi prošnje sodelavke.

10. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da A.A. ni bila nadrejena tožnici, tudi ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana kasneje kot v predpisanem roku 30 dni. Tožnica je namreč v pritožbi uveljavljala, da je bil delodajalec z očitanim ravnanjem seznanjen že 8. 11. 2014, ker je tega dne za to dejanje zvedela A.A. kot tožnici nadrejena delavka, ki v razmerju do tožnice predstavlja delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno v zakonsko določenem 30 dnevnem roku od ugotovitve razloga. Štelo je, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči 17. 11. 2014, ko je bil izdan uradni zaznamek o ugotovitvah notranje kontrole, kar pomeni, da se je iztekel 17. 12. 2014, odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 8. 12. 2014, je bila tako pravočasna. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da se rok za podajo odpovedi ni mogel izteči pred 13. 12. 2014, glede na to, da je tožnica s svojim ravnanjem prvič seznanila upravnico pošte F., G.G. 13. 11. 2014. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici izdana s strani nepooblaščenih oseb. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bila C.C. (direktor PE I.) in D.D. (vodja oddelka logistike PE I.) glede na dani pooblastili s strani oseb, pooblaščenih za zastopanje tožene stranke, pooblaščena za uvedbo, vodenje in odločanje v postopku izredne odpovedi tožnici. Zgolj dejstvo, da se C.C. in D.D. tožnici v postopku odpovedi nista izkazala s predložitvijo pisnega pooblastila, s katerim bi ji notificirala, da sta v imenu tožene stranke pooblaščena voditi postopek, ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je v skladu s sodno prakso (VIII Ips 108/2013, Pdp 210/2013) namreč pomemben dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem in ne, ali je bilo v postopku izdaje odpovedi predloženo pooblastilo. Poleg tega pa sta se C.C. in D.D. v pojasnilu o očitanih kršitvah in vabilu na zagovor, zapisniku o zagovoru in v izredni odpovedi sklicevala na pooblastilo, ki jima je bilo podeljeno s strani generalnega direktorja družbe, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo kljub ugotovljeni kršitvi mogoče nadaljevati delovno razmerje oziroma, da bi ga bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka in da je podana izredna odpoved predstavljala nesorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Ugotovilo je, da je mogoče tožnici očitati celo naklep pri hujši kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti. Zaključilo je, da je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 izkazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Iz obrazložitve izredne izpovedi in iz izpovedi priče C.C., direktorja PE I., je namreč izhajalo, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v tožnico, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kljub temu, da je tožnica svoje dejanje priznala in ga obžalovala. Za toženo stranko, ki izvaja univerzalne poštne storitve v javnem interesu, so datumi sprejema poštnih pošiljk izredno pomembni, na njih so vezani razni roki pri različnih institucijah. Zaradi navedenega se je od tožnice upravičeno pričakovalo, da bo „zaupanja vredna“. Storjeno dejanje je zaupanje tožene stranke do nje porušilo do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožba sodišču prve stopnje sicer očita, da bi moralo pri presoji, ali je mogoče delovno razmerje nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka, upoštevati tudi interese in okoliščine na strani tožnice, vendar pa tudi dolgoletno delo tožnice pri toženi stranki, njena delovna uspešnost in socialne razmere v konkretnem primeru ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).