Jedro

Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela, če objekt ohranja svoj prvotni namen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica je dolžna tožencema povrniti pritožbene stroške v znesku 895,97 EUR, v 15 dneh, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožničine zahtevke za ugotovitev, da je lastnica posameznih delov nepremičnin parc. 530/4, 530/2 in 530/5 vse k. o. X., v naravi hlev, garaža in terasa s stopniščem, vse s stavbiščem in pripadajočim zemljiščem, kot je tožnica natančneje opredelila in je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi ustrezno geodetsko odmero in vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je po načelu uspeha odločilo o pravdnih stroških, višine katerih še ni odmerilo.

2.Tožnica in prvi toženec sta brat in sestra, druga toženka pa je hči prvega toženca, torej tožničina nečakinja. Tožnica in prvi toženec sta bila solastnika nepremičnin, ki sta jih pridobila od svojih staršev z izročilno pogodbo v l. 1990, in glede katerih med njima teče postopek delitve. V tem postopku delitve je bila tožnica zoper brata napotena na pravdo, ker zatrjuje, da je izključna lastnica gospodarskega objekta - stavbe št. 210 (hleva), garaže ter terase s stopniščem in pripadajočim zemljiščem, in sicer ker naj bi vse navedeno zgradila izključno sama. Prvi toženec je še pred vložitvijo tožničine tožbe svoj solastniški delež podaril svoji hčerki (drugi toženki).

3.Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) o gradnji na tujem (konkretno na 24. čl. ZTLR), ki je veljal v času sporne gradnje, in na sodni praksi, ki se je uveljavila pri uporabi teh določb. Ključna materialna podlaga sodišča prve stopnje pri tem je tako bila, da bi morala tožnica za pridobitev lastninske pravice dokazati ne le svojo gradnjo na tujem (konkretno sicer celo solastnem) zemljišču, pač pa tudi to, da je gradila izključno zase in da se solastnik temu ni uprl. Tega, da bi gradila zgolj zase, pa po presoji sodišča tožnica ni zmogla dokazati. Glede garaže, podesta in stopnic je sodišče ugotovilo tudi, da ne gre za novo zgrajene stvari oz. objekte.

4.Zoper sodbo se tožnica pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

Trdi, da ne drži in da tudi ni dokazano, da hleva z možem ne bi gradila izključno zase, za svojo ožjo družino, saj kaj drugega tudi ne bi bilo logično. To so potrdile številne priče, in sicer A. A., B. A., C. A., D. D. in E. E. V kolikor način uporabe zemljišča ne bi bil dogovorjen, bi se temu toženca gotovo uprla. Tožničin sin C. A. ni iskal soglasja za spremembo objekta v stanovanjskega od prvega toženca in strica F. F., ker bi ta dva imela kakšno upravičenje na objektu, pač pa zaradi potrebnega soglasja sosedov zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja. Takšnega soglasja toženec ne bi dal, če bi ne štel tožnice za izključne lastnice. Tožničina dobrota, da je tam dovolila hrambo posameznih stvari, ne daje drugim nobenih upravičen na objektu. Navaja, da je gradnjo financirala izključno sama, in jo s svojim tedanjim možem vodila oz. organizirala, starši tedaj za to niso imeli ne volje ne sredstev. Tudi zato ni logično, da bi to gradila še za kogarkoli drugega. Drži, da je v hlev namestila materino kravo, ker je spoštovala njeno željo, da je ne da v zakol. Plačevala je vse stroške in vzdrževala objekt, na katerem toženec tudi ni imel interesa, saj je živel drugje. Če ne bi mislila, da bo ta objekt pripadel njej, ga ne bi zgradila.

Glede garaže, podesta in stopnic pritožnica pojasnjuje, da je dogradila in rekonstruirala, kar je obstajalo že v času izročilne pogodbe, in nadrobneje opisuje kako (obložila betonsko ploščo, ometala stene objekta, namestila pokrove za greznico, zaprla prostor z namestitvijo vrat), vse prav tako izključno zase in za svojo družino. Tudi ta objekt je uporabljala izključno sama. Opozarja na del izpovedbe druge toženka, v katerem pove, da tožnici priznava klet. Meni, da je sodišče napačno razlagalo zapis v izročilni pogodbi glede večnamenskega objekta hlev, objekt št. 210, saj je to novogradnja. Očita tudi, da sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem in tega tudi ni obrazložilo.

6.Toženca sta na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9.Dokazni postopek je bil izveden obširno in korektno, tako da je sodišče imelo dovolj podlage za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, stranke pa vse možnosti dokazovati svoje trditve in se izrekati o nasprotnikovih. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odst. 213. čl. ZPP). Dokaz mora biti torej primeren za ugotavljanje takih dejstev, kar ogled kraja v obravnavani zadevi ni. Stanje v naravi dobro prikazujejo posnete in predložene barvne fotografije in skice (v prilogah A 12 do A 16), ostalo pa je sodišče dognalo na podlagi navedb in zaslišanj. Ob zavrnitvi neizvedenih dokazov pritožnica na ta dokaz niti ni posebej opozorila (1. odst. 286b čl. ZPP), to, da obrazložitev ni še posebej posvečena tej zavrnitvi v sicer dokaj podrobni utemeljitvi izvedbe dokaznega postopka (tč. 7 na str. 7 in 8. sodbe), pa je nebistvena napaka, ki v ničemer ni vplivala na procesni položaj in pravice pritožnice.

10.Materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje izbralo za rešitev tega spora, je pravilno, kar niti ni sporno, je pa tudi pravilno uporabljeno.

11.V času tožničine gradnje, ki je nesporno potekala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (neprerekano nekje med l. 1991 in 1994, tj. po izročilni pogodbi, s katero sta tožnica in prvi toženec postala solastnika, v l. 1990) je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kot to pojasnjuje sodišče prve stopnje v tč. 11. Pravila o gradnji na tujem svetu so bila vsebovana v določbah 24., 25. in 26. čl. ZTLR. 24. člen govori o položaju, ko je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa slaboveren, 25. čl. o položajih, ko je graditelj slaboveren, lastnik pa neveden in ko je graditelj sprva sicer dobroveren, a se lastnik gradnji takoj upre (lastnik je dobroveren), 26. čl. pa govori o položaju, ko je graditelj dobroveren, lastnik pa neveden. Pojem slabovernosti, ki ni najbolj natančna opredelitev lastnikovega subjektivnega stanja, ko za gradnjo sicer ve, a se ji ne upre, je treba razumeti v odnosu na stanje in morebitno spreminjanje lastnine, v našem primeru torej solastnine.

12.Pravila oz. pogoji za morebitne stvarnopravne učinke gradnje na tujem so bili enaki tudi za solastnike, kar je logično, kot je to pravilno pojasnilo sodišče. Bistveni med temi pogoji za obravnavani spor je torej dobrovernost graditelja in "slabovernost" drugega solastnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo kot potrebno soglasje slednjega za spremembo solastniških deležev na nepremičnini zaradi gradnje. Z drugimi besedami, potreben bi bil dokaz o tem, da je bila gradnja opravljena izključno za enega solastnika, čemur se drugi ni uprl.1 Ni namreč nobene logične podlage za sklepanje, da bi solastnik, ki se gradnji ni uprl, ker je denimo menil, da bo gradnja služila vsem (tudi njemu), z opustitvijo njenemu nasprotovanju pristal na spremembo svojega lastništva nepremičnine. Voljna komponenta pri lastniku in graditelju za odločitev o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje je torej odločilnega pomena,2 ne pa zgolj gradnja oz. njeno financiranje, kot je to pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje.

13.Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov,3 pa tudi ne obsežna prenovitvena dela (npr. povečanje hiše, drugačna razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer), če objekt ohranja svoj prvotni namen.4

14.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici kot solastnici graditeljici ni uspelo dokazati, da se je drugi solastnik strinjal, da bo z gradnjo hleva tožnica postala lastnica večjega dela nepremičnine, da je torej gradila izključno zase. Mutatis mutandis bi enako veljalo za njeno gradnjo garaže s teraso in stopniščem, če bi s tem tožnica zgradila novo stvar, a tudi glede tega se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da nova stvar v pravem pomenu besede ni nastala.

15.Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot prepričljivo, izčrpno in jasno obrazloženo. Napravljena je na podlagi neposrednega vtisa o verodostojnosti in pristnosti zaslišanih oseb in je kot celota v skladu s pravili logičnega mišljenja ter splošnimi življenjskimi izkušnjami. Ocena posameznih dokazov je prepričljiva in jasna. V celoti je upoštevan metodološki napotek iz 8. čl. ZPP, po katerem odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana.

16.Nasprotni pritožbeni očitek zato ni utemeljen. Ne drži, da bi iz izpovedb prič, ki jih našteva pritožba, jasno izhajalo ravno nasprotno, to je da je tožnica gradila izključno zase. Sodišče prve stopnje v tč. 16. pregledno obrazloži, da so novi hlev uporabljali vsi v širši družini, celo pritožnica priznava, da je bil sprva namenjen za materino kravo. Razen prič A. A. in C. A., ki sta tožničina otroka in zaradi neposredne zainteresiranosti za izid spora objektivno manj verodostojna, ni nihče drug izrecno izpovedal, da bi bil nov hlev namenjen samo za tožnico (in njeno ožjo družino). Pregled prepisa zaslišanj prič B. A., D. D. in E. E. tega ne potrjuje. Tudi sklepanje, da bi tožničin sin ne iskal soglasja za želeno preureditev hleva v stanovanje, če bi se vedelo, da je tožničin, je logično in prepričljivo, pritožbeni očitek, da je šlo le za iskanje mejaševega soglasja, pa povsem neizkazano.

17.Kot že rečeno, bi veljalo vse enako tudi za garažo s teraso in stopniščem, če bi sploh nastala nova stvar, kar pa glede na pravilno uporabljene kriterije sodišča prve stopnje ni. Pritožbene navedbe to kvečjemu potrjujejo in ne izpodbijajo, četudi je bila obnova in izboljšava obsežna.

18.Ostale pritožbene navedbe so manj pomembne: klet sploh ni predmet spora, razlaga izročilne pogodbe glede večnamenskega objekta pa tudi v ničemer ne vpliva na zgoraj povedano.

19.Naposled gre opozoriti tudi na pravilnost dodatnega argumenta sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca. Slednji v nobenem primeru ne bi bil pasivno stvarno legitimiran, saj je svoj solastninski delež, na katerega je posegal tožničin tožbeni zahtevek, odsvojil drugi toženki že pred vložitvijo predmetne tožbe.

20.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencema pa mora povrniti stroške odgovora, ki jima jih je z njo povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP). Ti stroški so 1000 točk po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo dogovora, povečano za 200 točk zaradi zastopanja dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 895,97 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).