Jedro

Tožnik bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo francoski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Tolmačenje v upravnem postopku je bilo po presoji sodišča ustrezno.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasno razvidni razlogi za odločitev o podaljšanju navedenega šestmesečnega roka - tožnik je bil od 14. 7. 2024 v priporu in njegova predaja zato ni bila možna, je tožena stranka po presoji sodišča dne 18. 7. 2024 upravičeno obvestila Francosko republiko o podaljšanju roka za predajo skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III.

Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Francoski republiki ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v dvanajstih mesecih od 29. 5. 2024 ali v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (19. 4. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca vnesla 24. 4. 2019 Kraljevina Belgija, 27. 7. 2021 Francoska republika, 19. 10. 2021 Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Danska, 18. 7. 2022 Kraljevina Švedska, 2. 9. 2022 Kraljevina Norveška in 29. 3. 2023 Republika Avstrija. Zato je tožena stranka Kraljevini Belgiji v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 2. 5. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 13. 5. 2024 prejela negativen odgovor, da ji ni znano, kje je bil tožnik po 8. 5. 2020. Pristojni organ je bil v odgovoru seznanjen tudi s tem, da je bil tožnik v Kraljevini Belgiji v spremstvu mladoletnega sina po imenu A. A., rojenega ..., državljana Republike Liberije. Pristojni organ je nato 16. 5. 2024 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Francoske republike posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in 29. 5. 2024 prejel odgovor, da ta država sprejema pristojnost za obravnavo tožnika skladno z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ker je bil tožnik od 14. 7. 2024 v priporu, je tožena stranka 18. 7. 2024 obvestila Francosko republiko o podaljšanju roka za predajo skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III.

3.V nadaljevanju je tožena stranka s tožnikom 1. 8. 2024 opravila osebni razgovor v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora. Tožnik je 17. 5. 2024 pristojni organ pisno zaprosil, da z njim opravi osebni razgovor tako, da bo na zastavljena vprašanja sam zapisoval odgovore v angleščini, saj je gluh in nem. Osebni razgovor je tako potekal v prisotnosti tožnikove pooblaščenke in tolmačke za angleški jezik. Tožniku je bilo najprej pojasnjeno, da se bo osebni razgovor na njegovo željo opravil s pomočjo pisanja, nato pa mu je bil pojasnjen potek osebnega razgovora. Tožnik je povedal, da ni v redu, saj je v zaporu. Meni, da ni zločinec in da je nedolžen. Uradna oseba je tožniku pojasnila, da ga je obiskala zaradi postopka mednarodne zaščite in da ne ve nič o njegovi kazni. Vprašala ga je, ali bo lahko odgovarjal na njena vprašanja. Tožnik je povedal, da se ne počuti v redu, saj je depresiven in anksiozen. Uradna oseba mu je pojasnila, da so ti občutki sicer lahko neprijetni, vendar so zelo pogosti. Na ponovno vprašanje, ali bo lahko odgovarjal na vprašanja glede postopka mednarodne zaščite, je tožnik odgovoril, da v njegovi državi ni varno. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj zapiše, ali bo lahko odgovarjal na vprašanja. Tožnik je najprej odkimal, zato ga je uradna oseba prosila za pojasnila. Tožnik je uradno osebo vprašal, ali bo vrnjen v Francosko republiko. Uradna oseba je odgovorila, da je bilo ugotovljeno, da je Francoska republika pristojna za obravnavo njegove prošnje in da je treba ugotoviti, ali je njegova vrnitev v Francosko republiko tudi ustrezna. Tožniku je bil nato pojasnjen namen dublinskega osebnega razgovora. Povedal je, da Francoska republika ni v redu, tam je bil od leta 2012. Njegove prošnje za mednarodno zaščito je zavrnila OFPRA (The Office Francais de Protection des Refugies et Apatrides). Postal je brezdomec. Spal je na ulici, brez hrane in denarja. Nato je bil v več državah in tam zaprosil za mednarodno zaščito, a so ga vrnili v Francosko republiko. Meni, da ga je Francoska republika izkoristila. Če ji bo predan, bo to ponovno storila. Leta 2022 mu je odvzela potni list. Ostal je brez dokumentov, bil je brezdomec. Videl je veliko ljudi brez dokumentov, brezdomcev, ki so spali na ulicah, v šotorih. Francoska republika je izdala odločitev, iz katere izhaja, da je njegova izvorna država v redu in da tam ni vojne., s čimer se tožnik ni strinjal. Rekli so mu, da se mora vrniti v izvorno državo. Policija ga je aretirala in ga odpeljala na letališče, da bi ga deportiran. Socialni delavec ga je zaščitil, da ga ne bi deportirali v izvorno državo. Bil je izpuščen. Zapustil je letališče in postal brezdomec brez hrane. Šel je v več držav in iskal boljše življenje, vendar so ga vse vrnile v Francosko republiko. Tam je za mednarodno zaščito zaprosil v letih 2012 in 2021. Uradna oseba je tožnika opozorila, da je najprej omenil, da je v Francoski republiki za mednarodno zaščito zaprosil leta 2022. Tožnik je pojasnil, da je v Francijo prispel 23. 9. 2012 in potrdil, da je tam za mednarodno zaščito zaprosil v letih 2012 in 2021. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj opiše, kako so ga obravnavali, ko je čakal na odločitev o svoji prošnji. Meni, da bi ga Francoska republika ponovno večkrat zavrnila. Ni bil deležen obravnave.

4.Tožnik je deloval zmeden in utrujen, zato je na predlog uradne osebe sledil odmor. Tožnik je nato nadaljeval in pojasnil, da je bil v Franciji leta 2012 brez dokumentov in da je zelo trpel. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj pove več o postopku sprejema prošnje v Francoski republiki. Tožnik je povedal, da jim je tam pojasnil, kako je v njegovi državi, da je bil med civilno vojno med letoma 1989 in 2003 sirota brez družine, saj so njegova starša ubili vojaki. Bal se je preganjanja in veliko nasilja. Francoska republika je njegovo prošnjo zavrnila zaradi mnenja, da so v Liberiji človekove pravice spoštovane. Tožnik se s tem ni strinjal in se je velikokrat pritožil. V Francoski republiki se je sporazumeval pisno v angleščini in francoščini. Trpel je diskriminacijo. Uradna oseba je tožnika prosila za pojasnilo, kaj je mislil s tem, ko je zapisal, da ga Francoska republika izrablja. Tožnik je pojasnil, da ga Francoska republika v primeru vrnitve ne bo podprla. Tam bo bival ilegalno, brez dokumentov in doma. Uradna oseba je tožnika vprašala, kakšna je bila odločitev sodišča, ko se je pritožil zoper odločitev pristojnega organa Francoske republike. Tožnik je pojasnil, da je sodišče odločilo, da ne bo ostal v Francoski republiki in da v njegovi izvorni državi ni vojne in preganjanja. Bil je prisiljen, da se vrne, a se s tem ni strinjal in je postal brezdomec. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Francoski republiki je bil nastanjen v CADA azilnem centru v kraju Bron v Lyonu. Pojasnil je, da v Francoski republiki po njegovi vrnitvi ne bo hrane. Prosjačil je za denar, da si je kupil hrano. Iz smetnjaka je pobiral oblačila in jih skupaj z Romi prodajal na ulici. Uradna oseba je tožnika prosila za pojasnila, ali je bila v CADA azilnem centru hrana. Tožnik je odgovoril, da mu azilni center ni dovolil hrane, ker je bila njegova odločitev negativna. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj pojasnil, kako je bilo glede hrane pred tem, ko je čakal na prošnjo. Povedal je, da je bilo nemogoče. Zdravila je kupoval v lekarni. Zdravnik ga je zavrnil. Ni imel izkaznice za brezplačno zdravstvo. Nadalje je pojasnil, da je bil v Francosko republiko deportiran večkrat in da mu niso dovolili ponovno vložiti prošnje. Ni imel dokumentov in doma. Že leta 2013 je bil zavrnjen in deportiran v izvorno državo. V spremstvu policije je prispel na liberijsko letališče, tam pa ga niso sprejeli. Rekli so, da mora nazaj v Francosko republiko. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj pove več o omenjeni diskriminaciji. Povedal je, da je to že pojasnil. Na poziv pooblaščenke je tožnik pojasnil, da je bil v azilnem domu v Francoski republiki sam v sobi. Stavba azilnega doma je bila velika. Hrano si je kuhal sam. Azilni dom pa mu je dal vsak ponedeljek 40 EUR za hrano. Kot oseba z ovirami ni imel posebne obravnave. Tožnik je potrdil, da je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ni imel kaj dodati. Glede na to, da je prosilec gluh, mu zapisnik ni bil prebran. Zapisnik je prebrala njegova pooblaščenka in s podpisom potrdila vsebino zapisnika.

5.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Francoski republiki dvakrat zavrnjena, tožena stranka pojasnjuje, da negativna odločitev v postopku mednarodne zaščite ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopkih mednarodne zaščite. Tožniku je bil omogočen tudi dostop do pravnega varstva, saj je nacionalno sodišče potrdilo odločitev pristojnega organa Francoske republike o zavrnitvi prošnje. Tožnik je še trdil, da ga je Francoska republika izrabila, mu povzročila trpljenje in da je doživljal diskriminacijo, vse to pa je podkrepil le z izjavami o tem, kako je doživljal obdobje po tem, ko je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena in je bil v Francoski republiki obravnavan kot tujec. Te navedbe pa v obravnavani zadevi niso pomembne, saj se ne nanašajo na postopek sprejema oziroma na postopek mednarodne zaščite v Francoski republiki.

6.Glede tožnikovih izjav, da so ga druge države članice večkrat vrnile v Francosko republiko, kjer mu ni bilo omogočeno, da bi ponovno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pristojni organ pojasnjuje, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Francoski republiki že dvakrat zavrnjena. Če mu Francoska republika ni omogočila, da bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, ne more biti govora o upoštevnih sistemskih pomanjkljivostih, ampak kvečjemu o ravnanju skladno s 40. členom Direktive 2013/32/EU. Tudi v Republiki Sloveniji oseba, katere prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ne more v nedogled vlagati novih prošenj za priznanje mednarodne zaščite, ampak mora skladno s prvo alinejo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 najprej vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

7.Iz tožnikovih izjav je sicer razvidno, da v azilnem domu v Francoski republiki hrane ni prejemal, vendar je mogoče razbrati, da mu je bila ta pravica v azilnem domu odvzeta šele po tem, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, kar je povsem razumljivo, saj takrat ni več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, posledično pa tudi ne s tem povezanih pravic. Da je bilo za prehrano v azilnem domu dejansko poskrbljeno, izhaja iz tožnikove izjave, da si je hrano v azilnem domu pripravljal sam, za kar je vsak ponedeljek prejel 40 EUR. Prehrano je torej financiral azilni dom.

8.Po presoji tožene stranke tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Francosko republiko, saj ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi to preprečevale.

9.Tožnik je predložil tudi informacije, in sicer poročilo Human Rights Watch iz januarja 2024, objavo ECRE z dne 20. 1. 2023, poročilo AIDA iz leta 2023, sodbo ESČP z dne 8. 12. 2022 v zadevi M. K. in drugi proti Francoski republiki, poročilo AIDA za leto 2023. Meni, da navedeno nakazuje na težave pri nastanitvi prosilcev.

1.V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do tožnikovih trditev v zvezi s težavami pri nastanitvi prosilcev. V zvezi z viri o pomanjkljivi oskrbi v Francoski republiki izpostavlja, da iz poročila Agencije Evropske unije za azil z naslovom "Informacije o postopkovnih elementih in pravicah prosilcev, ki so bili v dublinskem postopku vrnjeni v Francijo" izhaja, da po prihodu na ozemlje Francoske republike v okviru dublinskega postopka, posameznika naprej obravnava francoska policija zaradi potrditve njegove identitete. Nato posameznika napoti na urad SPADA (Structure de Premier Accueil des Demandeurs d'Asile) ali pa v nadaljnjo policijsko obravnavo, če je to treba. Po sprejemu vloge uradna oseba oceni osebno situacijo prosilca in morebitne potrebe glede sprejema ter nato ustrezno odloči o potrebnih sprejemnih pogojih in ponudi paket oskrbe. Iz poročila nadalje izhaja, da so materialni pogoji sprejema enaki za vsakega prosilca. Prosilec ima dostop do sprejemnih prostorov, ki zagotavljajo namestitev s posebno socialno podporo, ki jo nudijo bodisi nevladne organizacije, bodisi sprejemni center. Na voljo je tudi žepnina. V primeru, da objekt nima kuhinje, žepnina zajema tudi stroške za hrano, sicer pa prehrana zagotavlja sprejemni center. V primeru, da je prosilcu odvzeta pravica do nastanitve (v primeru ponovnih prošenj), ima še vedno v celoti dostop do zdravstvene oskrbe. Poleg tega lahko, kdor to potrebuje, zaprosi tudi za namestitev znotraj splošnega sistema nujne namestitve za brezdomne osebe. Namestitev je tako zagotovljena vsem, ne glede na njihovo starost, finančno situacijo ali podlago za prebivanje. Iz naslova urgentne namestitve tako lahko vsi prosilci dobijo namestitev, hrano in zdravstveno oskrbo. Polnoletni prosilci so po prvih treh mesecih bivanja upravičeni do splošnega zdravstvenega zavarovanja in oskrbe. V prvih treh mesecih pa so upravičeni do zdravljenja urgentnih stanj. Uradna oseba Urada za imigracije in integracijo oceni prosilčeve potrebe v zvezi s sprejemom in morebitno ranljivost prosilca z namenom zagotavljanja ustrezne oskrbe in podpore. Če prosilec navaja težave v duševnem zdravju, je lahko podvržen zdravniškemu pregledu, zanj pa se lahko zagotovi mesto v posebni namestitveni enoti s specializirano podporo. Po oceni posebnih potreb so ranljive osebe nameščene v namestitvene kapacitete, kjer je osebje posebej usposobljeno za delo z ranljivimi kategorijami oseb (žrtve trgovine z ljudmi ter žrtve mučenja ali drugih vrst nasilja, pripadniki LGBTQI+ skupnosti, mladoletniki brez spremstva).

2.Pooblaščenec tožnika je v komentarju 14. 8. 2024 pristojnemu organu očital, da navedeno poročilo nima posebne teže, saj ga je pripravila Francoska republika. Pristojni organ temu nasprotuje in dodaja, da iz poročila jasno izhaja, katere pravice pripadajo prosilcem, ki so v Francosko republiko vrnjeni v dublinskem postopku. V tožnikovem primeru ni mogoče spregledati, da je bil v preteklosti ustrezno obravnavan kot prosilec, saj je bil nastanjen v azilnem domu in je prejemal denar za hrano, ki si jo je pripravljal sam. Glede na pretekle izkušnje tožnik po mnenju pristojnega organa ni izkazal tehtnih in utemeljenih razlogov proti vrnitvi v to državo. V zvezi s tožnikovimi trditvami, da tam ni imel hrane in podobno, pa pristojni organ izpostavlja, da je bilo to v času, ko je bil tožnik v Francoski republiki obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito.

3.Tožena stranka izpostavlja še sodbo Švicarskega zveznega upravnega sodišča z dne 17. 5. 2023, iz katere v nasprotju s trditvijo pritožnikov, ki se sklicujejo na poročilo AIDA (trditev o pomanjkanju dostopa do podpore ali nastanitve), izhaja, da ni razloga za domnevo, da bi njihova premestitev v Francijo povzročila kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ali da bi jim Francija trajno odvzela minimalne življenjske pogoje, do katerih so upravičeni na podlagi Direktive o sprejemu. V prid predaji Francoski republiki je odločilo tudi nemško višje sodišče v Ansbachu, ki je v sodbi z dne 16. 6. 2023 potrdilo, da v Francoski republiki ni sistemskih pomanjkljivosti. Prošnje prosilcev, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Francosko republiko, se obravnavajo kot ostale prošnje. Po predaji jih sprejme francoska mejna policija in jih obvesti, kateri prefekturi so dodeljeni. Do prefekture morajo samostojno in brez finančne podpore. Dublinski povratniki so glede nastanitve in oskrbe obravnavani kot običajni prosilci za mednarodno zaščito. Sprva zelo omejene nastanitvene zmogljivosti za prosilce za mednarodno zaščito, so se v zadnjih letih z veliko truda nenehno povečevale. To je bil odziv Francoske republike na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 28220/13 z dne 2. 7. 2020 in na večje neformalne tabore, ki so se oblikovali. Konec leta je bilo prostih 4% nastanitvenih kapacitet. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do nastanitve v sprejemnem centru takoj, ko so prijavljeni na osrednji kontaktni točki. V praksi pa včasih prihaja do daljših čakalnih dob in ozkih grl pri namestitvah, ki jih je mogoče premostiti z zavetišči za brezdomce ali zasilnimi bivališči. Nevladne organizacije nudijo podporo tudi pri nastanitvi in, kot na primer Jezuitska služba za begunce, ponujajo začasno nastanitev pri družinah gostiteljicah. Tako kot običajni prosilci za mednarodno zaščito, imajo tudi dublinski povratniki dostop do programa finančne pomoči za prosilce za mednarodno zaščito, katere višina je odvisna od različnih dejavnikov, kot so vrsta nastanitve, starost, število otrok itd. Nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito praviloma prejmejo mesečno finančno pomoč v višini 204 EUR. Če niso nastanjeni v državno financirani ustanovi, se znesek poveča na 426 EUR na mesec. Sistemske pomanjkljivosti, ki pomenijo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina) ali 3. člena EKČP, v francoskem azilnem sistemu za dublinske povratnike niso prepoznane, zlasti ne za ranljive osebe. Prosilcem za mednarodno zaščito v Franciji ne grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje niti po priznanju mednarodne zaščite.

4.Tudi iz sodbe višjega sodišča v Ansbachu z dne 27. 7. 2023 je razvidno, da ni zelo verjetno, da se bo prosilec v Francoski republiki znašel v skrajni materialni stiski in ne glede na svojo voljo in osebne odločitve ne bo mogel zadovoljiti svojih osnovnih potreb po "postelji, kruhu in milu". Francoska država si nenehno in uspešno prizadeva za izgradnjo nastanitvenih kapacitet. Po potrebi lahko prosilec stopi v stik z zavetišči za brezdomce, državljanskimi iniciativami in nevladnimi organizacijami. Podobno je razvidno tudi iz sodbe Češkega regionalnega sodišča v Brnu z dne 21. 6. 2022.

5.Pristojni organ se sklicuje še na podatke EUROSTAT, da je bilo v letu 2023 v Francosko republiko v dublinskem postopku predanih 1682 oseb. Tožnikov pooblaščenec sicer opozarja, da statistika ne nudi ustreznega vpogleda v stanje v določeni državi. Vendar pristojni organ meni, da za izvajanje Uredbe Dublin III ni odločilno strinjanje oseb s predajo, temveč ali v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti oz. ali so pri osebi podane osebne okoliščine, zaradi katerih njihova predaja ni mogoča. Iz zgornje statistike vsekakor izhaja, da se predaje Francoski republiki izvajajo.

6.Pooblaščenec tožnika je priložil tudi članek časopisa LePoint z 2. 10. 2023, iz katerega izhaja, da je število prošenj za priznanje mednarodne zaščite v Francoski republiki sunkovito naraslo. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da se je število prošenj za priznanje mednarodne zaščite povečalo v vseh državah članicah Evropske unije in da to dejstvo samo po sebi ne more predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema ali mednarodne zaščite.

7.Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Francosko republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

8.Tožnikove trditve

9.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

10.Tožnik opozarja, da se je v upravnem postopku skliceval na sodbo ESČP z dne 8. 12. 2022 v zadevi M. K. in drugi proti Francoski republiki, iz katere je razvidno, da je bil kršen 6. člen EKČP, ker prosilci za mednarodno zaščito niso dobili prostora ne v sistemu nastanitve ne v nujnih nastanitvenih zmogljivostih. Poleg tega se tožnik sklicuje na poročilo AIDA iz leta 2021, da v Franciji ni bilo mogoče namestiti približno 70000 prosilcev za mednarodno zaščito, kar pomeni, da je bilo leta 2023 nameščenih le 59 % prosilcev. V zvezi s tem se tožnik sklicuje tudi na poročilo Amnesty International za leto 2023, iz katerega izhaja, da je francoski parlament sprejel diskriminatoren, ksenofobičen zakon o nadzoru prisiljevanja.

11.Kljub navedeni sodbi ESČP se je tožena stranka sklicevala na zakonska določila, ki veljajo v Franciji za prosilce za mednarodno zaščito in osebe, ki so vrnjene po Uredbi Dublin III, čeprav se ta zakonska določila ne izvajajo, ter na "sodbe sodišč EU, čeprav gre pri teh sodbah za posamezne individualne primere".

12.Poleg tega tožena stranka ni razčistila, kakšni pogoji so določeni v Franciji za podajo nove prošnje. Tožena stranka je v nasprotju z direktivo, ki se nanaša za predajo v primeru zapora, odločila, da se tožnika izroči Franciji najkasneje v 12 mesecih od 29. 5. 2024, čeprav je bil tožnik v priporu, ki mu je bil odpravljen. Zaradi pripora pa izročitev tožnika v Francijo ni bila ovirana. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnik nem in gluh in zato tudi toliko bolj ranljiv.

13.V pripravljalni vlogi tožnik še trdi, da mu v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno tolmačenje.

14.Trditve tožene stranke

15.V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da je bila zaradi odrejenega pripora predaja Francoski republiki vsekakor ovirana oziroma za čas trajanja pripora povsem onemogočena. Rok za predajo je bil podaljšan na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, saj predaja ni bila možna, ker je bila zadevna oseba v zaporu. V zvezi z razlikovanjem med izrazoma zapor in pripor tožena stranka pojasnjuje, da Uredba Dublin III podaljšanje roka pogojuje le s tem, da je zadevna oseba v zaporu, in ne definira, ali gre za osebo na prestajanju kazni zapora, ali za osebo, ki je v priporu. Predaja tožnika nedvomno ni bila možna, saj mu je bila odvzeta prostost.

16.V zvezi s tožnikovimi trditvami, da v obravnavani zadevi ni bilo razčiščeno, kakšni pogoji so določeni v Francoski republiki za podajo nove prošnje, se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa glede vložitve ponovne prošnje.

17.Glede tožbenega očitka, da ni upoštevala, da je tožnik gluh in nem in zato bolj ranljiv, tožena stranka navaja, da je postopek v celoti prilagodila tožniku.

18.Dokazni postopek

19.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3, B2 in B3), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

20.Presoja tožbe

21.K I. točki izreka:

22.Tožba ni utemeljena.

23.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

24.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Francoski republiki, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

25.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Francoski republiki obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po presoji tožene stranke odgovornost Francoske republike za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na točki (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je ta država strinjala.

26.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

1.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

2.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

3.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

4.Ob upoštevanju navedenih stališč je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti francoskega azilnega sistema. Pri tem najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo francoski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

5.Kot izhaja iz tožnikovih izjav v upravnem postopku, je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Francoski republiki nameščen v azilni dom, v katerem si je hrano sicer pripravljal sam, vendar pa je od osebja azilnega doma za to vsak ponedeljek prejel 40 EUR. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v francoskem azilnem domu.

6.V zvezi z vsebino navedenih izjav sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku zagotovljeno ustrezno tolmačenje. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da je tožnik že dne 17. 5. 2024 pisno zaprosil pristojni organ, da z njim opravi osebni razgovor tako, da bo na zastavljena vprašanja sam zapisoval odgovore v angleščini, saj je gluh in nem. Dne 1. 8. 2024 je osebni razgovor tako potekal v prisotnosti tolmačke za angleški jezik in tožnikove pooblaščenke (PIC), ki ni nasprotovala načinu tolmačenja, pri tem pa je bilo tožniku najprej pojasnjeno, da se bo osebni razgovor na njegov predlog opravil s pomočjo pisanja, nato pa mu je bil pojasnjen potek razgovora. Tožnik in njegova pooblaščenka nista imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Francoski Republiki in s tem povezanimi procesnimi jamstvi, česar v tožbi ne izpodbija določno. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da sta mu tožena stranka in pooblaščenka postavili več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

7.Ob takih okoliščinah ni podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, ker tožniku naj ne bi bilo zagotovljeno pravilno tolmačenje. Da je iz navedenega zapisnika razvidna pravilna vsebina tožnikovih izjav, izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, "da vztraja pri svojih izjavah iz upravnega postopka, v katerem so mu bila zastavljena zelo natančna vprašanja, nanje pa je podal natančne odgovore". V tem pogledu je treba vzeti v obzir tudi, da tožnik svojih izjav ni dopolnil kljub pozivu sodišča in zatrjevanju, da "bi določene besede oziroma stavke tolmač lahko pojasnil, saj sicer lahko pomenijo drugače". Glede na navedeno je bilo tolmačenje v upravnem postopku po presoji sodišča ustrezno.

8.Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na sodbo ESČP z dne 8. 12. 2022 in na poročilo AIDA glede težav Francoske republike pri nastanitvi prosilcev, vendar pa je odgovor tožene stranke na pavšalne tožbene očitke razviden že iz razlogov izpodbijanega sklepa, na katere se sodišče sklicuje (povzetek je razviden iz točk od 10 do 14 obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju tožnikovih preteklih izkušenj (35. točka obrazložitve te sodbe) tako na tej podlagi tudi po presoji sodišča ni izpodbita domneva vzajemnega zaupanja zaradi obstoja primera iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

9.Iz tožnikovih trditev je razviden tudi očitek, da tožena stranka ni razčistila, kakšni pogoji so določeni v Franciji za podajo nove prošnje. Tožbeni ugovor ni utemeljen, saj so iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s tem razvidni jasni razlogi, in sicer da mora Francoska republika postopati skladno s pravom EU, torej 40. členom Direktive 2013/32/EU.

10.Sodišče je presojalo tudi tožbene navedbe iz katerih je razvidno, da je tožena stranka nepravilno določila dvanajstmesečni rok za predajo.

11.V zvezi s tem je SEU že pojasnilo, da določbe člena 29(1), prvi pododstavek, in (2) Uredbe Dublin III določajo, da se po izteku prekluzivnega roka šestih mesecev celotna odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenese na državo članico, ki poda zahtevo, razen če je bil ta rok izjemoma podaljšan na največ eno leto, kadar predaja zadevne osebe ni mogoča, ker je ta v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, kadar zadevna oseba pobegne, pri čemer se v takem primeru odgovornost za obravnavanje njene prošnje prenese ob izteku tako določenega roka. Ob upoštevanju cilja hitrega obravnavanja je namen šestmesečnega roka za predajo iz člena 29(1) in (2), prvi stavek, Uredbe Dublin III zagotoviti, da je zadevna oseba čim prej dejansko predana v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer se ob upoštevanju dejanske kompleksnosti in organizacijskih težav, povezanih z izvedbo predaje te osebe, zadevnima državama članicama zagotovi potreben čas, da se dogovorita o izvedbi predaje, in natančneje, državi članici, ki daje zahtevo, omogoči, da določi podrobna pravila za izvedbo predaje. V teh okoliščinah člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III izjemoma omogoča podaljšanje tega šestmesečnega roka, s čimer bi se upoštevalo, da je zaradi zaprtja ali pobega zadevne osebe tehnično nemogoče, da bi država članica, ki daje zahtevo, to osebo predala. SEU je prav tako sprejelo stališče, da kontekst člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III in cilji, ki jih ta uredba uresničuje, ne nasprotujejo razlagi, da pojem "zapor" v smislu te določbe zajema le odvzem prostosti, določen s sodno odločbo v okviru kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, za katero je prosilec za azil odgovoren ali za katero je osumljen, da je odgovoren. Glede na navedeno stališče pojem "zapor", ki se izreče obsojencu, v tem pogledu ustreza pojmu "pripor", ki se odredi osumljencu.

12.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasno razvidni razlogi za odločitev o podaljšanju navedenega šestmesečnega roka glede na predstavljena izhodišča SEU - ker je bil tožnik od 14. 7. 2024 v priporu in njegova predaja zato ni bila možna, je tožena stranka po presoji sodišča dne 18. 7. 2024 upravičeno obvestila Francosko republiko o podaljšanju roka za predajo skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III.

13.Posplošen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik nem in gluh in zato tudi toliko bolj ranljiv. Zato lahko sodišče nanj odgovori le na splošni ravni, in sicer da je bilo tožnikovo stanje upoštevano tako na osebnem razgovoru (uradna oseba je pazila na tožnikovo psihofizično počutje in napravila tudi pavzo) kot tudi v okviru presoje poročil (povzetek ugotovitev tožene stranke glede namestitve ranljivih oseb je razviden iz 10. točke obrazložitve).

14.Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Francoski republiki ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

3Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

4Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

5Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

6C-163/17 (52. točka obrazložitve).

7Prav tam, 59. točka obrazložitve.

8Prav tam, 60. točka obrazložitve.

9Sodba SEU z dne 31. 3. 2022, C-231/21, IA proti Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl.

10Za odreditev pripora mora vedno obstajati utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in da je pripor edini ukrep za zagotovitev, da osumljenec ali obdolženec kaznivega dejanja ne bo ponovil, ne bo oviral preiskovalnega postopka ali se ne bo izognil preiskavi, sodišču ali izvršitvi kazni.

11Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).