Jedro

Odločitev v zapuščinskem postopku po pok. denacionalizacijski upravičenki, v katerem se ugotavlja dediče denacionaliziranega premoženja, ni predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, v katerem se odloča o vračilu denacionaliziranega premoženja. Za vložitev zahteve za denacionalizacijo namreč zadošča, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano, kar pa je v obravnavanem primeru nedvomno bilo, ne glede na (sedaj) izdani akt Okrajnega sodišča v Radovljici. Tako lahko vložitev zahteve s strani (po mnenju tožnice) neupravičenega vlagatelja (torej vlagatelja, ki naj ne bi izkazoval aktivne legitimacije za vložitev zahteve po ZDen) le vprašanje morebitne napačne uporabe materialnega prava, kar pa bi lahko tožnica kot zavezana stranka v obravnavanem postopku uveljavljala z rednim pravnim sredstvom (pritožbo) pred upravnim organom in nato v nadaljevanju tudi v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/93-07/SM-MS, 363-407/93-07/SM-MS, 351-577/93-07/SM-MS z dne 30. 5. 1995, odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 362-617/93-441/MK, 363-407/93-441/MK, 351-577/93-441/MK z dne 15. 12. 2000, in dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/1993-86 z dne 30. 6. 2008. V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo, št. 362-617/93-07/SM-MS, 363-407/93-07/SM-MS, 351-577/93-07/SM-MS z dne 30. 5. 1995, odločil, da se pri nepremičnini, ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravi občine Ljubljane Center pri vl. št. 1010, k.o. … (sedaj ...), upravičenki A.A., roj. ..., s tam navedenimi podatki, vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja tam opredeljena stanovanja in poslovne prostore, s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah v hiši … in ustrezni delež na zemljišču s parc. št. 16, vl. št. 1010, k.o. … (sedaj ...), in se vknjiži lastninska pravica na upravičenko in kot zavezanko določil tožnico. Glede na vložena pravna sredstva je citirana odločba postala delno pravnomočna 18. 2. 2009 v 1., 3. in 4. točki izreka. Z odločbo, št. 362-617/93-441/MK, 363-407/93-441/MK, 351-577/93-441/MK z dne 15. 12. 2000, in dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/1993-86 z dne 30. 6. 2008, pa je prvostopni organ imenoval skrbnika za posebni primer. Odločba z dne 15. 12. 2000 je postala pravnomočna 5. 1. 2001, dopolnilno odločbo z dne 30. 6. 2008 pa je drugostopni organ z odločbo, št. 4903-3/2009-13 z dne 28. 5. 2009, odpravil. Tožnica je 7. 12. 2012 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z navedenimi odločbami na podlagi 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Navedla je, da je prejela sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici, D 70/2010 z dne 29. 5. 2012, iz katerega je razvidno, da se nepremičnine, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije z odločbo z dne 30. 5. 1995, izročijo Republiki Sloveniji, ki sme po pravnomočnosti sklepa prevzeti premoženje. Po mnenju tožnice to pomeni drugačno rešitev predhodnega vprašanja in sicer, kdo so dediči po pokojni upravičenki in s tem upravičeni predlagatelji postopka denacionalizacije, ker to nedvomno nista B.B. in po njem C.C., kot je bilo to odločeno z izpodbijanimi odločbami. Prvostopni organ je uvodoma ugotovil, da je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno in da ga je vložila upravičena oseba. Glede na 4. točko prvega odstavka 260. člena ZUP pa je ugotovil, da okoliščina, na katero se opira predlog, ni verjetno izkazana. V postopku denacionalizacije je bilo ugotovljeno, da je bilo premoženje podržavljeno A.A., roj. ..., ki je umrla .... Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bil vlagatelj zahtevka B.B., ki je bil mož pokojne D.D., roj. … (oporočna dedinja upravičenke), ki je bila hčerka in edina dedinja po pok. A.A. Vlagatelj B.B. je med postopkom … umrl in z oporoko z dne 20. 6. 1994 vse svoje premoženje zapustil C.C. Zato je organ štel, da sta B.B. in C.C. kot pravna naslednika upravičenke tudi upravičena vlagatelja zahteve za denacionalizacijo po 15. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Glede na drugi odstavek 61. člena ZDen sta bila tako imenovana upravičena vlagatelja, pri čemer gre le za uveljavljanje pravic po ZDen, ne pa za pridobitev položaja upravičenca oziroma pridobitve neposredne lastninske pravice na premoženju, ki je predmet zahtevka. Po prvem odstavku 78. člena ZDen pa se dedovanje uvede šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in se po tem dnevu določijo tudi dediči. Glede na opredelitev predhodnega vprašanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sklep o dedovanju, na katerega se opira tožnica, izdan v zapuščinskem postopku, ki je poseben postopek, v katerem se odloča o dedovanju premoženja pok. zapustnika, nima nobene pravno relevantne zveze s pravnomočno končanim denacionalizacijskim postopkom, v katerem je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka. Ugotavljanje upravičenosti uveljavljanja pravic po 15. členu ZDen nedvomno spada v pristojnost upravnega organa in ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 144. člena ZUP/86. Organ pri tem ne ugotavlja, kdo so dediči po pokojnem upravičencu, saj tega tudi ne sme ugotavljati, ker to sodi izključno v sodno pristojnost. Pravni nasledniki na podlagi denacionalizacijske odločbe ne pridobijo nobenih pravic, zato tudi zadostuje, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano. Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime prejšnjega lastnika in dedičev sploh ne ugotavlja. Organ je zato predlog tožnice zavrgel. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da stališče prvostopnega organa (kot je tudi sam navedel) temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-82/01 z dne 5. 4. 2002. Iz te izhaja, da je stališče, da dediči zapustnikovih dedičev ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, po mnenju Ustavnega sodišča RS v nasprotju s 33. členom Ustave RS. Prvostopni organ s tem svojim stališčem ni odločal o kakšnem predhodnem vprašanju, ampak je zgolj interpretiral ustrezne materialnopravne določbe in ni odločal o tem, kdo je (bo) dedič denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku.

3. Tožnica je vložila tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi je uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je prvostopni organ z odločbama, ki so predmet njenega predloga za obnovo postopka, kot o predhodnem vprašanju odločal, da so dediči z veliko verjetnostjo izkazani in tako B.B. ter C.C. štel kot pravna naslednika pok. upravičenke. V zapuščinskem postopku pa Okrajno sodišče v Radovljici premoženja ni dodelilo navedenima, temveč ga je s sklepom izročilo Republiki Sloveniji, ker je ugotovilo, da je zapuščina brez dediča. Univerzalni pravni nasledniki po umrli osebi so njeni dediči. Tako mora upravni organ z veliko verjetnostjo ugotoviti, kdo je dedič po pokojnem upravičencu v postopku denacionalizacije. Matičen postopek za ugotavljanje dedičev po umrli osebi je nedvomno zapuščinski postopek. V zapuščinskem postopku pa je bilo to vprašanje drugače rešeno, torej, da upravičenka nima dedičev. Ugotovilo je namreč, da je B.B. oporočni dedič po D.D., ni pa pravni naslednik in dedič po pok. upravičenki A.A. in tako ob pravilni uporabi materialnega prava ne more niti z najmanjšo verjetnostjo dokazati, da je pravni naslednik pokojne upravičenke. Po 12. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) imajo vstopno pravico le zapustnikovi vnuki (v tem primeru otroci D.D., ki jih nima) ali zapustnikovi pravnuki (ki jih tudi ni). Zakonci otrok vstopne pravice nimajo. C.C. je morebiti pravna naslednica B.B. (kar na postopek denacionalizacije nima nobenega vpliva), vsekakor pa ni pravna naslednica zakonite dedinje D.D. V postopku denacionalizacije je odločitev o aktivni stvarni legitimaciji predlagatelja nedvomno pravno vprašanje. Pravica dedovati (t.j. obstoj razmerja pravnega nasledstva med upravičencem in predlagateljem) je tista pravica, od katere je odvisna odločitev o glavni stvari, torej aktivni stvarni legitimaciji predlagatelja. Glede na povedano je univerzalno pravno nasledstvo po pokojniku nedvomno predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije glede vprašanja upravičenega predlagatelja po 15. členu ZDen. Prav tako ni dvoma, da je to vprašanje kot matično pristojno in upravičeno reševati sodišče v zapuščinskem postopku. Drugostopni organ povsem napačno interpretira odločbo Ustavnega sodišča RS v razmerju do obnovitvenega razloga. Povsem pravno nepomembno je, ali je predlagateljica z verjetnostjo izkazala, da je pravna naslednica v postopku denacionalizacije, saj je ključno, da je bilo v matičnem postopku to vprašanje drugače rešeno. Citirana odločitev Ustavnega sodišča bi bila lahko relevantna za presojo materialnopravne pravilnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar pa ta postopek ne poteka zaradi rednega pravnega sredstva, temveč obstoja jasno izkazanega razloga po izrednem pravnem sredstvu, ki ni povezan z materialnopravno pravilnostjo odločbe o denacionalizaciji. Namen tega obnovitvenega razloga je ravno v dejstvu, da se na posebnem matičnem področju, kateremu je odločanje o predhodnem vprašanju namenjeno, določeno predhodno vprašanje reši drugače, kar pa nima posebne povezave z materialnopravno presojo, ki poteka v okviru rednih pravnih sredstev zoper odločbo o denacionalizaciji. Obnovitveni razlog je torej izkazan. Če bi prvostopni organ rešil to vprašanje pravilno, bi zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Jasno je, da mora upravni organ ugotavljati, kdo so pravni nasledniki po 15. členu ZDEN, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da z verjetnostjo ugotavlja, kdo so dediči po pokojnem upravičencu. Ravno obnovitveni razlog, kot ga uveljavlja tožnica, je namenjen temu, da se odpravijo materialnopravne napake iz naslova reševanja predhodnih vprašanj. Ker B.B. in C.C. nista pravna naslednika upravičenke, je treba postopek obnoviti in zahtevo zavrniti, premoženje pok. upravičenke pa bo pripadlo, kot je bilo že odločeno, Republiki Sloveniji. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, sklep in odločbo odpravi in odloči tako, da predlogu ugodi, dovoli obnovo postopka, podrejeno, da izpodbijana akta odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu, da o zadevi odloči ponovno. Priglasila je tudi stroške postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je predlog za obnovo vložen prepozno, saj je odločba o denacionalizaciji z dne 30. 5. 1995 postala pravnomočna 19. 2. 2009. Obnova je bila vložena po treh letih od pravnomočnosti odločbe, kar pomeni prepozno. V nadaljevanju je še navedla, da je Višje sodišče s svojim sklepom, I Cp 3256/2012, odločilo, da je dedinja premoženja stranka z interesom. To torej pomeni, da sodišče nedvomno ni rešilo drugače predhodnega vprašanja (ki to ni) kot organ v denacionalizacijskem postopku. Predlagala je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in naložitev tožnici njenih stroškov postopka po stroškovniku, pod izvršbo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zanj pa je upravni organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

8. Po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Kot predhodno vprašanje ZUP v 147. členu (ki je identično besedilu prejšnjega 144. člena v ZUP/86 – razen tretjega odstavka, ki je v 147. členu sedaj veljavnega ZUP spremenjen, prejšnji tretji odstavek pa vključen v 149. člen) določa tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. V teh primerih – če o predhodnem vprašanju, t.j. pravici, obveznosti ali pravnem razmerju, ki je sestavni del dejanskega stanja – še ni pravnomočno odločeno z aktom pristojnega organa, lahko upravni organ reši vprašanje sam (razen v primerih iz 148. in 149. člena ZUP) ali pa prekine postopek, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. V obravnavanem postopku denacionalizacije je torej predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to je odločiti o zahtevi za denacionalizacijo. Tožnica meni, da je takšno vprašanje vprašanje aktivne legitimacije predlagatelja postopka oziroma vlagatelja zahteve za denacionalizacijo glede na 15. in 60. člen ZDen ob upoštevanju izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici, D 70/2010 z dne 29. 5. 2012, s katerim je to sodišče odločilo, da se nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije po pok. denacionalizacijski upravičenki A.A., izročijo Republiki Sloveniji, kar pomeni, da B.B. (in za njim C.C.) nista dediča pok. denacionalizacijski upravičenke in zato nista upravičena predlagatelja v tem postopku.

9. Tudi po presoji sodišča je upravni organ pravilno zaključil, da je predlog vložila upravičena oseba (tožnica je bila zavezana stranka v postopku denacionalizacije), da je predlog za obnovo vložen pravočasno (tožnica je sklep o dedovanju, D 70/2010 z dne 29. 5. 2012, na katerega opira svoj predlog, prejela 7. 6. 2012, predlog pa vložila 2. 7. 2012, torej v roku enega meseca od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt, pri čemer za uveljavljanje obnovitvenega razloga po 4. točki ne velja absolutni rok 3 let – peti odstavek 263. člena ZUP), da pa ni podan uveljavljani obnovitveni razlog oziroma da okoliščina, na katero se opira predlog, ni verjetno izkazana. Odločitev v zapuščinskem postopku po pok. denacionalizacijski upravičenki, v katerem se ugotavlja dediče denacionaliziranega premoženja, namreč ni predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, v katerem se odloča o vračilu denacionaliziranega premoženja, kot sta to tožnici obširno pojasnila že oba upravna organa. Za vložitev zahteve za denacionalizacijo (kot to izhaja iz 60. člena ZDen) namreč zadošča, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano (tretji odstavek zadnje navedenega člena ZDen), kar pa je v obravnavanem primeru (ob upoštevanju (tudi) odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-82/01 z dne 5. 4. 2002) nedvomno bilo, ne glede na (sedaj) izdani akt Okrajnega sodišča v Radovljici. Glede na povedano je tako lahko vložitev zahteve s strani (po mnenju tožnice) neupravičenega vlagatelja (torej vlagatelja, ki naj ne bi izkazoval aktivne legitimacije za vložitev zahteve po ZDen) le vprašanje morebitne napačne uporabe materialnega prava, kar pa bi lahko tožnica kot zavezana stranka v obravnavanem postopku uveljavljala z rednim pravnim sredstvom (pritožbo) pred upravnim organom in nato v nadaljevanju tudi v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem. To pa je tožnica (glede na podatke upravnih spisov), ki je v postopku vseskozi sodelovala kot zavezana stranka po 51. členu ZDen, tudi storila, vendar s svojimi pravnimi sredstvi ni uspela. Sodišče tako ne more sprejeti tožničinega stališča o vprašanju obstoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije kot o predhodnem vprašanju, za katerega rešitev je pristojno zapuščinsko sodišče, saj takšna razlaga citiranih določb ZUP v zvezi z ZDen in ZD glede na namen obeh postopkov (torej vračilo premoženja v denacionalizacijskem postopku in dedovanje vrnjenega denacionaliziranega premoženja v zapuščinskem postopku) ni pravno sprejemljiva, prav tako pa te tožničine razlage ne potrjuje sodna praksa. Sodišče pri tem še pripominja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, I Cp 3256/2012 z dne 6. 2. 2013, odločilo tako, da je sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, D 70/2010 z dne 29. 5. 2012, v II. točki izreka spremenilo tako, da je za dedinjo premoženja v I. točki izreka (tj. premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije) določilo C.C., torej (po smrti B.B.) vlagateljico zahteve za denacionalizacijo.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in stranke z interesom temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.