Jedro

V obravnavanem primeru gre za kršitev pravil postopka, saj v konkretnem primeru tožena stranka ni podala svoje opredelitve glede poročila, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku. Tožnik je tudi utemeljil razloge, zakaj tega poročila ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji in sodišče njegovim razlogom sledi. Tožnik pa je pravočasno že v pritožbenem postopku predložil poročilo, s katerimi je dokazoval svoje navedbe, katere je že ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval in tudi podrobno opisoval. Tožena stranka bi se bila dolžna do tega poročila opredeliti in ga oceniti, česar pa ni storila. Ker gre za relevantno vprašanje, od katerega je odvisno, ali konkreten postopek tožnika sodi v okviru namena, za katerega se ne plača trošarine pri uporabi energentov v smislu 55. člena ZTro, je posledično v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, točka 2 izreka odločbe Carinskega urada Ljubljana 42301-14260/2013-6 z dne 10. 12. 2013 se odpravi in zadeva v tem delu vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Carinski urad Ljubljana je delno ugodil zahtevku tožnika za vrnitev plačane trošarine za leto 2012 za 316.711,88 Sm 3 porabljenega zemeljskega plina v višini 5.700,81 EUR (točka 1. izreka). V točki 2. izreka je zavrnil del tožnikovega zahtevka za isto obdobje za količino 657.637,12 Sm3 zemeljskega plina. Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški niso bili priglašeni (točki 3. in 4. izreka). Tožnik po ugotovitvah organa prve stopnje ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine v smislu 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o trošarini (v nadaljevanju ZTro). Po navedeni določbi se trošarina ne plačuje od energentov, ki jih proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih porabi za nadaljnjo predelavo oziroma proizvodnjo trošarinskih izdelkov ali drugih energentov in električne energije, razen če so bili uporabljeni kot pogonsko gorivo za transportna sredstva. O ugotovitvah je organ prve stopnje sestavil zapisnik, na katerega je tožnik 30. 10. 2013 vložil pripombe, ki jih organ prve stopnje ni upošteval, za kar je navedel razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Organ prve stopnje se sklicuje na 4. točko prvega odstavka in peti odstavek 30. člena, 3. točko prvega odstavka 55. člena ZTro ter prvi in tretji odstavek 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira. Dejstvo je, da sporno sušenje kremenovega peska ne spada v področje C (Predelovalna dejavnost) Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD), temveč spada v področje B (Rudarstvo). Sušenje kremenovega peska po mnenju organa prve stopnje pomeni dodatno delo za pripravo surovine, da je primerna za prodajo gradbeništvu za izdelavo epoksi tlakov in za fugiranje, peskanje, izdelavo gradbenih lepil, fugirnih mas itd.. Izključno sušenje kremenovega peska ne pomeni nadaljnje predelave oz. proizvodnje netrošarisnkih izdelkov, zato za sporno količino zemeljskega plina ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Ne sledi tožnikovim razlogom, da gre pri sušenju kremenovega peska za mehansko in kemično preoblikovanje vhodne surovine, ker se spremeni granulacija in s tem namembnost peska ter poveča vsebnost SiO2. Sklicuje se na SKD in njegovi Prilogi I in II. V Oddelek 08 (Pridobivanje rudnin in kamnin) ne spada predelava izkopanih rudnin in kamnin (razen drobljenja, mletja, čiščenja, sušenja, separiranja in mešanja). Kljub tožnikovem opisu postopka predelave kremenovega peska do priprave proizvoda, tako mokrega, kot tudi sušenega, sejanega in pakiranega, tožena stranka zaključuje, da sušenje kremenovega peska, kjer je končni produkt sušen kremenov pesek, ne pomeni nadaljnje predelave oz. proizvodnje netrošarinskih izdelkov. Na drugačno odločitev ne vliva v pritožbenem postopku predloženo Poročilo Zavoda za gradbeništvo Slovenije z dne 23. 12. 2013, saj ga ni mogoče upoštevati v smislu določb 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija odločitev prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu. V postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, storjene pa so tudi bile bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka svojo odločitev opira na SKD, na podlagi katere je ocenila, da dejavnost tožnika spada v področje B (Rudarstvo) in ne v področje C (Predelovalne dejavnosti). V prilogi II SKD (Pojasnila) so predelovalne dejavnosti natančno opredeljene, in sicer je predelovalna dejavnost mehanično in kemično preoblikovanje surovin. Tožena stranka je napačno ugotovila, da sušenje kremenovega peska ne pomeni nadaljnje predelave in da ne spada v področje C (Predelovalna dejavnost) SKD, kar tožnik zatrjuje. Tožnik je v postopku opisal postopek sušenja kremenove surovine, iz katerega izhaja, da prihaja do spremembe kemične in fizične sestave. Tudi iz analiz vseh treh končnih proizvodov izhaja, da je v procesu proizvodnje prišlo do spremembe mineraloških, kemičnih in fizikalnih lastnosti vhodne surovine in da se končni proizvodi značilno razlikujejo od surovine. To je razvidno tudi iz Poročila Zavoda za gradbeništvo, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku. Zato je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro za vračilo trošarine. Tožena stranka se napačno sklicuje na dejstvo, da ima tožnik kot glavno in registrirano dejavnost vpisano podrazred 08.990 (Drugo pridobivanje rudnin in kamnin), ki po SKD spada v področje B (Rudarstvo). To ni odločilno za presojo o tem ali potek sušenja kremenove surovine pri tožniku predstavlja področje predelave ali ne. Tožnik je že v postopku pojasnil, da uporablja metode, pri katerih prihaja do kemičnih in fizikalnih sprememb, enake zaključke je podal tudi Zavod za gradbeništvo v že zgoraj navedenem poročilu 23. 12. 2013. Tožnik je bil v postopku 14. 8. 2013 pozvan, da dopolni zahtevek in predloži seznam in tehnične podatke o proizvodih napravah, ki so porabniki zemeljskega plina ter izpise številčnih stanj porabe. Poročila tožnik pred tem ni mogel predložiti, ker v postopku ni vedel, da bo sporno ravno dejstvo o tem, v katero področje (Rudarstvo ali Proizvodnjo) spada predelovanje kremenove surovine. Prvostopenjski organ tožnika tudi ni pozval k pridobitvi takšnega podatka. Tožnik je tudi v pripombah zatrjeval, da je postopek sušenja kremenove surovine kompleksen in zapleten proces. S pomočjo ustrezne tehnologije in dodatkov tožnik pridobi nove izdelke, ki imajo po končanem postopku posebne lastnosti in sestavo, ki jih pred predelavo niso imeli. Zato je naknadno tudi naročil izdelavo analiz, do katerih bi se tožena stranka morala opredeliti. Tožnik predlaga, da sodišče 2. točko izreka odločbe organa prve stopnje spremeni in ugodi tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine za navedeno količino oz. da odpravi izpodbijano določbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnik upravičen do vračila trošarine na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro, po katerem se trošarina ne plačuje od energentov, ki jih proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih porabi za nadaljnjo predelavo oziroma proizvodnjo netrošarinskih izdelkov ali drugih energentov in električne energije, razen če so bili uporabljeni kot pogonsko gorivo za transportna sredstva. V obravnavani zadevi je predvsem sporna opredelitev obeh upravnih organov, ki sloni predvsem na SKD in njenih Prilogah I in II, na podlagi katerih oba carinska organa zaključujeta, da sušenje kremenovega peska v delu, kjer je končni produkt sušen kremenov pesek v spornem delu, ki po mnenju obeh organov ni namenjen nadaljnji proizvodnji, zato ne pomeni nadaljnje predelave oziroma proizvodnje netrošarinskih izdelkov. Sporno je stališče obeh carinskih organov, da gre v obravnavanem primeru tožnikov proces šteti za dejavnost pridobivanja mineralnih surovin, ki se uvrščajo v področje B (Rudarstvo) in podrazred 08.990 – Drugo pridobivanje rudnin in kamnin. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta razloge za takšno obrazložitev iskala predvsem v SKD in v Prilogah II in I. V obrazložitvi svojih odločitev sta se oba organa sklicevala na podatke iz SKD in Pojasnila k SKD, iz katerih izhaja, da v področje rudarstva spadajo tudi dodatna dela za pripravo surovine, da je primerna za prodajo: drobljenje, čiščenje, sušenje, separiranje, agromeriranje, utekočinjevanje plina. Tako naj bi po stališču obeh organov prav sušenje kremenovega peska pri tožniku pomenilo ravno to dodatno delo za pripravo surovine, da je primerna za prodajo naprej v gradbeništvu (za izdelavo epoksi tlakov in za fugiranje, za peskanje, izdelavo gradbenih topil, fugirnih mas in tako dalje). Na ta način sta oba organa prišla do zaključka, da tožnikovo sušenje kremenovega peska ne pomeni nadaljnje predelave oziroma proizvodnje netrošarinskih izdelkov in da zato ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro za vračilo trošarine.

Prvostopenjski organ in tudi tožena stranka sta sicer citirala pravilne določbe SKD in Priloge I in II, ki sta se nanje sklicevala, vendar pa se pri tem tako prvostopenjski organ, kot tudi tožena stranka nista opredelila do konkretnih navedb tožnika glede konkretnega postopka pri tožniku. Dejstvo pa je, kar tožnik zatrjuje v tožbi in izhaja tudi iz upravnih spisov, da tožnik že ves čas postopka zatrjuje in dokazuje, da v njegovem postopku sušenja kremenove surovine prihaja do spremembe kemične in fizične sestavine. Tožnik je že v pripombah na zapisnik, kot tudi v pritožbi, navajal, da gre za mehansko in kemično preoblikovanje surovin v konkretnem postopku in da zato ta del tožnikove dejavnosti sodi v predelovalno dejavnost in ne v rudarstvo, tako kot navajata oba organa. Tako prvostopenjski organ, kot tudi tožena stranka pa sta kot odločilno okoliščino predvsem upoštevala določbe SKD, po katerih naj bi sušenje kremenovega peska ne spadalo v področje C (Predelovalna dejavnost), temveč k področju B (Rudarstvo), kamor spada tudi pridobivanje vseh mineralnih surovin trdnih (premog in rude), tekočih (nafta) in plinastih (zemeljski plin), ki se pridobivajo v rudnikih ali površinskih kopih ali s črpanjem. Slednje je sicer res dejavnost rožnika, in tudi pravilno se sklicujeta oba oba organa, ko navajata, Priloge k SKD, da sem spadajo sem tudi dodatna dela za pripravo surovine, da je primerna za prodajo (drobljenje, čiščenje, sušenje, separiranje, aglomeriranje, utekočevanje plina, ki jih pogosto opravljajo enote, ki surovino pridobivajo ali in druge eno v bližini). Vendar pa to po mnenju sodišča ne izključuje carinskega organa, da se v postopku, kot je obravnavani, ne bi opredelil svojih razlogov tudi glede konkretnih ugovorov tožnika in njegovih dokazov, ki jih je ponudil v postopku, s katerimi dokazuje prav nasprotno, o čemer pa izpodbijana odločba in tudi odločba tožene stranke nima razlogov. Pri tem je treba izhajati tudi iz namena SKD, ki se uporablja za določanje dejavnosti in za razvrščanje poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih podatkovnih zbirk ter za potrebe statistike in analitike v državi in na mednarodni ravni (3. člen SKD). Slednje pomeni, da je SKD treba uporabiti pri zgoraj navedenih namenih, vendar pa to ne izključuje carinskega organa, da se ne ne opredeli in ne oceni konkretnih navedb tožnika glede konkretnega postopka, ki ga opravlja tožnik.

Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za kršitev pravil postopka, saj v konkretnem primeru tožena stranka ni podala svoje opredelitve glede poročila, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku. Po mnenju sodišča je tožnik tudi utemeljil razloge, zakaj tega poročila ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji in sodišče njegovim razlogom sledi. Tožnik pa je pravočasno že v pritožbenem postopku predložil poročilo, s katerimi je dokazoval svoje navedbe, katere je že ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval in tudi podrobno opisoval. Zato bi se po mnenju sodišča tožena stranka bila dolžna do tega poročila opredeliti in ga oceniti, česar pa ni storila. Ker gre za relevantno vprašanje, od katerega je odvisno ali konkreten postopek tožnika sodi v okviru namena, za katerega se ne plača trošarine pri uporabi energentov v smislu 55. člena ZTro (3. točka prvega odstavka), je zato v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita, je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).