Jedro

Dodatek za tujo nego in pomoč iz 9. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, je po svoji naravi in vsebini socialni prejemek. O sporih, ki se nanašajo na družinske in socialne prejemke, je pristojno odločati socialno sodišče. Ker je upravno sodišče odločilo o sporu zaradi pravice do dodatka za tujo nego in pomoč, za te spore pa je stvarno pristojno drugo sodišče, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 17/98 z dne 15.12.1998 razveljavi. 2. Zadeva se odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.1998. S to je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo M. z dne 16.9.1997, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do dodatka za tujo nego in pomoč, ker na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje pri njem ni podana neogibna potreba stalne pomoči in postrežbe drugega za opravljanje osnovnih življenskih potreb.

V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 9. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP, Uradni list SRS, št. 41/83). Po tej določbi ima invalid, ki mu je za osnovne življenske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega, pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, če takega dodatka ne prejema že po kakšnem drugem predpisu. Za ugotavljanje upravičenosti do dodatka za tujo nego in pomoč se smiselno uporabljajo kriteriji, določenimi s samoupravnimi akti skupnosti socialnega skrbstva in pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zadevi ni sporno, da je tožnik invalid, da je upravičenec do nadomestila za invalidnost in da mu ni priznana pravica do dodatka za tujo nego in pomoč po kakšnem drugem predpisu. Zato se je upravičenost do dodatka za tujo nego in pomoč ugotavljala smiselno po kriterijih, opredeljenih v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Ta v 148. členu določa kriterije za ugotavljanje upravičenosti do pomoči in postrežbe, ki je neogibno potrebna za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na mnenje invalidske komisije II. stopnje zavoda z dne 11.12.1997. Ta je svoje mnenje podala na podlagi medicinske dokumentacije, zbrane v postopku na prvi stopnji oziroma pri komisiji za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (komisija pri P.), torej tudi na podlagi izvida specialista - psihiatra z dne 16.6.1997, ki ga v tožbi navaja tožeča stranka. V tem postopku je sodelovala tudi tožnikova mati, zato je tožbeni ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi bile podane s tem, da je bilo mnenje invalidske komisije II. stopnje izdelano brez pregleda tožnika, tožniku oziroma njegovi zakoniti zastopnici pa tudi ni bila dana možnost, da se o njem izjavi. Invalidska komisija je namreč izvedeniški organ in ne organ odločanja, zato ni vezana na pravila postopka, pa tudi sicer opustitev zaslišanja stranke, ni vplivala na odločitev o stvari.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je sklicevanje izključno na mnenje invalidske komisije II. stopnje nesprejemljivo. Ta namreč ni upoštevala mnenja specialista - psihiatra z dne 16.6.1997, ki nakazuje drugačno rešitev. Prav tako ni upoštevala navedb tožnikove zakonite zastopnice, da je tožniku zaradi njegove prizadetosti potrebna stalna pomoč in stalno nadzorstvo drugih, kot tudi ni pridobila mnenja Varstvenega delovnega centra P. iz M., v katerem tožnika spremljajo. Iz navedenega mnenja z dne 6.5.1998, ki je bilo priloženo tožbi, in dodatka z dne 11.1.1999 jasno izhaja, da je tožniku neogibno potrebna pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Še posebej iz dodatka k mnenju izhaja, da se stanje pri tožniku slabša. Komisija bi morala upoštevati pravila stroke ter s ponovnim pregledom tožnika preveriti izvid specialista. Po razlogovanju prvostopne sodbe je invalidksi komisiji dejansko dana vloga odločanja. Po stališču sodišča prve stopnje so mnenja invalidske komisije dokončna in jih ni mogoče izpodbijati. Tako stališče je napačno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in odloči, da tožniku pripada pravica do dodatka za tujo nego in pomoč v višini, kot je določena, če invalid potrebuje pomoč za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je sporna pravica do dodatka za tujo nego in pomoč. To pravico ureja ZDVDTP. S tem zakonom se urejajo oblike družbenega varstva zmerno, težje in težko telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo (invalidi), pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi (1. člen). Ena od oblik družbenega varstva po navedenem zakonu je tudi pravica do dodatka za tujo nego in pomoč. Po 9. členu ZDVDTP je do dodatka za tujo nego in pomoč upravičen invalid, ki mu je za osnovne življenske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Gre torej za eno od pravic, ki jo država zagotavlja določenim kategorijam oseb v okviru socialno varstvene dejavnosti in sicer s socialno varstvenimi dajatvami, ki se financirajo iz javnih sredstev. To pomeni, da je dodatek za tujo nego in pomoč po svoji naravi in vsebini socialni prejemek. O sporih, ki se nanašajo na družinske in socialne prejemke, pa je po 4. točki 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) pristojno odločati socialno sodišče. Ker je upravno sodišče odločilo o zadevi, za katero je stvarno pristojno drugo sodišče, kar je glede na določbo 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke 354. člena ZPP/77, torej kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno pristojnemu sodišču.